Za pohod na Tofano di Rozes se nas je zbralo 21 planincev. Napolnili smo dva kombija in osebni avto. Vožnja je potekala tekoče, dobre 3 ure tako, da smo ob prihodu h koči- Rifugio Difona, na višini 2083 m pričeli hoditi natanko ob 7.45. Vzpenjali smo se po široki mulatjeri in pred sabo občudovali ostenja Tofan. Takoj na začetku so me opozorili na prehiter tempo hoje, ki sem ga upočasnila, smo pa se kar nekajkrat ustavili, slekli in poskrbeli za pitje. Nekoliko višje smo opazili smerno tablo z oznako 404 in stezo usmerjeno pod južni del ostenja Tofane di Rozes na katero vodi zelo zahtevna, 5 ur trajajoča Via Ferrata Lipella, mi pa smo nadaljevali pot po serpentinasti mulatjeri do Giussanijevega zatočiša, na višini 2580 m. Pred tem pa smo opazili ostaline nekdanjih vojaških utrdb, kasarn in obzidja iz 1. sv. vojne, ki je na tem območju za seboj pustila kup žalostnih spominov na umrle italijanske vojake Alpine. Nekoliko smo se oddahnili in se oblekli saj je na prelazu pihal dokaj močan veter. Pomislili smo na rokavice a se premislili, saj je kmalu sledila druga etapa vzpona, hoje s katero smo se hitro ogreli in slekli vetrovke. Ena izmed pohodnic se je odločila, da s potjo ne nadaljuje, pač pa, da bo še malo uživala ob pogledu na čudovite gore, nato pa počasi sestopila do kombijev in nas počakaj s šoferjema Markom in Damjanom. To se je tudi zgodilo. Dosegli smo balvane in skrotje ter polno kamenja po melišču, kjer je bilo potrebno previdno stopati, oznake modre in rdeče pike pa so bile zelo poredko vidne, je pa bilo čuda načetih novih steza z smernimi možički tako, da vseeno nismo zašli. Počasi smo se vzpenjali strmo navzgor do vrha s križem, kjer je bilo že kar nekaj pohodnikov. Posedli smo se na sredino gore, pomalicali, se oddahnili, se razgledali na ostale vrhove Dolomitov z najvišjo Marmolado, katere vrh še vedno krasi ledenik. Enega izmed pohodnikov smo prosili, da nas je fotografiral pri križu, nato pa je sledil previden in počasen sestop po isti poti, po najbolj strmem predelu vrha Tofane. Pomočnik Vladimir je poskrbel za previdno sestopanjem najmlajšega Ivana in njegovega očeta, ostali pa smo nekoliko pohiteli in jih počakali pri zavetišču. Posijalo je sonce in nas lepo ogrelo, tudi naše duše, saj je bil najtežji del poti za nami. Bali smo se Meteo vremenske napovedi s popoldanskimi padavinami, na srečo jih ni bilo. Pogledi ob zapuščanju gora so bili usmerjeni na osvojeno Tofano, nasproti nje pa na lepo vidno skalno formacijo stebrov Cinque Torri, ki pripadajo skupini Nuvolao na višini 2361. Tudi na tej lokaciji je mnogo ostalin iz 1. sv. vojne, kjer so uredili muzej na prostem, po stebrih pa se nahaja pravi raj za plezalce, plezališča z različnimi težavnostnimi stopnjami.
Veliko je še teh čudovitih dolomitskih vrhov, ki bi jih človek rad osvojil…, a se tokrat zadovoljimo s Tofano, ki bo enim bolj, drugim manj ostala v lepem spominu.
Mirjam Frankovič Franetič
