Vsakoletna tradicija našega planinskega društva Sežana je, da se ob novem letu podamo proti Krnu. Običajno je bila izhodiščna smer iz doline Lepene proti Koči pri Krnskih jezerih, letos pa je bila le- ta zaprta. Odločili smo se, da se drugi dan novega leta povzpnemo na Krn iz smeri planine Kuhinja.  Zbralo se nas je 5 udeležencev, med njimi smo bili trije planinski vodniki.  Med vožnjo proti  Tolminu nas je obdajala megla, višje proti Vrsnem in na planini Kuhinja je bilo popolnoma jasno vreme in  vrhovi Krnskega pogorja so nas čakali obsijani z soncem. Povečini so bili prekriti s snegom,  na določenih predelih pa je sneg že skopnel.

Obuli smo si planinske čevlje,  si nadeli gamaše, v nahrbtnike stlačili še dereze in si navezali cepine ter se podali proti vrhu. Dokaj visoko smo posamezne zaplate premagovali brez udiranja, višje pa se nam je zaradi višjih temperatur pod nogami močno udiralo in potrebno je bilo previdno stopati. Za dereze je bil sneg premehak, tako, da so bili pogoji za hojo kar zahtevni. Uspešno smo po treh urah in pol prispeli do Gomiščkovega zavetišča, se malo oddahnili, okrepčali s hrano in pijačo ter se podali še na vrh Krna, kjer pa je bilo vse pomrznjeno.  Marjanu so se žal malo pod zavetiščem odprli podplati na čevljih in zato ni šel z nami na vrh. Še dobro, da so mu varen sestop v dolino omogočile dereze, ki si jih je trdno privezal na čevlje. Z vrha je bil čudovit razgled na bližnjo in daljno okolico in na zasnežene vrhove. Po fotografiranju  smo se počasi spuščali proti dolini, se v snegu udirali do kolen, posedali, tu pa tam tudi zdrsnili, se pa hitro postavili nazaj na noge ter še pred zatonom sonca srečno prispeli na planino. Tam pa nas je magično prevzel pogled na prekrasne škrlatne vrhove, ki jih je obarval sončni zahod in poplačan je bil ves trud in napor današnjega dne. Z adrenalinom in prijetnimi občutki smo se vozili proti domu, tja kjer živimo dokaj stresen vsakdan, ki ga za nekaj ur odmislimo v prelepi gorski naravi.

     Mirjam Frankovič Franetič in Bogdan Rojc             Foto: Mirjam FF in Mirka Suhadolnik

Pohodnike in ljubitelje narave ter dobrega počutja iz Avstrije,
Italije in Slovenije povezuje pot ALPE ADRIA TRAIL. To je pot treh
dežel, ki vodi od Velikega Kleka do Jadranskega morja. Zaradi svoje
raznolikosti, kulturne dediščine in naravnih lepot je ena najbolj
prepoznavnih evropskih pešpoti, z dolžino 750 kilometrov in 43
etapami. Pohodniški dogodek na poti Alpe Adria Trail običajno vsako
leto pripravi ena izmed dežel – avstrijska Koroška, Slovenija ali
Furlanija-Julijska krajina. Kot rečeno, bi ta dogodek na Krasu gostili
prvič. Čezmejni 10 kilometrski voden pohod na 35. etapi Alpe Adria
Trail, ki bo potekal v soorganizaciji TIC Sežana — ORA Krasa in
Brkinov d.o.o., Občine Sežana, Holdinga Kobilarna Lipica, d.o.o.,
Slovenske turistične organizacije in Promo Turismo FVG, je letos
prvenstveno namenjen partnerjem projekta Alpe Adria Trail iz Avstrije,
Italije in Slovenije (zaradi epidemiološke situacije, drugače je bil
dogodek odprt za širšo zainteresirano javnost). Za enkrat se je
skupno, iz vseh treh držav, prijavilo cca. 70 udeležencev. Dogodek
predstavlja priložnost za povezovanje in spoznavanje čezmejnega
kraškega prostora, okusov kraške kulinarike in kulture. _

To je bil napovednik za organizacijo pohoda, ki je potekal v soboto, 16.10. 2021. Za sodelovanje so povabili tudi naše Planinsko društvo in sicer, da bi trije naši vodniki, poleg vodnikov iz Italije in Avstrije, pomagali pri vodenju prijavljenih udeležencev. Zbrali smo se v Lipici in se z avtobusi odpeljali do Trebč kjer smo se zbrali “pri kali”. Po pogostitvi s kavo in pecivom so nam razdelili promocijsko gradivo Alpe Adria Trail, sledil je pozdrav predstavnikov vseh treh dežel in Godbe na pihala iz Trebč. Med pohodom smo spoznavali razne naravne in kulturne zanimivosti  krajev ter kraških pojave na matičnem Krasu vse od izhodišča naše poti iz Trebč do gmajne v Živem muzeju Krasa kjer je sledila pogostitev ter glasbeni nastop Anike Horvat. Do Lipice je bilo potrebno prehoditi še slaba dva kilometra po gozdni učni poti JosefaRessla do prenovljene graščine ob Club hotelu Lipica. Tu so nas pozdravili še predstavniki Kobilarne Lipica, predstavnik Ore iz Sežane ter Turistične organizacije. Sledil je še ogled Kobilarne Lipica s treningom dresurnega jahanja. Ves dan je bilo vreme prijetno, sončno, pravšnje za lepo vzdušje med pohodniki, ki smo ga zaključili s pogostitvijo z dobro joto in kozarčkom soka, vode ali vina- po želji! Pohoda se je udeležilo okrog 150 ljudi. MFF

Na izlet se je prijavilo tudi veliko število mladih planincev iz Osnovne šole Dutovlje tako, da smo od tam organizirali avtobusni prevoz. Ostali mladi planinci iz Osnovne šole Divača pa so se v Famlje pripeljali s starši. Večina staršev teh otrok so je pohoda tudi udeležila.  S strani Parka Škocjanske jame je na pohodu bila Jana Martinčič. V Dvorani Rudnika Vreme sem udeležencem pokazala razstavo o vremskem premogovniku in jim povedala še nekaj besed  o kopanju črnega premoga na vremskem. Pred odhodom smo prešteli 74 udeležencev. Pot nas je vodila po obnovljeni cesti čez škofeljski most skozi vas Škoflje in po novo trasirani poti, ki jo domačini želijo v bodoče označiti in imenovati kot Rakovo pot. Sledil je vzpon po makadamski cesti  na Barko, kjer smo pomalicali in naredili eno skupno fotografijo. Nadaljevanje poti je sledilo do Varej, kjer se je  skupina iz Divače z mentorico Barbaro Rodica in vodnico Vesno Pečar odločila, da skrajšajo pot ter sestopijo v vas Potok in nadaljujejo s hojo proti Zavrhku in v Famlje, kjer so učence prevzeli starši. Skupina iz Dutovelj in tudi nekateri divaški učenci pa so iz Varej pod mojim vodstvom z mentorico Dorotejo  nadaljevali pot do najvišje točke na Artvižah, pri cerkvi sv. Socerba, kjer nam je domačinka Martina povedala nekaj zanimivosti o vasi ter o želji po prenovi cerkve. Sestop je bil po isti poti do Benčičeve domačije na Varejah, kjer smo se pogreli s čajem in sladkarijami. Avtobus je pripeljal na Vareje in učence iz Dutovelj odpeljal domov, preostali pa smo peš nadaljevali vse do izhodišča naše poti v Famlje. Med potjo smo iz  škofeljskega mostu v reki Reki  občudovali družino rac in gosi, na brežini pa koze, ki so nas radovedno opazovale. Upam, da bo vsem udeležencem ostal pohod v lepem spominu, četudi je bil dolg in naporen,  vreme pa  oblačno in vetrovno.

Mirjam Frankovič Franetič

ZAKLJUČNA SEZONA Z VZPONOM NA SAVINJSKO SEDLO IN LEDINSKI VRH

V letošnjem programu planinskih pohodov sem uspela organizirati in izpeljati kar nekaj visokogorskih tur na katere se je prijavljalo do petnajst naših članov. Na moji zaključni turi v letošnji sezoni nas je bilo pet. V zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljali do Zgornjega Jezerskega in naprej mimo planšarskega jezera v dolino Ravenske Kočne in parkirali na skoraj zapolnjenem  parkirišču ob katerem so bile table in smerokazi z napisanimi dostopi na vse možne smeri, na ferato, na slovensko planinsko pot  ali pa na lažjo pot do Češke koče od koder se nadaljujejo poti na vrhove  Kamniško – Savinjskih Alp. Za ogrevanje smo izbrali lažjo pot, ki pa se je kar strmo vzpenjala do prve, Češke koče, ki se nahaja pod ostenjem Kočne in Grintovca. Proti Ledinam je bila v smeri Žrela pot zaradi potrganih varoval odsvetovana, smo se pa podali nižje in se nato povzpeli po slovenski  planinski pot, katere ostenje je bilo tudi zahtevno, zavarovano z jeklenicami in klini. Oddahnili smo se pri Kranjski koči na Ledinah, kjer je bilo zbranih že kar nekaj planincev. Oskrbnik je potožil, da so v koči brez vode, da jo bodo jutri zaprli in jo imeli odprto le še za vikende. Pot smo nadaljevali mimo osiromašenega ledenika pod Skuto, kjer je v preteklih časih trenirala naša smučarska reprezentanca. Leta 1950 je zavzemal ledenik površino 2.8 hektarja, v zadnjih letih pa se vidno zmanjšuje ter obsega nekaj  čez 1.2  hektarja. Iz leta v leto ga je manj kar potrjuje, da se zaradi segrevanja ozračja površina ledenika tanjša. Tako je tudi z ledenikom pod severno Triglavsko steno. Nekaj čez dvanajsto uro  smo na vrhu sedla in Ledinskega vrha opazovali s soncem obsijano Mrzlo goro, Babe, Rinke in ostale vrhove Grintovcev.  Po zahtevnem vzponu je to nekaj najlepšega, kar lahko doživiš, da globoko zadihaš in si potrdiš, »še lahko zmorem«!  Pot navzdol je bila kar zahtevna, prepredena s kamenjem in gruščem in potrebno je bilo paziti, da nismo zdrsnili. Nekdo od nas je dejal, da nismo imeli sreče videti  gamsov. Na veliko začudenje smo jih zagledali v daljavi, na melišču tik nad ledenikom. Prešteli smo jih sedemnajst in se spraševali le kaj jedo v tem kamenju, kjer  ni bilo videti zelenja. Gotovo je bilo to posušeno planinsko cvetje in trave, ki so ga vztrajno mulili izpod kamenja, pod gruščem kamenja pa še debela plast ledenika, ki so ga lizali in tako nadomeščali  izgubljene minerale in tekočino. Pred Kranjsko kočo na Ledinah je vodila dobro urejena lovska pot navzdol v dolino. Opravili smo jo v dobri uri in se ob povratku domov ustavili pri planšarskem jezeru, kjer so bilo skoraj vse mize na prostem zasedene,  pa smo le našli eno prosto mizo, se zadovoljni usedli in vse porabljene kalorije nadomestili z gobovo enolončnico in »grenko zlatorogovo« pijačo. Prijetno utrujeni smo med vožnjo  podoživljali današnjo turo, ki smo jo srečno in brez hitenja opravili v dobrih osmih urah.

Mirjam Frankovič Franetič

Vremenska napoved  je bila za sobotno  turo na Tolminski Migovec in na Tolminski Kuk ugodna in veselili smo se, da nam bo tokrat vreme naklonjeno. Na pohod se je prijavilo petnajst udeležencev starih od 13 do 80 let, presenetljivo velika medgeneracijska skupina ljudi, s ciljem spoznati in osvojiti ta dva vrhova. Nekateri med njimi so ju že prehodili,  za večino pa je bilo to prvič. Malo po sedmi uri zjutraj smo se začeli iz Tolminskih Raven vzpenjati po poti skozi bukov gozd na planino Kal. Med potjo smo srečali domačina v lovski opremi, ki je iskal svoja lovska psa, katera sta mu pred dnevi pobegnila od doma. V kratkem času sta mu drugič pobegnila. S seboj je imel puško in  povedal nam je, da ju bo moral  najverjetneje ustreliti.  Predlagala sem mu naj to ne stori, saj se bosta prav gotovo vrnila in naj takrat poskrbi, da se to več ne zgodi. Pot je nadaljeval v drugo smer in nas dohitel na planini Kal, tokrat brez puške. Ustavili smo se pred planšarsko kočo in še malo z njim pokramljali.  Psa, ki ga je dobil pred kratkim bo oddal, starega pa bo obdržal. Pomirjeno sem nadaljevala pot v v smeri proti Migovcu.  Skupina pohodnikov je bila zelo homogena, vsi so bili dobro kondicijsko pripravljeni tako, da ni bilo potrebe po daljših postankih. Na čelu kolone je bil Marko, pripravnik za vodnika, ki je zelo dobro prilagajal tempo hoje, opazoval pohodnike in jih opozarjal na morebitne nevarnosti.  Proti vrhu se je bilo potrebno prebijati  skozi gosto poraslo ruševje, kmalu za tem pa se je odprl neporaščen svet s pogledom na vrh Migovca. Lep razgled smo imeli na Tolminski Kuk in na greben vse do Vrha nad Škrbino, ki smo jo obiskali v lanskem juniju. Tu pa tam so vrhove prekrile meglice in temni oblaki,  zazeblo nas je zato smo hitro naredili še eno gasilsko, popili kavo, ki jo je skuhal Marko in nadaljevali pot proti Tolminskemu Kuku.  Med hojo smo v skalovju pod Podrto goro  zagledali trop gamsov, ki sta jih preganjala pobegla lovska psa.  Prav gotovo se bosta  utrudila in se vrnila k gospodarju. Kar hitro in brez večjih muk smo se povzpeli na vrh ter občudovali prelepe Julijce. Pod nami je bilo videti Kočo na Komni, naprej od nje pa greben nad dolino Triglavskih jezer, ki smo ga pred kratkim prehodili. Z višine se človeku zdi, da so razdalje med vrhovi velike in težko premagljive. Vse se da premagati, če je volja, dobra kondicija in ugodno vreme.  Čakal nas je sestop po grebenu navzdol v smeri pod Podrto goro in Vrhom nad Škrbino. Po stezi je bilo precej grušča in kamenja in zato je bilo potrebno paziti na varen korak.  S počasnejšim tempom smo prišli do Koče na Planini Razor. Povprašali smo po siru iz bližnje sirarne, a so krave pred tednom dni odgnali nižje v dolino. Privoščili smo si štruklje,  v Tolminskih Ravnah pa sir, ki so ga prodajali že pakiranega. Na klopi pred domačijo pa je petelin vztrajno zobal zrnje iz gospodinjine dlani. Ta prizor sem morala poslikati tako kot tudi druge posnetke iz prelepih gora in gorske narave, kjer se že zaznava, da se poletje počasi poslavlja. Sledila je še vožnja proti domu, najprej navzdol po ozki cesti, kjer se komaj srečata dva avtomobila. Imeli smo srečo, da ga ni bilo nasproti. Vsak po svoje je doživel ta prelepi dan in mislim, da bo vsem ostal v lepem spominu.

Mirjam Frankovič Franetič