Prav na današnji dan smo urine kazalce premaknili za eno uro naprej in v Vremski dolini je bilo zjutraj zelo mrzlo, morda stopinja pod ničlo. Kljub temu pa je sončen dan na pohod privabil kar sto pohodnikov. Med njimi je bilo veliko mladih planincev iz Osnovne šole Dutovlje skupaj s starši in mentorico ter predsednico društva Dorotejo Kavčič,  pa tudi planincev iz OŠ dr. Bogomirja Magajne z mentorico Barbaro Rodica. Najmlajši so opravili krajšo pot do rojstne hiše bratov Magajna ter obiskali še nekaj vasi. Spremljala jih je planinska vodnica Vesna Pečar. Pri domačiji Magajnovih je o življenju in delu literatov Magajna spregovorila Helena Zrnec Vidmar,  članica in turistična vodnica Društva turističnih vodnikov Krasa in Brkinov.  S pecivom pa nas je presenetila in pogostila domačinka Majda Skalec. To nam je dalo novih moči za nadaljevanje poti proti vrhu Vremščice, kjer smo se za  krajši čas prepustili sončnim žarkom in uživali ob pogledu v dolino. Bili so vidni le bližnji hribi in Nanos, medtem ko so bile oddaljene gore zastrte s kopreno. Za prehojeno pot do cilja smo rabili kar pet ur. Pred fameljsko dvorano sta nas z godbo pričakala dva mlada muzikanta, tako, da nam je enolončnica po naporni hoji šla bolj v slast. Pred odhodom na domve so si pohodniki ogledali še muzejsko zbirko premogovništva na vremskem in se poslovili od nas vodnikov in pomočnikov Planinskega društva Sežana, ki smo v sodelovanju z društvom TKŠD Urbanščica organizirali in izpeljali pohod.

Mirjam Frankovič Franetič

Zaradi epidemioloških razmer nismo uspeli organizirati planinskega pohoda na Sabotin za šolsko mladino. Opravili smo ga samo z odraslimi člani društva, katerega se je z osebnim avtomobilom udeležilo 5 članov. Jutro je bilo zelo hladno in med hojo po levem bregu reke Soče po kolesarski poti je nekaterim šlo kar za nohte. Pri vzpenjanju po severni strani poti, ki vodi na Sabotin pa so se kmalu ogreli in po dobri uri hoje naredili postanek pred kavernami in prenovljenimi bivalnimi barakami in ostalo prenovljeno dediščino soške fronte. Tu je potekala 6. soška fronta nesmiselne 1. svetovne vojne v letih od 1914 do 1918 leta. Začelo se je na Balkanu, v Sarajevu  z atentatom na Avstro-Ogrskega  prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove žene Sofije. ki je povzročilo politično in diplomatsko krizo. Sledil je Avstro-Ogrski ultimat veliki Srbiji, ji napovedala vojno, ki se je pričela 28. julija 1914 leta. Srbiji se je pridružila Rusija, ki je napovedala vojno Avstro-Ogrski. Nemčija, ki je bila zaveznica Avstro-Ogrski napove vojno Rusiji in njeni zaveznici Franciji in tako se je v enem poletnem tednu pričela ” totalna vojna”, vojna svetovne razsežnosti, ki je tajala štiri krvava leta med zavezniki Antante in zavezniki Centralne sile, po kateri propadejo cesarstva in nastanejo nove države v Evropi. Zavezniki zmagajo, konec je nemškega cesarstva, Ruskega cesarstva in Avstro-Ogrskega in Osmanskega imperija. Vojna se je zaključila 11. novembra 1918 leta, ki je za seboj pustila 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov.  Prevladovala je strategija “izčrpavanja”.  Ko smo se vzpenjali in kasneje sprehodili po rovih, kavernah in jarkih nekoč krvavega Sabotina, smo se skušali vživeti v tedanje bitke, pa ni šlo. Težko si je predstavljati kaj vse so doživljali vojaki, ko so se med seboj spopadali, se obstreljevali s te strani italijanski vojaki s pobočja Sabotina proti drugi strani čez reko Sočo proti Sveti Gori, Škabrijelu in ostalemu strateškemu položaju nemškega in avstro-ogrskega sovražnika. Pred Kočo na Sabotinu smo se odžejali s čajem ter si ogledali še muzejsko zbirko ostalin soške fronte tar sestopili po južni strani, mimo porušene cerkvice sv. Valentina do izhodišča v Solkanu. Ker je bil lep sončen dan smo srečali veliko domačih in tudi italijanskih pohodnikov. Ob povratku  smo občudovali smaragdno barvo reke Soče, se ozrli  proti skalovitemu Sabotinu in še na največji kamniti most na svetu pod katerim so danes  iz Soče izvlekli še nekaj znamenitih ostalin ograje tega mostu, ki je potonila z bombandiranjem mostu leta 1916.

Mirjam Frankovič Franetič

Enkrat letno se srečajo planinski vodniki in mentorji Meddruštvenega odbora Planinskih društev Primorske ter opravijo skupen pohod s strokovnim posvetom. To leto so se srečali v soboto, 29. januarja v Famljah in opravili pohod po Magajnovi literarni poti. Po njej jih je vodila naša planinska vodnica in predsednica domačega društva TKŠD Urbanščica, Mirjam Frankovič Franetič. Skupaj z Vesno Pečar, ki ji je pomagala pri vodenju sta v dvorani vodnike in mentorje pričakali s čajem, kavo in pecivom, jih pozdravili, nakar jim je Mirjam pokazala prostore dvorane Rudnika Vreme ter muzejsko zbirko premogovništva ob kateri so se seznanili s kopanjem črnega premoga na vremskem. Med pohodom pa so na poti spoznavali še ostalo naravno ter kulturno dediščino Vremske doline ter literarno pot in domačijo literatov Magajna v Gornjih Vremah.Na poti so poslušali tudi zbrane misli pisatelja dr. Bogomirja Magajne, ki jih je prebrala Mirjam. Spremljal jih je tudi čudovit pes načelnice markacistov MDO-ja Jasmine Pištan, ki je počitek izkoristil s tem, da se je ulegel v travo. Na vrhu Vremščice pa je sledila skupna fotografija. Predsednica MDO PD Primorske, Marija Kuhar se je zahvalila Mirjam za vodenje in  predsednici PD Sežana Doroteji Kavčič za organizacijo pohoda, ki so ga zaključili s kosilom v Hotelu Malovec v Divači. MFFMarija Kuhar se je zahvalila Mirjam za vodenje in  predsednici PD Sežana Doroteji Kavčič za organizacijo pohoda, ki so ga zaključili s kosilom v Hotelu Malovec v Divači. MFFMarija Kuhar se je zahvalila Mirjam za vodenje in  predsednici PD Sežana Doroteji Kavčič za organizacijo pohoda, ki so ga zaključili s kosilom v Hotelu Malovec v Divači. MFF

Vsakoletna tradicija našega planinskega društva Sežana je, da se ob novem letu podamo proti Krnu. Običajno je bila izhodiščna smer iz doline Lepene proti Koči pri Krnskih jezerih, letos pa je bila le- ta zaprta. Odločili smo se, da se drugi dan novega leta povzpnemo na Krn iz smeri planine Kuhinja.  Zbralo se nas je 5 udeležencev, med njimi smo bili trije planinski vodniki.  Med vožnjo proti  Tolminu nas je obdajala megla, višje proti Vrsnem in na planini Kuhinja je bilo popolnoma jasno vreme in  vrhovi Krnskega pogorja so nas čakali obsijani z soncem. Povečini so bili prekriti s snegom,  na določenih predelih pa je sneg že skopnel.

Obuli smo si planinske čevlje,  si nadeli gamaše, v nahrbtnike stlačili še dereze in si navezali cepine ter se podali proti vrhu. Dokaj visoko smo posamezne zaplate premagovali brez udiranja, višje pa se nam je zaradi višjih temperatur pod nogami močno udiralo in potrebno je bilo previdno stopati. Za dereze je bil sneg premehak, tako, da so bili pogoji za hojo kar zahtevni. Uspešno smo po treh urah in pol prispeli do Gomiščkovega zavetišča, se malo oddahnili, okrepčali s hrano in pijačo ter se podali še na vrh Krna, kjer pa je bilo vse pomrznjeno.  Marjanu so se žal malo pod zavetiščem odprli podplati na čevljih in zato ni šel z nami na vrh. Še dobro, da so mu varen sestop v dolino omogočile dereze, ki si jih je trdno privezal na čevlje. Z vrha je bil čudovit razgled na bližnjo in daljno okolico in na zasnežene vrhove. Po fotografiranju  smo se počasi spuščali proti dolini, se v snegu udirali do kolen, posedali, tu pa tam tudi zdrsnili, se pa hitro postavili nazaj na noge ter še pred zatonom sonca srečno prispeli na planino. Tam pa nas je magično prevzel pogled na prekrasne škrlatne vrhove, ki jih je obarval sončni zahod in poplačan je bil ves trud in napor današnjega dne. Z adrenalinom in prijetnimi občutki smo se vozili proti domu, tja kjer živimo dokaj stresen vsakdan, ki ga za nekaj ur odmislimo v prelepi gorski naravi.

     Mirjam Frankovič Franetič in Bogdan Rojc             Foto: Mirjam FF in Mirka Suhadolnik

Pohodnike in ljubitelje narave ter dobrega počutja iz Avstrije,
Italije in Slovenije povezuje pot ALPE ADRIA TRAIL. To je pot treh
dežel, ki vodi od Velikega Kleka do Jadranskega morja. Zaradi svoje
raznolikosti, kulturne dediščine in naravnih lepot je ena najbolj
prepoznavnih evropskih pešpoti, z dolžino 750 kilometrov in 43
etapami. Pohodniški dogodek na poti Alpe Adria Trail običajno vsako
leto pripravi ena izmed dežel – avstrijska Koroška, Slovenija ali
Furlanija-Julijska krajina. Kot rečeno, bi ta dogodek na Krasu gostili
prvič. Čezmejni 10 kilometrski voden pohod na 35. etapi Alpe Adria
Trail, ki bo potekal v soorganizaciji TIC Sežana — ORA Krasa in
Brkinov d.o.o., Občine Sežana, Holdinga Kobilarna Lipica, d.o.o.,
Slovenske turistične organizacije in Promo Turismo FVG, je letos
prvenstveno namenjen partnerjem projekta Alpe Adria Trail iz Avstrije,
Italije in Slovenije (zaradi epidemiološke situacije, drugače je bil
dogodek odprt za širšo zainteresirano javnost). Za enkrat se je
skupno, iz vseh treh držav, prijavilo cca. 70 udeležencev. Dogodek
predstavlja priložnost za povezovanje in spoznavanje čezmejnega
kraškega prostora, okusov kraške kulinarike in kulture. _

To je bil napovednik za organizacijo pohoda, ki je potekal v soboto, 16.10. 2021. Za sodelovanje so povabili tudi naše Planinsko društvo in sicer, da bi trije naši vodniki, poleg vodnikov iz Italije in Avstrije, pomagali pri vodenju prijavljenih udeležencev. Zbrali smo se v Lipici in se z avtobusi odpeljali do Trebč kjer smo se zbrali “pri kali”. Po pogostitvi s kavo in pecivom so nam razdelili promocijsko gradivo Alpe Adria Trail, sledil je pozdrav predstavnikov vseh treh dežel in Godbe na pihala iz Trebč. Med pohodom smo spoznavali razne naravne in kulturne zanimivosti  krajev ter kraških pojave na matičnem Krasu vse od izhodišča naše poti iz Trebč do gmajne v Živem muzeju Krasa kjer je sledila pogostitev ter glasbeni nastop Anike Horvat. Do Lipice je bilo potrebno prehoditi še slaba dva kilometra po gozdni učni poti JosefaRessla do prenovljene graščine ob Club hotelu Lipica. Tu so nas pozdravili še predstavniki Kobilarne Lipica, predstavnik Ore iz Sežane ter Turistične organizacije. Sledil je še ogled Kobilarne Lipica s treningom dresurnega jahanja. Ves dan je bilo vreme prijetno, sončno, pravšnje za lepo vzdušje med pohodniki, ki smo ga zaključili s pogostitvijo z dobro joto in kozarčkom soka, vode ali vina- po želji! Pohoda se je udeležilo okrog 150 ljudi. MFF

Na izlet se je prijavilo tudi veliko število mladih planincev iz Osnovne šole Dutovlje tako, da smo od tam organizirali avtobusni prevoz. Ostali mladi planinci iz Osnovne šole Divača pa so se v Famlje pripeljali s starši. Večina staršev teh otrok so je pohoda tudi udeležila.  S strani Parka Škocjanske jame je na pohodu bila Jana Martinčič. V Dvorani Rudnika Vreme sem udeležencem pokazala razstavo o vremskem premogovniku in jim povedala še nekaj besed  o kopanju črnega premoga na vremskem. Pred odhodom smo prešteli 74 udeležencev. Pot nas je vodila po obnovljeni cesti čez škofeljski most skozi vas Škoflje in po novo trasirani poti, ki jo domačini želijo v bodoče označiti in imenovati kot Rakovo pot. Sledil je vzpon po makadamski cesti  na Barko, kjer smo pomalicali in naredili eno skupno fotografijo. Nadaljevanje poti je sledilo do Varej, kjer se je  skupina iz Divače z mentorico Barbaro Rodica in vodnico Vesno Pečar odločila, da skrajšajo pot ter sestopijo v vas Potok in nadaljujejo s hojo proti Zavrhku in v Famlje, kjer so učence prevzeli starši. Skupina iz Dutovelj in tudi nekateri divaški učenci pa so iz Varej pod mojim vodstvom z mentorico Dorotejo  nadaljevali pot do najvišje točke na Artvižah, pri cerkvi sv. Socerba, kjer nam je domačinka Martina povedala nekaj zanimivosti o vasi ter o želji po prenovi cerkve. Sestop je bil po isti poti do Benčičeve domačije na Varejah, kjer smo se pogreli s čajem in sladkarijami. Avtobus je pripeljal na Vareje in učence iz Dutovelj odpeljal domov, preostali pa smo peš nadaljevali vse do izhodišča naše poti v Famlje. Med potjo smo iz  škofeljskega mostu v reki Reki  občudovali družino rac in gosi, na brežini pa koze, ki so nas radovedno opazovale. Upam, da bo vsem udeležencem ostal pohod v lepem spominu, četudi je bil dolg in naporen,  vreme pa  oblačno in vetrovno.

Mirjam Frankovič Franetič

ZAKLJUČNA SEZONA Z VZPONOM NA SAVINJSKO SEDLO IN LEDINSKI VRH

V letošnjem programu planinskih pohodov sem uspela organizirati in izpeljati kar nekaj visokogorskih tur na katere se je prijavljalo do petnajst naših članov. Na moji zaključni turi v letošnji sezoni nas je bilo pet. V zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljali do Zgornjega Jezerskega in naprej mimo planšarskega jezera v dolino Ravenske Kočne in parkirali na skoraj zapolnjenem  parkirišču ob katerem so bile table in smerokazi z napisanimi dostopi na vse možne smeri, na ferato, na slovensko planinsko pot  ali pa na lažjo pot do Češke koče od koder se nadaljujejo poti na vrhove  Kamniško – Savinjskih Alp. Za ogrevanje smo izbrali lažjo pot, ki pa se je kar strmo vzpenjala do prve, Češke koče, ki se nahaja pod ostenjem Kočne in Grintovca. Proti Ledinam je bila v smeri Žrela pot zaradi potrganih varoval odsvetovana, smo se pa podali nižje in se nato povzpeli po slovenski  planinski pot, katere ostenje je bilo tudi zahtevno, zavarovano z jeklenicami in klini. Oddahnili smo se pri Kranjski koči na Ledinah, kjer je bilo zbranih že kar nekaj planincev. Oskrbnik je potožil, da so v koči brez vode, da jo bodo jutri zaprli in jo imeli odprto le še za vikende. Pot smo nadaljevali mimo osiromašenega ledenika pod Skuto, kjer je v preteklih časih trenirala naša smučarska reprezentanca. Leta 1950 je zavzemal ledenik površino 2.8 hektarja, v zadnjih letih pa se vidno zmanjšuje ter obsega nekaj  čez 1.2  hektarja. Iz leta v leto ga je manj kar potrjuje, da se zaradi segrevanja ozračja površina ledenika tanjša. Tako je tudi z ledenikom pod severno Triglavsko steno. Nekaj čez dvanajsto uro  smo na vrhu sedla in Ledinskega vrha opazovali s soncem obsijano Mrzlo goro, Babe, Rinke in ostale vrhove Grintovcev.  Po zahtevnem vzponu je to nekaj najlepšega, kar lahko doživiš, da globoko zadihaš in si potrdiš, »še lahko zmorem«!  Pot navzdol je bila kar zahtevna, prepredena s kamenjem in gruščem in potrebno je bilo paziti, da nismo zdrsnili. Nekdo od nas je dejal, da nismo imeli sreče videti  gamsov. Na veliko začudenje smo jih zagledali v daljavi, na melišču tik nad ledenikom. Prešteli smo jih sedemnajst in se spraševali le kaj jedo v tem kamenju, kjer  ni bilo videti zelenja. Gotovo je bilo to posušeno planinsko cvetje in trave, ki so ga vztrajno mulili izpod kamenja, pod gruščem kamenja pa še debela plast ledenika, ki so ga lizali in tako nadomeščali  izgubljene minerale in tekočino. Pred Kranjsko kočo na Ledinah je vodila dobro urejena lovska pot navzdol v dolino. Opravili smo jo v dobri uri in se ob povratku domov ustavili pri planšarskem jezeru, kjer so bilo skoraj vse mize na prostem zasedene,  pa smo le našli eno prosto mizo, se zadovoljni usedli in vse porabljene kalorije nadomestili z gobovo enolončnico in »grenko zlatorogovo« pijačo. Prijetno utrujeni smo med vožnjo  podoživljali današnjo turo, ki smo jo srečno in brez hitenja opravili v dobrih osmih urah.

Mirjam Frankovič Franetič