Zaradi epidemioloških razmer nismo uspeli organizirati planinskega pohoda na Sabotin za šolsko mladino. Opravili smo ga samo z odraslimi člani društva, katerega se je z osebnim avtomobilom udeležilo 5 članov. Jutro je bilo zelo hladno in med hojo po levem bregu reke Soče po kolesarski poti je nekaterim šlo kar za nohte. Pri vzpenjanju po severni strani poti, ki vodi na Sabotin pa so se kmalu ogreli in po dobri uri hoje naredili postanek pred kavernami in prenovljenimi bivalnimi barakami in ostalo prenovljeno dediščino soške fronte. Tu je potekala 6. soška fronta nesmiselne 1. svetovne vojne v letih od 1914 do 1918 leta. Začelo se je na Balkanu, v Sarajevu z atentatom na Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove žene Sofije. ki je povzročilo politično in diplomatsko krizo. Sledil je Avstro-Ogrski ultimat veliki Srbiji, ji napovedala vojno, ki se je pričela 28. julija 1914 leta. Srbiji se je pridružila Rusija, ki je napovedala vojno Avstro-Ogrski. Nemčija, ki je bila zaveznica Avstro-Ogrski napove vojno Rusiji in njeni zaveznici Franciji in tako se je v enem poletnem tednu pričela ” totalna vojna”, vojna svetovne razsežnosti, ki je tajala štiri krvava leta med zavezniki Antante in zavezniki Centralne sile, po kateri propadejo cesarstva in nastanejo nove države v Evropi. Zavezniki zmagajo, konec je nemškega cesarstva, Ruskega cesarstva in Avstro-Ogrskega in Osmanskega imperija. Vojna se je zaključila 11. novembra 1918 leta, ki je za seboj pustila 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov. Prevladovala je strategija “izčrpavanja”. Ko smo se vzpenjali in kasneje sprehodili po rovih, kavernah in jarkih nekoč krvavega Sabotina, smo se skušali vživeti v tedanje bitke, pa ni šlo. Težko si je predstavljati kaj vse so doživljali vojaki, ko so se med seboj spopadali, se obstreljevali s te strani italijanski vojaki s pobočja Sabotina proti drugi strani čez reko Sočo proti Sveti Gori, Škabrijelu in ostalemu strateškemu položaju nemškega in avstro-ogrskega sovražnika. Pred Kočo na Sabotinu smo se odžejali s čajem ter si ogledali še muzejsko zbirko ostalin soške fronte tar sestopili po južni strani, mimo porušene cerkvice sv. Valentina do izhodišča v Solkanu. Ker je bil lep sončen dan smo srečali veliko domačih in tudi italijanskih pohodnikov. Ob povratku smo občudovali smaragdno barvo reke Soče, se ozrli proti skalovitemu Sabotinu in še na največji kamniti most na svetu pod katerim so danes iz Soče izvlekli še nekaj znamenitih ostalin ograje tega mostu, ki je potonila z bombandiranjem mostu leta 1916.
Mirjam Frankovič Franetič
