Na pot smo odšli dokaj zgodaj tako, da nam je prijala kava in krajši postanek v kraju, kjer so se pripravljali na čebelarsko praznovanje. Četrt čez sedmo uro smo se podali na pot proti gozdu, najprej po precej zaraščeni poti s slabo vidnimi markacijam, kasneje pa v senci z ugodno naravo klimo. Ta nas je hladila ves čas dokaj strmega vzpenjanja na vrh Rogača.  V eno smer smo prehodili skoraj 10 kilometrov in opravili nekaj čez 1000 m vzpona. Pod križem Velikega Rogatca je bil zvonček za srečo, tu smo se fotografirali in občudovali vrhove. Z ene strani je bila Menina planina, proti severovzhodu Raduha, viden je bil greben Olševe, proti zahodu Velika Planina, desno od nje pa greben z najvišjimi vrhovi Kamniško- Savinjskih Alp. Odločili smo se, da sestopimo v smeri Lepenatke po zelo zahtevni poti. Nadeli smo si čelade in se previdno spuščali po strmem grebenu navzdol na planino Kal, kjer ni bilo več košatih dreves in sence. Bilo je pasje vroče in blažen je bil izvirek vode, ki je polnil korito za napajanje živine. Ta se je pasla na travnatih pobočjih Lepenatke. Sledil je sestop po široki gozdni cesti po kateri je pripeljal traktor s prikolico. Prevažal je kravo na pašo. Hodili smo v glavnem po nemarkiranih gozdnih cestah v smeri proti Lenartu in Gornjem Gradu. Z vodo tudi nismo imeli težav, bilo jo je dovolj ob potokih. Tu pa tam je bilo na strmih pobočjih opaziti kako samotno kmetijo, kjer so se na sočnih travnikih pasle krave. Manj prijazno pa je bilo bivanje dveh mladih muck, verjetno zapuščenih ob zabojnikih za smeti. Najprej sta nas od daleč spremljali in mijavkali, kasneje sta se  nam približali, siva mi je celo zlezla v naročje. Seveda bi jo najraje kar odnesla s seboj, bi pa druga bolj plašna muca ostala sama. Z bližnje kmetije sta se z avtomobilom pripeljali domačinki, namenjeni na čebelarsko praznovanje v Gornji Grad. Z njima sta se po avtomobile odpeljala tudi Mirka in Saša in nam tako prihranila nekaj kilometrov hoje. Med vožnjo proti domu smo se ohladili s »hladnim Rogačem« in bili ponosni da smo osvojili tistega, ki se kar visoko vzpenja nad Gornjim Gradom. MFF

V soboto, 10. junija, je bilo pred Planinskim domom na Kalu veselo, saj je Planinska zveza Slovenije v sodelovanju s PD Hrastnik, Planinskim domom na  Kalu in občino Hrastnik pripravila velik planinski dogodek Dan slovenskih planincev. Na razglednem travniku pred domom se je zbralo tisoč dvesto nasmejanih odraslih in mladih planincev, turnih kolesarjev, plezalcev, gibalno oviranih, tekačev ter drugih ljubiteljev gora in narave iz vse Slovenije. Med udeleženci smo bili tudi planinci iz PD Sežana, OPD Koper in PD Postojna, saj je predsednica MDO PD Primorske Marija Kuhar organizirala skupen avtobusni prevoz. V jutranjih urah smo se odpeljali do Hrastnika, od koder se nas je večina podala na daljšo, 2 uri in pol dolgo in strmo pot preko Klobuka na Kal. Nekaj pohodnikov se je odpeljalo na višje izhodiščne točke in se na prizorišče podalo po krajših poteh. Organizatorji so pripravili živahno in pestro dogajanje, tako da je na številnih delavnicah in na stojnicah vsak zase našel nekaj zanimivega. Pestra je bila tudi ponudba hrane in pijače. Medtem, ko je na Primorskem in ponekod po Sloveniji deževalo, smo tu preživeli lep sončen dan.  Ob 12.30 je bil zbor praporščakov PD, katerega se je udeležil tudi naš praporščak iz PD Sežana Tomaž Bole. Ob 13. uri se je pričela osrednja prireditev s sprevodom praporščakov. Do pričetka slavnostnega programa sta nas z lastnimi skladbami zabavala člana dueta Simi, slepa Simona in Miha Jakopin. Za uvod je Riki Majcen zapel planinsko himno Oj Triglav, moj dom. Prisotnim je za dobrodošlico spregovoril predsednik PZS Jože Rovan. Množico dobro razpoloženih planincev sta v svojem lokalnem okolju pozdravila tudi predsednik PD Hrastnik Vojko Zupančič in župan Občine Hrastnik Marko Funkl ter predsednik MDO Zasavja Jože Prah. Osrednji govornik, alpinist in publicist Viki Grošelj, je poudaril pomen hoje za kvalitetno življenje in nam naštel nekaj svojih misli iz bogatih pohodniških izkušenj. »Hoja je izhod iz histeričnega sveta. Bolj kot hitimo, manj časa imamo. Hoja nas vedno upočasni. Med hojo lažje razmišljam in me sprošča. Hoja je najboljši odgovor na norosti modernega sveta.«                                                         Nazadnje je dogajanje sklenil krajši koncert skupine Orleki in Navihanih muzikantov, ob zvokih katerih smo tudi zaplesali in tako še dvignili veselo razpoloženje.

Vesna Pečar

Foto: Mirjam Frankovič Franetič

V letošnjem letu praznuje Jamarsko društvo Sežana 390 let turizma v jami ter 60 let ponovne ureditve in odprtja jame za turistične oglede. V preteklosti sta naši društvi nekaj let skupno delovali, sta pa zelo povezani tudi v današnjem času.  Prav zaradi te povezanosti  smo ta dogodek skupno obeležili s pohodi in ogledom jame Vilenice. Zbrali smo se pred Jamarskim domom, kjer sta nas pozdravila Jordan Guštin, predsednik Jamarskega društva Sežana ter Doroteja Kavčič, predsednica Planinskega društva Sežana. Planinski vodnik Marko Uršič se je z odraslimi planinci podal na Stari tabor, medtem ko sem najmlajše planince s starši vodila do lipiškega kamnoloma ter  krožno po gozdni stezi mimo pastirskih hišk nazaj do Jamarskega doma pred jamo Vilenico. Med potjo sem otrokom prebrala ljudsko pripoved o deklici Marini in vilah v Vilenici. Sledil je voden ogled jame z vodnico Alenko Gabrielo Ščuka. Po ogledu jame so se pohodniki okrepčali s sokom in joto ter tako sklenili skupni aktivnosti. Mirjam FF

Zaradi napovedi slabega vremena, sem turo na Kobiljo glavo prenesla za teden dni kasneje in sicer na nedeljo, 23. aprila 2023. Prijavilo se je 7 kandidatov, zjutraj, na dan odhoda sta udeležbo odpovedala zakonca Prunk Maks in Jasna, ker se je ponoči njuna kobila ožrebila. Maks mi je sporočil, da jim Kobilja glava nikakor ni usojena! In prav rojstvo žrebičke nas je med vzpenjanjem na Kobiljo glavo spremljalo, da sem v vsaki podobi kamna ali drevesa našla neko živalsko znamenje. Na možicu podoba » kobilje glave«, široka bukev v podobi »slona« in na  velikem možicu na Šprinci podoba »kokoši«. Kaj bi mi brez živali, žrebičke  in Kobilje glave? Vzpon ni bil zanemarljiv, vzpenjali smo se strmo navzgor ter tu pa tam naredili še kako fotografijo. Žal pa na vrhu, pri križu  ni bilo razgleda, ponagajala nam je megla. Kar kmalu smo sestopili do staje pri napajališču živine in imeli »božansko malico«! Davorin jo je oplemenitil s salamo in panceto, jaz s sirom in pašteto, Mirka pa s čokolado! Manjkala je le Markova kavica!! Žal pa je bil on na Gradiški turi! Proti Bači smo si slap Sovpa ogledali kar s ceste, na poti proti Bači pri Modreju obiskali našo članicoi Tatjano Jug, ki nas je želela postreči z vsem kar bi si lahko zamislili,  pa smo imeli  hrane že dovolj! Skupaj smo nekaj nazdravili, ter si privoščili kavo v Goriških Brdih, v vasi Šmartno, kjer so imeli prejšnji dan slavje vinarji! V tej prelepi »Mirkini«  vasici obdani s srednjeveškim obzidjem, se ob kavici predali sončnim žarkom ter nadaljevali pot proti domu, v Braniku okusili še pizzo, pri Tomažu v Dobravljah pa kozarček dobre kapljice. Vse je uspelo tako kot smo si zamislili, seveda razen dobrega razgleda z vrha Kobilje glave!

Mirjam Frankovič Franetič

Izleta se je udeležilo 12 otrok in dva starša. Učence sta spremljali metorici Tamara Franetič iz OŠ Divača in Tina Mohorčič, ki je spremljala učenca iz OŠ Dutovlje. Zaradi premajhnega števila prijavljenih sem bila primorana naročiti manjši  in odpovedati  50 sedežni avtobus.  Na veliko srečo sem dan pred izletom dobila  preko Street toursa potrjen prevoz z manjšim avtobusom, ker so bili drugi prevozniki zasedeni. Za prevoz so se dogovorili  s šoferjem in prevoznikom Tomažem Gujla iz Hrpelj, ki nam je šel na roko in se odpovedal drugim načrtom.

Izlet za šolsko mladino na Dobrčo sem razpisala že spomladi in ga bila primorana zaradi slabega vremena odpovedati.  Tokrat pa je bilo vreme  sončno, toplo in primerno za izlet v sredogorje.  Na cilj smo prišli malo čez dvanajsto uro in bili deležni  res prekrasnega razgleda  na bližnji greben Košute, na Begunjščico  in na oddaljene vrhove Karavank, Kamniško- Savinjskih Alp ter na  Julijce z našim najvišjim vrhom. Sprehodili smo se tudi do bližnje razgledne točke, na Šentanski vrh ter sestopili do Koče na Dobrči kjer je bilo veliko obiskovalcev in zelo živahno.  Zunaj so v kotličku kuhali gobov golaž in po naročilu stregli z jedmi  in  pijačo. Tudi naši najmlajši pohodniki so si naročili nekaj toplega, predvsem pa štruklje.  Privoščili smo si daljši postanek, se prepustili sončnim žarkom ter uživanju na igralih. Pri sestopu smo se spočili na klopci Poldeta Bibiča, nižje pa srečali marljive markaciste Planinskega društva Tržič, ki so cel dan urejali pot iz Brezij proti Dobrči. Našli in nabrali smo tudi užitne  gobe sirovke, ki veljajo za pravo poslastico. Otroci so na izletu uživali v prelepi naravi, medsebojnih pogovorih in  v igri. Med vožnjo proti domu sem zanje izpeljala nagradni kviz,  sestavjen iz vprašanj današnjega izleta. Domov smo prispeli uro kasneje.

Mirjam Frankovič Franetič

Po celotedenskem deževju je končno posijalo sonce in vreme je bilo pravšnje za podvig na Košutico-Ljubeljsko Babo. Zbralo se nas je šest planincem, v glavnem tistih, ki že vrsto let skupaj hodimo v visokogorje. Od startnenega mesta pa do Koče na Ljubelju smo porabili samo 40 minut, na tabli je pisalo, da je ena ura hoje, seveda pa tudi manj za tiste, ki tečejo ali se vozijo na motorju. V koči nam je prijal planinski čaj, sledil je manjši spust po cesti na avstrijsko stran ter vzpon proti našemu cilju. Gozdna steza je bila precej blatna in paziti je bilo potrebno, da nam ni spodrsnilo. Razgledi so bili prekrasni, na Šentansko dolino, na Begunščico, v ozadju pa na zasneženi Triglav. Na cilju je pihalo zato smo kar hitro nekaj malega pojedli in se okrepčali, nakar se nam je pridružil naš prijatelj Boris Cergol s svojo skupino. Veselo smo se objeli in občudovali vrhove, ki so nas obdajali. Boris je bil s svojo skupino namenjen na Veliki vrh in krožno navzdol na Planino Kofce, s sestopom na Podljubelj. Mi pa smo za sestop ubrali  tudi  smer po grebenu proti Velikem vrhu, nato pa se iz Hajnževega sedla usmerili na planino Korošico. Pred kočo nam je prijal čaj, nato pa je sledil še sestop po lovski poti proti Ljubelju in vožnja proti domu.  S prijatelji gora smo preživeli  lep dan, z veliko smeha in dobre volje.

Mirjam FF