mirjam frankovic franetic

DO ZAVETIŠČA POD ŠPIČKO- »IZ KOTLA V HLADILNIK«

Naša pot se je pričela v dolini suhega potoka, v zatrepu Zadnje Trente. V primerjavi z našimi kraji, kjer temperatura v teh dneh dosega do 35 stopinj, smo tokrat zadihali v sveže jutro. Upali in želeli smo, da bi nam bilo svež zrak naklonjen tudi pri strmem vzpenjanju skozi gozd. Želje so se uresničile. Občasno smo se ustavljali in se odžejali ter opazovali čudovite gore nad Zadnjo Trento. Pri smerni tabli za Vršič se nam je pridružila skupina pohodnikov iz Ljubljane, ki so tako kot mi opravljali krožno pot do zavetišča, le v nasprotni smeri. Dokaj hitro smo se z njimi spoprijateljili in nazdravili »varen korak v gorah«! V zavetišču pod Špičko so danes preurejali sistem z vodo tako, da so bili uradno zaprti, mi pa smo kar nekaj časa pred zavetiščem vztrajali v nižji temperaturi, ki jo kar nekaj časa nismo bili vajeni. Občudovali smo raznobarvno planinsko cvetje in krajino okrog nas. Po melišču v smeri Jalovca in po bližjem skalovju je še vedno vztrajala kaka zaplata snega, vršaci nad nami pa so se božansko dvigali in vabili v njihovo kraljestvo!

Začelo nas je že pošteno zebsti in kaj kmalu bi bilo potrebno natakniti kapo in rokavice, pa smo se raje odločili, da pričnemo s sestopanjem. Nebo so večkrat zastrli temnimi oblaki in sem se s soglasjem vseh pohodnikov odločila, da na proti proti Vršiču pot skrajšamo in sestopimo na planino Zapotok pri kažipotu za Jalovško škrbino. Do avtomobilov smo rabili slabi dve uri hoje ter si ogledal še korita Mlinarice, naravnega spomenika levega pritoka reke Soče. Žal slapa tokrat ni bilo, vodostaj potoka je bil nizek, temperatura v dolini pa neizprosno visoka. Zapuščali smo deželo Kugyja, ki jo je zaznamoval s raziskovanjem poti v gore ter iskanjem skrivnostne cvetke Scabiose Trente.

Mirjam Frankovič Franetič

Foto: Mirjam FF in Slvko Čok

KULTURNO OBARVAN DVODNEVNI POHOD Z GREGORČIČEVO IN KOSOVELOVO POEZIJO

Krnsko pogorje nas je pričakalo v lepem sončnem dnevu. Le kaj bi si lahko še boljšega želeli kot lepo vreme in prijetno druženje z ljubitelji gora? Ob prihodu v Planinski dom pri Krnskih jezerih nas je pričakalo prijazno osebje Planinskega društva Nova Gorica, prostovoljcev, ki so v domu ta vikend dežurali. Imajo namreč težave pri iskanju najemnika koče. Odložili smo odvečno opremo in krenili na pot proti Velikemu Šmohorju. Že ob vznožju nas je vršac očaral s prečudovitim planinskim cvetjem. Kmalu smo dosegli prve ostaline soške fronte in pred njimi naredili posnetek. Na vrhu pa,….. prelepi razgledi na Krn in ostale vrhove vse tja do Malega Šmohorja, kamor smo se tudi podali in odkrivali vse polno razvalin vojaških objektov, vkopov in rovov. Prvi dan smo zaključili pri Krnskem jezeru, si ohladili noge in prisluhnili Gregorčičevim in Kosovelovim poezijam. Pred nočnim počitkom smo si privoščili dobro večerjo z enolončnico in testeninami ter si ogledali plan pohoda za naslednji dan.

Jutro je bilo nekoliko manj prijazno kot prejšnji dan, sive meglice so se podile nad vrhovi in bali smo se, da nas bo med potjo presenetil dež. Proti Veliki Babi smo krenili dokaj zgodaj in med hojo uživali v prijetno hladnem jutru. Na grebenu smo opazili gamsa, morda samico, ki smo jo prestrašili. Sklepali smo, da ima mladiča ker smo čez čas slišali tudi njegovo oglašanje. Na vrhu Velike Babe je bilo megleno in neprijazno zato smo poiskali zavetje malo nižje kjer smo se oddahnili in okrepčali. Srečali smo še nekaj planincev, ki so šli na vrh, mi pa smo se odločili, da opravimo podvig še na Veliko Monturo. Nebo se je razjasnilo in nam odprlo prelep razgled na Krnsko jezero ter na vse okoliške vršace. Tako kot na Šmohorju je tudi Velika Montura prepredena z vkopanimi jarki, rovi in bunkerji, na vrhu pa je stal križ kot opomnik našega časa- življenja, ki se vzpenja navzgor, se pa enkrat tudi konča kot so se mnoga življenja vojakov na tem bojnem območju…..

Posijalo je sonce in nam razvedrilo misli ob pogledu na čudovito gorsko cvetje, ki je krasilo zelene gorske predele, skalovje in stezo, ki se je vila navzdol proti Dupeljskemu jezercu. Oddahnili smo se pri planinskem domu, se še malo okrepčali ter se poslovili od prijaznega osebja. Čakalo nas je še sestopanje v dolino Lepene in vožnja proti domu, ki je bila polna lepih vtisov na prehojene poti in druženja s prijatelji gora. MFF

Foto: MirjamFF, Kristjan Sedmak in Slavko Čok

IZLET PO POTI VODNIH ZAKLADOV

Razpis za pohod je bil poslani vsem mentoricam po šolah. Žal pa sta se na pohod prijavili le dve družini, Sila iz Povirja in Marušič iz Križa pri Sežani. Celotno pot smo opravili v dobrih treh urah. Najprej sem jim predstavila delovanje Parka Škocjanske jame z vplivnim območjem, ogledali smo si lokacijo Mušje jame, ki je bila kultni prostor darovanja poražencev v pozni bronasti dobi. V jami je bilo najdenih preko 800 predmetov, ki so jih arheologi pri izkopavanju odnesli na Dunaj in v Trst. Med našo potjo smo si ogledali kale in seveda ledenico, ki jo zarašča bršljan in grmičevje. V vasi Dane pri Divači nam je prijazna domačinka Marija povedala o prenovi vasi in gradnji vaškega doma. Otroci so se med povratkom protu Matavunu povzpeli tudi na lovsko prežo in tako opravili še krajši plezalni podvig. Naša pot se je zaključila v Matavunu, kjer je bilo že precejšnje število turistov. Vsem sem se zahvalila za udeležbo in jim zaželela še naprej prijeten dan. MFF

PREHOJENI VRHOVI NAD KRVAVCEM IN KRIŠKO PLANINO

Krožnega pohoda po grebenu od Kompotele čez Vrh Korena do Zvoha ter s sestopom na Kriško planino se je udeležilo šest naših članov. Napoved lepega vremena je bila samo za dopoldanski čas tako, da smo kar pohiteli in vrhove osvojili v predpisanem času. Ustavili smo se na planini Koren pri jezercu in pri koči s prijaznim napisom »Samopostrežni bife«, odprto » non stop« od 06. 00 do 24.00. Tu si pohodniki lahko oddahnejo in s prostovoljnim prispevkom postrežejo s kako pijačo. Mi smo jo imeli s seboj tako, da se tega nismo posluževali. Pot proti vrhu je postajala strmejša, tu pa tam je bila še kaka zaplata snega, pod njo pa so kukali cvetovi alpskega zvončka, velese in drugega planinskega cvetja. Srečali smo še pohodnike iz Žiri s katerimi smo takoj vzpostavili stik ter se skupaj z njimi fotografirali. Razgledi na bližnje in bolj oddaljene vrhove so bili enkratni. Julijci so bili obarvani z belo snežno odejo, nižji hribi pa so bili obarvani v zeleno. Pri Plečnikovi cerkvici Marije Snežne smo se spoznali s planincema iz Obalnega planinskega društva Koper ter izmenjali nekaj besed, nato pa se v doglednem času vrnili do avtomobilov. Še zadnjič smo se ozrli na smučišče Krvavec in Kriške planine in na najvišji vrh osvojenega Korena.

MFF

Foto: Mirjam FF

VTISI S POHODA PO “JULIANI TRAIL”

Prvo etapo Juliane trail je v lepem, sončnem vremenu z mano prehodilo 10 članov našega društva. Zgodaj zjutraj smo se z avtomobili odpeljali do Dovjega, kjer je več let živel in služboval rodoljubni župnik Jakob Aljaž. Fotografirali smo se pred njegovim obeležjem ter se z avtobusom odpeljali v Kranjsko Goro. Od tu dalje je bila pot kar zanimiva, vodila nas je mimo športnih in otroških igrišč in dalje po gozdu in stezi ob levem bregu Save Dolinke. Pri odcepu poti za Srednji Vrh nas je čakal vzpon, potrebno se je bilo povzpeti 257 višinskih metrov. Pri vzpenjanje nam je prijal krajši počitek pri domačiji ob potoku z mlinskim kolesom. Po še nekaj desetih metrih vzpenjanja smo prišli na ravan s prelepim pogledom na še zasnežene Julijce, na Špik in na ostali greben martuljških gora. V ozadju pa se je videl pobeljeni del triglavskega pogorja. Pod nami, v dolini pa Gozd Martuljek, naš naslednji cilj Juliane. Do tja je bilo potrebno nekaj kilometrov sestopanja po asfaltirani cesti. Imeli smo krajše postanke pri tablah z opisi dediščine teh krajev, nekoliko nižje se je spuščal mogočni slap, ob njem pa v steno speljana ferata. Celotna pot Juliane Trail, v dolžini 270 km in več nas preseneča z unikatnimi kulinaričnimi, kulturnimi, poselitvenimi in zgodovinskimi posebnostmi. Vodi ob bistrih rekah, jezerih, slapovih, pojočih gozdovih, izjemnih drevesih, ki visijo s previsov ali strmijo v nebo, med pisanim travniškim in gorskim cvetjem ter med skalami nenavadnih oblik. Pelje tja, kjer se začuti pravi utrip življenja v Julijskih Alpah in spozna naravna in kulturna dediščina tega čudovito osupljivega gorskega sveta z neizmernim biotskim bogastvom. Postavi nas pred osebni izziv iskanja lastne vloge v odnosu do narave in odgovornega turizma.

Pred vstopom na kolesarsko pot proti Mojstrani nas je do nekdanje, sedaj precej zapuščene železničarske postaje v Gozdu Martuljku popeljal Duško. Tu smo se okrepčali z malico. Povedal nam je, da je po tej železniški trasi iz Jesenic v Kranjsko Goro peljal zadnji vlak meseca marca leta 1966, še na zadnji ogled skokov v Planici z vlakom. Proga je bila zapuščene, kasneje pa na njo umeščena kolesarska pot, ki smo jo prehodili vse do Dovjega. Nam planincem ni bila v veliko veselje, saj raje hodimo po planinskih stezah in poteh. Srečevali smo kolesarje in skupino planincev iz Zasavja ter domače sprehajalce. Pred gostiščem v Dovjem smo se fotografirali pred miniaturnim Aljaževim stolpom. Tu se nam je po nekaj urni hoji prilegel počitek in hladna pijača. Sledil pa je še postanek v Mojstrani kjer si je markacistka Irena ogledala planinski muzej, ostali pa smo se sprehodili do izhodišča poti na ferate. Pred Planinskim muzejem je bilo vse že pripravljeno za slavnostni sprejem avstrijskih planincev, ki so 20. obletnico Evropske unije obeležili s pohodom čez Karavanke. Ob prihodu smo jim zaploskali in se s prijetnimi in manj prijetnimi vtisi Juliane odpeljali proti domu.

Mirjam FF

USPEŠEN PODVIG NA KRASEN VRH- KRASJI VRH

Zbralo se nas je šest prijateljev gora, kateri smo želeli osvojiti Krasji vrh, najvišji vrh Polovnika. Z avtomobili smo se odpeljali do parkirnega prostora pri koritu nad Drežniškimi Ravnami. Zjutraj je bilo še nekoliko z oblaki zastrto nebo, ki pa se je kmalu začelo jasniti. Vzpenjali smo se najprej po dokaj strmi poti, ki se je nekaj krat položila, višje, na višini 1300 m pa smo si nataknili gamaše, da nam sneg ne bi ušel v čevlje. Med vzpenjanjem smo se nekajkrat ustavili, globoko zadihali, nato pa smelo nadaljevali pot proti vrhu. Srečali smo dva domačina, ki sta sestopala in nam potrdila, da je danes res lepo vreme za obisk tega vrha, na katerega so zelo ponosni. Za Miklavževo vsako leto organizirajo nanj vzpon, v dolini pa jih obišče Miklavž. Nad gozdno mejo se nam je odprl prelep razgled v dolino reke Soče, na smaragdno obarvano Sočo, katero je tako lepo opisoval naš pesnik Simon Gregorčič, krasna si bistra hči planin… Preplavila so nas prelepa čustva in zavestna potrditev, da smo lahko ponosni na naše prednike, ki so prelivali kri za ohranitev naše prelepe domovine. Svoje planinske prijatelje sem na kratko seznanila tudi z zgodovino bojev med 1. sv. vojno in s soško fronto na tem območju. Takoj, že v začetku soške fronte so Krasji vrh zasedli Italijani. Na južnem pobočju Polovnika, pod Krasjim vrhom, na višini 1565 m so naredili koluje, okrogle betonske podstavke za vojaške položaje in namestitve topov. Koluje smo prav lepo videli pri sestopanju z vrha. Seveda pa smo bili veseli, da stojimo na vrhu, nekateri prvič, drugič ali celo večkrat. Lepo se je povzpeti na ta vrh in se ozreti na vse grebene in gorovja, vse do morja… Kako lepa je ta naša Slovenija…. Pri sestopanju smo srečali še tri planinke, ki so se pogumno vzpenjale proti vrhu. Med vožnjo proti domu pa smo si ogledali še slap Veliki Kozjak, visok 15 m. Potok Kozjak je izdolbel slikovita korita, slap pa naj bi dobil ime od takrat, ko so v teh krajih hoteli zatreti kozjerejo in so domačini tu skrili svoje koze.

Proti domu smo se vračali polni lepih občutkov, da smo v tako lepem, sončnem dnevu lahko doživeli vse to kar nas je osrečilo.

Mirjam Frankovič Franetič

FOTO: Mirjam FF

POHOD NA KRASJI VRH

Predloga_razpis izleta_ PD Sežana_KRASJI VRH,28.4. 2024

POHOD PO MAGAJNOVI POTI

Pohoda se je udeležilo 35 udeležencev. Obe skupini smo hodili skupaj do ceste, ki vodi za Neverke in Pivko. Prevzela sem vodenje, medtem, ko je bila na začelju Vesna Pečar. Pomagala pa nam je tudi članica UO Mirka Suhadolnik. Po poti smo se ustavljali in spoznavali naravno in kulturno dediščino Vremske doline na tak način kot je opisana v aplikaciji Magajnova pot. Poudarek sem dala prelepi krajini, zeleni dolini z reko Reko, cerkvami, rodovitnimi polji in kraji z zanimivimi imeni. Te je opisal v knjigi »Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih« France Magajna, brat pisatelja dr. Bogomirja Magajne. Ustavili smo se pred njuno domačijo v Gornjih Vremah, kjer sem povedala nekaj podatkov o njunem življenju in delu ter omenila tudi njihovega nečaka Ivka Spetiča Magajna, ki živi v Ilirski Bistrici in je nedavno izdal že osemindvajseto knjigo. Pred cesto, ki vodi proti Neverkam in Pivki sva se skupini ločili. Krajšo pot s povratkom v dolino je prevzela Vesna Pečar. V tej skupini so bili v glavnem družine z manjšimi otroki, člani našega društva. Ostali smo se povzpeli proti vrhu, kjer smo srečali dijake Poljanske gimnazije iz Ljubljane. Ti so morali po svojem učnem programu opraviti določene športne vsebine. Na vrhu je bilo kar precej vetrovno, mi pa smo nadaljevali pot po grebenu z ogledom cerkvice sv. Urbana. Tu smo pomalicali in se za krajši čas spočili nato pa nadaljevali s sestopanjem po krožni poti na Malo Vremščico in navzdol vse do vagona LD Timav Vreme, kjer smo se tudi za krajši čas ustavili in se spočili. Za hojo navzdol skozi vas Dolnje Vreme in vse do izhodišča pred dvorano Rudnika vreme smo rabili še dobro uro. V dvorani Rudnika Vreme so nas člani društva TKŠD Urbanščica postregli z joto, čajem in keksi. Skupina, ki jo je vodila Vesna Pečar je prišla pol ure pred nami. Vsi pohodniki so bili navdušeni nad potjo in izrazili velike pohvale. Ob 14. uri pa smo si ogledali še kulturni program, ki ga je društvo pripravilo ob 120. obletnici pisateljevega rojstva. Udeleženci so poslušali še krajši življenjepis pisatelja, nekaj njegovih misli ter zaploskali ljudskim godcem »Kergelcem izpod Ahca« in mladi Emi Sluga, ki je zaigrala na harmoniko. Tako se je zaključil, po vrsti že 16. Magajnov pohod, namenjen spominu domačega pisatelja dr. Bogomirja Magajne.

Mirjam Frankovič Franetič

IZ SORIŠKE PLANINE PO GREBENU RATITOVCA

Na razpisan pohod se je prijavilo 10 planincev tako, da smo se s tremi avtomobili odpeljali do Zalega Loga v Selški dolini, kjer smo pustili en avtomobil ter se z drugima dvema odpeljali do izhodišča poti na Soriški planini. Do najvišje točke na grebenu Ratitovca smo rabili nekaj več kot dve uri. Seveda smo se med hojo ustavljali, pogledali naokrog, se tudi fotografirali in kaj lepega rekli. Z iskanjem gob pa nismo imeli sreče, našli smo le vabljive rdeče mušnice. Pred nami pa je nekdo le našel dva lepa jurčka. Greben Ratitovca je bil kar dobro obiskan, saj je bila nedelja in lepo vreme, pogrešali smo le razglede na sosednje vrhove, ki so tokrat bili zamegljeni. Pri Krekovi koči je bilo veliko število pohodnikov, ki so okušali dobre jedi, predvsem pa flancate, ki so jih sproti pripravljali. Privoščili smo se jih še tople, res so bili mehki in slastni. Krekova koča je kar dve leti slavila kot »Naj planinska koča«. Pri njej pa sem pogrešala tablo z napisom za sestop v smeri do Povdena in Zalega Loga tako, da smo sestopili do Prtovč in Železnikov ter od tam organizirali prevoze do ostalih avtomobilov. Postanek je bil v našem srednjeveškem mestu Škofja Loka, ki je bila prvič omenjena leta 930 kot Lonca. Cesar Oton II (1184-1220) je loško ozemlje dodelil freisinškemu škofu Abrahamu v fevd. To je bila takrat Stara Loka. To so ustanovili škofje kot svojo upravno in gospodarsko središče, saj je bil kraj na strateško pomembnem križišču. V starem mestnem jedru smo si privoščili kavo in osvežilno pijačo in občudovali njeno prelepo kulturno dediščino. Čakala nas je samo še vožnja proti domu.

Razpisan pohod na Tofano di Rozes je odpadel

Dragi planinci, ki ste želeli na ta pohod!

Zaradi nestabilnih vremenskih razmer ter zapadlega prvega snega na gori, sem pohod odpovedala. Večina prijavljenih udeležencev, bilo vas je 15, ni imela za te pogoje ustrezne opreme. Razpis bomo ponovili v naslednjem letu! Vsem lep pozdrav! Mirjam