Tudi devetnajsti pohod “Gremo peš na Kokoš ” je lepo uspel. Zbralo se nas je nekaj več kot 20 članov PD  Sežana in tudi ostalih pohodnikov, ki so ta dan obiskali Kokoš. Vse navzoče je pozdravila predsednica društva Doroteja Kavčič, obiskala nas je in tudi pozdravila predsednica MDO Primorske  Marija Kuhar.  Skupno smo najavili, da bo prihodnje leto 20. obletnica tega pohoda, ki ga bo potrebno še bolje promovirati, da bo na Kokoši še večji obisk.

Mirjam Frankovič Franetič

Tudi letos smo že mesece prej načrtovali štiridnevno nastanitev v Hotelu AlForte, v kraju Pezzei v bližini Arrabe.  Lani smo z nastanitvijo v tem hotelu imeli lepe izkušnje z osebjem in lastniki hotela ter z lokacijo, ki nam je po oddaljenosti načrtovanih pohodov najbolj ustrezala. Glede na razpoložljivost hotela smo v času od 6. avgusta do 9. avgusta uspeli rezervirati nastanitev za 27 oseb, dve članici pa sta si individualno rezervirali apartma v Arrabi. Za organizacijo pohodov smo zagotovili pet planinskih vodnikov in sicer Mateja Trobca, Mirjam Frankovič Franetič, Vladimirja Benso, Tatjano Grgič in Tomaža Rapotca. Glede na izkušnje in želje smo  udeležence razdelili v dve skupini,  v zahtevnejšo z željo vrhove osvojiti tudi s feratami ter v skupino, ki si hoje po varovanih poteh ni želela. Prvi dan smo v Parcu Naturale delle Dolomiti d, Ampezzo, (v naravnem parku) z eno skupino opravili ogled slapa po Via Ferrata Giovani Barbara, ki je ena najbolj priljubljenih, unikatnih in lažjih zavarovanih plezalnih poti v Dolomitih s spektakularnim prehodom po široki, vklesani  polici neposredno za hrbet mogočnega slapa Cascata di Fanes. Pot so nadaljevali še po Via Ferrati Lucio Delati s prelepimi razgledi na omenjeno sotesko. Druga skupina je opravila krožno pot z ogledi več slapov s panoramskimi ogledi ter z ogledom mogočnega slapa Fanes  z druge strani mogočne soteske. Skupaj smo se v soteski Fanes zadržali dobrih pet ur nato pa z vožnjo nadaljevali čez gorski prelaz Falzarego do nastanitve v hotelu AlForte.

Naslednji dan smo se iz doline zapeljali do prelaza Giau ter s prvo skupino opravili pot po zavarovani poti čez  Novelau do Rifugia Novelau, se spustili do Rifugia Averau, kjer je tudi izhodišče za goro Averau (2649m). Po zavarovani ferati na vrh se je odločila manjša skupina pohodnikov, ki je nato sestopila do petih stebrov Cinque torri ter se vrnila po krožni poti na izhodišče poti. Druga skupina pa je iz prelaza Giau  prehodila pot pod Novelauom do petih stebrov Cinque Torri,  si ogledala vojaški muzej 1. svetovne vojne na prostem, se oddahnila pred Rifugom Scoiattoli kamor pripelje sedežnica iz Rifugia Bai de Dones.  Po krajšem počitku je sledil polurni vzpon do zavetišča Rifugia Averau ter sestopanje po drugi, nezavarovani strani Novelaua na prelaz Giau. Tu smo se oddahnili in počakali na skupino, ki se je vračala iz lokacije petih stebrov Cinque Torri.

Tretji dan smo se s kombiji odpeljali do akumulacijskega jezera Fedaia, ki leži na prelazu Fedaia med Trentinom in pokrajino Belluno, ob vznožju Marmolade.  Ime prelaza izhaja iz ladinske besede feida, območja prej uporabljenega za pašo. Po označeni poti 606 se je najprej na pot odpravila skupina sedmih pohodnikov z vodnikom Matejem proti vrhu Marmolade z najvišjim vrhom Punta Penia (3343 m). Za ta podvig so s sestopanjem vred porabili več kot 10 ur. Ostale pohodnike sem s pomočjo vodnika Vladimirja po isti poti vodila do koče pod ledenikom, ki se je leta 2020 podrla pod snežnim in lednim plazom. Tu smo se po dvournem vzponu spočili, želeli smo še višje, do ledenika, nakar so Marmolado prekrili temni oblaki. Iz bojazni pred nevihto ali dežjem smo se raje  vrnili v dolino s ciljem, da opravimo še pot okrog jezera. Pet nas je želelo še na vrh sedla Porta Vescolo, kjer pripelje žičnica smučarje, kolesarje in pohodnike iz središča Arrabe. Do vrha smo rabili uro in pol ter po dokaj strmi planinski poti sestopili v Arrabo. Tam so nas s kombijem pričakali ostali člani naše skupine. Zvečer pa smo v hotelu slavnostno pričakali in nazdravili s skupino, ki je osvojila najvišji vrh Dolomitov.

Četrti ali zadnji dan našega bivanja v Dolomitih smo se poslovili od osebja v hotelu ter se z vso prtljago v kombijih odpeljali čez prelaz Giau na izhodišče poti proti jezeru Federa, ki se nahaja ob cesti za Cortino D,Ampezzo. Prva skupina je po poti Val Formin odšla nekoliko pred nami, nato smo se za njimi podali še z drugo skupino ter se počasi vzpenjali do škrbine Formin(2462 m). Od tam smo opazovali prvo skupino, ki se je bližala vrhu Monte Formina (2657 m). Mi pa smo se počasi začeli spuščati navzdol v dolino od koder je sledil še kratek vzpon do razpotja z usmerjevalno tablo proti jezeru Federa. Pred kočo Rifugio Croda Lago je bilo veliko ljudi, predvsem Italijanskih pohodnikov. Tudi mi smo se za nekaj časa spočili in se okrepčali ter počakali na skupino, ki se nam je pridružila z vrha Formina. Sledil je skupen sestop do avtomobilov ter vožnja proti domu. V Sežano smo se pripeljali malo pred 21.00 uro. Za nami je bilo prelepih štirih dni s spoznavanjem parkov, prelazov ter osvajanja vrhov v Dolomitih. Ves čas smo imeli lepo vreme s prijetnimi temperaturami, medtem, ko so bile temperature v naših krajih neznosno visoke, celo nad 35 stopinj Celzija. Tudi dež nam je prizanašal, saj je dvakrat deževalo le ponoči. Kar težko se je bilo vrniti iz prijetno hladnih gorskih krajev na svoje domove in se ponovno hladiti s klimatskimi napravami. Upam, da je bivanje v Dolomitih vsem udeležencem ostalo v lepem spominu.

Mirjam Frankovič Franetič

FOTO: Mirjam F.F., Edi Fabjan, Matej Trobec

Zgodaj zjutraj smo se odpeljali na dolgo vožnjo, ki je trajala tri ure.  Avtocesto smo zapustili pri odcepu za  Velenje in  vozili od Topolšice v pravem slalomu vse do Črne na Koroškem. Pred gasilskim domom je bilo že veselo, opazili smo priprave na gasilsko veselico. Vožnjo smo nadaljevali v dolino Tople in opazili, da so vrhovi Pece prekriti z meglo. Močno smo upali,  da se bo megla proti poldnevu dvignila, žal pa se to ni zgodilo.  Prejšnji dan je deževalo in teren je bil ponekod precej razmočen zato je bilo potrebno paziti na varen korak. Pohodne palice so bile neprecenljiv pripomoček za varno hojo. Pred prihodom v Dom na Peci  smo si ogledali votlino spečega kralja Matjaža, ki mu brada očitno še ni dovolj zrasla, da bi se prebudil in ponovno poskrbel za blagostanje Korošcev. Zelo prijazen sprejem smo doživeli v Domu kjer smo naročili  čaj in bili pogoščeni z jabolčnim in skutinim zavitkom. To se po planinskih domovih in kočah zgodi zelo redko. Čakala nas je še zadnja tretjina poti, na vrh Pece, kjer smo srečevali še kar nekaj pohodnikov. Razgleda žal ni bilo saj je megla trmasto vztrajala.  Odločili smo se, da se zaradi spolzkega terena v dolino vrnemo po isti poti, preko Male Pece.  Opravili smo  dobrih sedem ur hoje in se v dolino vrnili malo po 16.00 uri. V Črni smo imeli še krajši postanek za kavo ter nadaljevali  z dolgo vožnjo proti domu. Upam le, da je mojih trinajst pohodnikov le doživelo legendo kralja Matjaža. Da je vse potekalo v skladu s pravili je na začelju kolone poskrbela Irena Cunja, naša nekdanja članica in tudi planinska vodnica PZS.

Mirjam Frankovič Franetič

Zjutraj smo se zbrali na dogovorejenem mestu. Prišla je tudi naša članica Tanja, ki je zaradi bolečin v križu odpovedala pohod. Izvedeli smo tudi, da gondolska žičnica ne deluje. Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali do Ovčje vasi- Valbrune in se najprej ogreli s hojo ob reki Beli nato pa se strmo podali v breg proti Sv. Višarjem- Monte Lussari, romarskemu kraju Slovanov, Germanov in Romanov. Že v 16.st. so goro imenovali božjo pot treh narodov, danes pa jim pravijo božja pot  Evrope. Torej, prav na dan, ko Evropa slavi 81. obletnico zmage nad naci-fašizmom smo imeli pohod, ki je bil kar zahteven. Iz gosto poraščenega gozda s smrečjem in bukovjem smo se strmo vzpenjali vse do smučišča, nato pa premagali še strmi breg pod žičnico vse do gorne žičniške postaje na sv. Višarjih, kjer je bilo pravo mrtvilo in ni bilo znakov življenja. Odprli pa so se nam prekrasni razgledi na zasnežene zahodne Julijce z Višem in Montažem. Skozi ozko ulico pod cerkvijo smo naleteli na avtomobil lastnika manjšega lokala, ki sta pospravljala po zimski sezoni in se pripravljala na poletno sezono, ki se bo odprla 30. maja. Vljudno so nas povabili in nam skuhali čaj. Zunaj smo nekaj malega pomalicali in se podali na drugo etapo našega pohoda,  proti Kamnitemu lovcu. Že od daleč smo videli, da so vrhovi pobeljeni in teren pod Kamnitim lovcem zasnežen. Po dobri uri hoda, nekje na pol poti smo naleteli na mehak sneg, ki se je udiral.  Skupaj smo se odločili, da s potjo proti vrhu ne nadaljujemo, prvič zaradi snega, ki nam bi podaljšal hojo, drugič pa zaradi napovedanega popoldanskega dežja.  Pri križu, na vrhu Višarij smo še nekaj malega pojedli in zaprosili mlad par, da nas je fotografiral. S pogledi smo še enkrat zaobjeli vse vrhove  ter začeli s sestopanjem v dolino. To je trajalo pol drugo uro, najprej po stmem smučišču, nato pa še po gozdni stezi prekriti z listjem, strmo navzdol do našega izhodišča. Pri sestopanju po tem terenu je bilo potrebno veliko pozornosti. Za povratek proti domu smo se dločili, da se vrnemo čez Predil in po dolini reke Soče proti domu. Postanek z analizo pohoda smo imeli  v Pizzeriji na Žagi, kjer smo z dobro pico takoj nadoknadili izgubljene kalorije.

Mirjam Frankovič Franetič

Z avtomobili smo se odpeljali v Srednji vrh, v vasico, ki je nastala v obdobju turških vpadov, kar pričajo stara hišna imena. Vas leži na ledeniški polici v Karavankah na nadmorski višini 960 m. Skozi vas poteka več poti, med njimi planinska pot na Trupejevo poldne, prva etapa pohodniške poti Juliane Trail iz Kranjske gore v Mojstrano ter pohodniška pot Via Alpina. Na izhodišču se nam je pridružila še naša nekdanja planinska vodnica Irena Cunja, ki je bila z nami le prvi dan. V skupini nas je bilo tako 17 pohodnikov.  Na Trupejevo poldne smo se vzpenjali najprej po kopnem, nato pa tudi po zasneženih zaplatah čez Železnico ali planino Grajšco kjer smo imeli krajši počitek. S Tomažem na čelu smo pot nadaljevali  proti vrhu Trupejevega poldne. Vrh naj bi dobil ime po domačiji Trupej na avstrijski strani meje, ki leži v senci gore in nanjo posije sonce le opoldne. Na vrhu je postavljen velik križ z napisom,  zraven njega pa zvonček sreče. Imeli smo čudovit sončen dan s prekrasnimi razgledi na naše in na avstrijske gore. Po počitku smo pot nadaljevali  po dolini pod Maleškim poldnem kjer smo občudovali domovanje svizcev, po pobočjih pa cvetoči črni teloh. Vrh Maleškega poldna smo izpustili in s sestopanjem nadaljevali po makedamski cesti do avtomobilov v Srednje vasi. Irena se je z nami odpeljala do Mojstrane in se po krajšem druženju ob kavi od nas poslovila. Planinski muzej je bil žal že zaprt tako, da smo si v Mojstrani  ogledali le zunanje zanimivosti, med njimi tudi izhodišča ferat za katere pa smo ugotovili, da je bolje, da jih zaradi utrujenosti in pozne ure ne preizkusimo.  Prenočili smo v Hostlu Špajza in se zjutraj odpeljali na Planino pod Golico, našemu drugemu cilju naproti. Tudi drugi dan smo imeli prelepo vreme, kar je ustvarjalo v skupini pozitivno vzdušje. Na planini smo se ozirali po narcisah, opazili smo jih le nekaj,  množično pa bodo zacvetele v mesecu maju.  Vzpenjali smo se mimo slapa Baša, ga fotografirali in s hojo zagrizli  po »zimski poti jeklene volje«, ki se je ves čas strmo vzpenjala do Koče na Golici. Kljub obnavljanju njene zunanjosti je bila koča odprta in nudila pestro ponudbo hrane, od ričeta, klobas z zeljem do štrukljev in jabolčnega zavitka. Nas pa je čakal še zadnji vzpon na vrh Golice, ki smo ga opravili v dobrih štiridesetih minutah.  Pred nami je bil prekrasen razgled na zasnežene Julijce z najvišje štrlečim očakom, za nami pa pogled na avstrijsko Koroško z reko Dravo in na številna manjša in tudi večja lesketajoča se jezera. Pri sestopanju z vrha smo srečali naša dva člana Milovana in Milico, ki sta se smelo vzpenjala proti vrhu. Zaželeli smo jima lep vzpon s čudovitimi razgledi, takimi kot smo jih imeli mi. Pred kočo smo se oddahnili in okrepčali z dobrimi jedmi nato pa nadaljevali s sestopanjem po drugi, manj strmi poti do avtomobilov. Poslovili smo se od štirih članic Obalnega planinskega društva Koper, ki so bile prvič na pohodu  v organizaciji našega društva. Iz Kopra so se v Srednji vrh pripeljale z osebnim avtomobilom. Bile so zadovoljne s pohodi in vodenjem ter izrazile željo, da se nam še kdaj pridružijo. Z lepimi vtisi z gora je sledila samo še analiza pohodov s postankom pri gostišču z ribnikom v Žejah ter vožnja proti domu.

Mirjam Frankovič Franetič  

Na pohodu je bilo 20 naših članov in 18 ostalih pohodnikov, ki so prišli  iz različnih krajev, med njimi kar 10 članov PD Triglav iz Nove Gorice. Pohod smo opravili v obratni smeri poteka Magajnove poti. Na vsaki lokaciji sem udeležence seznanila z zanimivostmi in s kulturno dediščino kraja. Dan je bil prijeten za hojo, občasno smo se ustavljali in po dveh urah in pol prišli na vrh. Imeli smo kar lep razgled na okoliške hribe in delno tudi na Tržaški zaliv. Tu sem prebrala Magajnov odlomek iz novele Marta in jih seznanila s kamnito klopco, ki jo je PD Sežana postavilo na vrhu Vremščice. Učenci so z mentoricama sestopili do ceste, ki vodi na Kal in Neverke. Tu so počakali na kombi ter se odpeljali v dvorano, kjer so nekateri pojedli obrok in spili čaj. Odrasli pa smo nadaljevali sestopanje do Magajnove rojstne vasi Gornje Vreme, se za hip ustavili pred njegovo, žal prodano hišo ter s hojo zaključili v dvorani Rudnik Vreme, kjer nas je čakal topel obrok. Kljub dolgi in naporni hoji so bili udeleženci, ki so bili prvič na tem pohodu zelo zadovoljni saj so obljubili, da se prihodnje leto vrnejo.

Mirjam Frankovič Franetič.