Zgodaj zjutraj smo se odpeljali na dolgo vožnjo, ki je trajala tri ure.  Avtocesto smo zapustili pri odcepu za  Velenje in  vozili od Topolšice v pravem slalomu vse do Črne na Koroškem. Pred gasilskim domom je bilo že veselo, opazili smo priprave na gasilsko veselico. Vožnjo smo nadaljevali v dolino Tople in opazili, da so vrhovi Pece prekriti z meglo. Močno smo upali,  da se bo megla proti poldnevu dvignila, žal pa se to ni zgodilo.  Prejšnji dan je deževalo in teren je bil ponekod precej razmočen zato je bilo potrebno paziti na varen korak. Pohodne palice so bile neprecenljiv pripomoček za varno hojo. Pred prihodom v Dom na Peci  smo si ogledali votlino spečega kralja Matjaža, ki mu brada očitno še ni dovolj zrasla, da bi se prebudil in ponovno poskrbel za blagostanje Korošcev. Zelo prijazen sprejem smo doživeli v Domu kjer smo naročili  čaj in bili pogoščeni z jabolčnim in skutinim zavitkom. To se po planinskih domovih in kočah zgodi zelo redko. Čakala nas je še zadnja tretjina poti, na vrh Pece, kjer smo srečevali še kar nekaj pohodnikov. Razgleda žal ni bilo saj je megla trmasto vztrajala.  Odločili smo se, da se zaradi spolzkega terena v dolino vrnemo po isti poti, preko Male Pece.  Opravili smo  dobrih sedem ur hoje in se v dolino vrnili malo po 16.00 uri. V Črni smo imeli še krajši postanek za kavo ter nadaljevali  z dolgo vožnjo proti domu. Upam le, da je mojih trinajst pohodnikov le doživelo legendo kralja Matjaža. Da je vse potekalo v skladu s pravili je na začelju kolone poskrbela Irena Cunja, naša nekdanja članica in tudi planinska vodnica PZS.

Mirjam Frankovič Franetič

Zjutraj smo se zbrali na dogovorejenem mestu. Prišla je tudi naša članica Tanja, ki je zaradi bolečin v križu odpovedala pohod. Izvedeli smo tudi, da gondolska žičnica ne deluje. Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali do Ovčje vasi- Valbrune in se najprej ogreli s hojo ob reki Beli nato pa se strmo podali v breg proti Sv. Višarjem- Monte Lussari, romarskemu kraju Slovanov, Germanov in Romanov. Že v 16.st. so goro imenovali božjo pot treh narodov, danes pa jim pravijo božja pot  Evrope. Torej, prav na dan, ko Evropa slavi 81. obletnico zmage nad naci-fašizmom smo imeli pohod, ki je bil kar zahteven. Iz gosto poraščenega gozda s smrečjem in bukovjem smo se strmo vzpenjali vse do smučišča, nato pa premagali še strmi breg pod žičnico vse do gorne žičniške postaje na sv. Višarjih, kjer je bilo pravo mrtvilo in ni bilo znakov življenja. Odprli pa so se nam prekrasni razgledi na zasnežene zahodne Julijce z Višem in Montažem. Skozi ozko ulico pod cerkvijo smo naleteli na avtomobil lastnika manjšega lokala, ki sta pospravljala po zimski sezoni in se pripravljala na poletno sezono, ki se bo odprla 30. maja. Vljudno so nas povabili in nam skuhali čaj. Zunaj smo nekaj malega pomalicali in se podali na drugo etapo našega pohoda,  proti Kamnitemu lovcu. Že od daleč smo videli, da so vrhovi pobeljeni in teren pod Kamnitim lovcem zasnežen. Po dobri uri hoda, nekje na pol poti smo naleteli na mehak sneg, ki se je udiral.  Skupaj smo se odločili, da s potjo proti vrhu ne nadaljujemo, prvič zaradi snega, ki nam bi podaljšal hojo, drugič pa zaradi napovedanega popoldanskega dežja.  Pri križu, na vrhu Višarij smo še nekaj malega pojedli in zaprosili mlad par, da nas je fotografiral. S pogledi smo še enkrat zaobjeli vse vrhove  ter začeli s sestopanjem v dolino. To je trajalo pol drugo uro, najprej po stmem smučišču, nato pa še po gozdni stezi prekriti z listjem, strmo navzdol do našega izhodišča. Pri sestopanju po tem terenu je bilo potrebno veliko pozornosti. Za povratek proti domu smo se dločili, da se vrnemo čez Predil in po dolini reke Soče proti domu. Postanek z analizo pohoda smo imeli  v Pizzeriji na Žagi, kjer smo z dobro pico takoj nadoknadili izgubljene kalorije.

Mirjam Frankovič Franetič

Z avtomobili smo se odpeljali v Srednji vrh, v vasico, ki je nastala v obdobju turških vpadov, kar pričajo stara hišna imena. Vas leži na ledeniški polici v Karavankah na nadmorski višini 960 m. Skozi vas poteka več poti, med njimi planinska pot na Trupejevo poldne, prva etapa pohodniške poti Juliane Trail iz Kranjske gore v Mojstrano ter pohodniška pot Via Alpina. Na izhodišču se nam je pridružila še naša nekdanja planinska vodnica Irena Cunja, ki je bila z nami le prvi dan. V skupini nas je bilo tako 17 pohodnikov.  Na Trupejevo poldne smo se vzpenjali najprej po kopnem, nato pa tudi po zasneženih zaplatah čez Železnico ali planino Grajšco kjer smo imeli krajši počitek. S Tomažem na čelu smo pot nadaljevali  proti vrhu Trupejevega poldne. Vrh naj bi dobil ime po domačiji Trupej na avstrijski strani meje, ki leži v senci gore in nanjo posije sonce le opoldne. Na vrhu je postavljen velik križ z napisom,  zraven njega pa zvonček sreče. Imeli smo čudovit sončen dan s prekrasnimi razgledi na naše in na avstrijske gore. Po počitku smo pot nadaljevali  po dolini pod Maleškim poldnem kjer smo občudovali domovanje svizcev, po pobočjih pa cvetoči črni teloh. Vrh Maleškega poldna smo izpustili in s sestopanjem nadaljevali po makedamski cesti do avtomobilov v Srednje vasi. Irena se je z nami odpeljala do Mojstrane in se po krajšem druženju ob kavi od nas poslovila. Planinski muzej je bil žal že zaprt tako, da smo si v Mojstrani  ogledali le zunanje zanimivosti, med njimi tudi izhodišča ferat za katere pa smo ugotovili, da je bolje, da jih zaradi utrujenosti in pozne ure ne preizkusimo.  Prenočili smo v Hostlu Špajza in se zjutraj odpeljali na Planino pod Golico, našemu drugemu cilju naproti. Tudi drugi dan smo imeli prelepo vreme, kar je ustvarjalo v skupini pozitivno vzdušje. Na planini smo se ozirali po narcisah, opazili smo jih le nekaj,  množično pa bodo zacvetele v mesecu maju.  Vzpenjali smo se mimo slapa Baša, ga fotografirali in s hojo zagrizli  po »zimski poti jeklene volje«, ki se je ves čas strmo vzpenjala do Koče na Golici. Kljub obnavljanju njene zunanjosti je bila koča odprta in nudila pestro ponudbo hrane, od ričeta, klobas z zeljem do štrukljev in jabolčnega zavitka. Nas pa je čakal še zadnji vzpon na vrh Golice, ki smo ga opravili v dobrih štiridesetih minutah.  Pred nami je bil prekrasen razgled na zasnežene Julijce z najvišje štrlečim očakom, za nami pa pogled na avstrijsko Koroško z reko Dravo in na številna manjša in tudi večja lesketajoča se jezera. Pri sestopanju z vrha smo srečali naša dva člana Milovana in Milico, ki sta se smelo vzpenjala proti vrhu. Zaželeli smo jima lep vzpon s čudovitimi razgledi, takimi kot smo jih imeli mi. Pred kočo smo se oddahnili in okrepčali z dobrimi jedmi nato pa nadaljevali s sestopanjem po drugi, manj strmi poti do avtomobilov. Poslovili smo se od štirih članic Obalnega planinskega društva Koper, ki so bile prvič na pohodu  v organizaciji našega društva. Iz Kopra so se v Srednji vrh pripeljale z osebnim avtomobilom. Bile so zadovoljne s pohodi in vodenjem ter izrazile željo, da se nam še kdaj pridružijo. Z lepimi vtisi z gora je sledila samo še analiza pohodov s postankom pri gostišču z ribnikom v Žejah ter vožnja proti domu.

Mirjam Frankovič Franetič  

Na pohodu je bilo 20 naših članov in 18 ostalih pohodnikov, ki so prišli  iz različnih krajev, med njimi kar 10 članov PD Triglav iz Nove Gorice. Pohod smo opravili v obratni smeri poteka Magajnove poti. Na vsaki lokaciji sem udeležence seznanila z zanimivostmi in s kulturno dediščino kraja. Dan je bil prijeten za hojo, občasno smo se ustavljali in po dveh urah in pol prišli na vrh. Imeli smo kar lep razgled na okoliške hribe in delno tudi na Tržaški zaliv. Tu sem prebrala Magajnov odlomek iz novele Marta in jih seznanila s kamnito klopco, ki jo je PD Sežana postavilo na vrhu Vremščice. Učenci so z mentoricama sestopili do ceste, ki vodi na Kal in Neverke. Tu so počakali na kombi ter se odpeljali v dvorano, kjer so nekateri pojedli obrok in spili čaj. Odrasli pa smo nadaljevali sestopanje do Magajnove rojstne vasi Gornje Vreme, se za hip ustavili pred njegovo, žal prodano hišo ter s hojo zaključili v dvorani Rudnik Vreme, kjer nas je čakal topel obrok. Kljub dolgi in naporni hoji so bili udeleženci, ki so bili prvič na tem pohodu zelo zadovoljni saj so obljubili, da se prihodnje leto vrnejo.

Mirjam Frankovič Franetič.

Na izhodišču v Dolnjih Ležečah se nas je zbralo 28 pohodnikov, nekaj odraslih, staršev z otroki ter tri mentorice.  Pridružila se nam je domačinka Cvetka Mahnič in nam povedala zanimivosti o vasi, o cerkvi sv. Trojice, o štirni in kamnitem koritu ob njej ter o vragolijah , ki so jih otroci počeli, ko je bila otrok. Pohodnike sem vodila po planinski poti do razgledišča v Parku, in jim marsikaj zanimivega povedala o naravni in kulturni dediščini kraja, opazovali smo drevesa, ugibali imena, predsednica društva Doroteja Kavčič je spregovorila o vrstah lišajev ter o rastlinah, ki rastejo na tem območju, seznanili smo jih s postopkom pridobivanja smole ter se razgledali naokrog na bližnje vasi, na Vremščico, v daljavi pa na Snežnik. Občudovali smo reko, ki izgine v podzemlje Škocjanskih jam in se ustavili pri kalu v Matavunu, kjer so otroci opazili žabji mrest. Po malici je sledila pot do Mušje kultne jame, ki je nekoč služila za darovanje podzemnim silam. V njej so našli napadalno in obrambno orožje ter tudi posodje in okrasni nakit. Predmeti spadajo v čas med 12. In 8.st. pr.n.št., v čas pozne bronaste in zgodnje železne dobe.  V zadnjih desetletjih so se poleg jamarjev v jamo spuščali tudi iskalci zakladov. Da bi tako početje preprečili, je Park Škocjanske jame leta 2003 vhod v brezno zamrežil. Sledila je pot še do kala na Vrabcih, kjer je bilo visoko poraslo ločje zelo vabljivo za otroke in pot sklenili v vasi Dane. V vasi smo se za krajši čas ustavili pri vaškem domu in štirni, ter se nato vrnili v Matavun kjer nas je čakal avtobus. Opravili smo lep medgeneracijski pohod, saj je imela najmlajša udeleženka štiri leta,  najstarejši udeleženec pa nekaj čez osemdeset let.

Mirjam Frankovič Franetič

Ob prihodu v Vrbo je bilo že zelo slavnostno, na pohod je odhajalo že mnogo ljudi katerim se je po zvočniku izrekalo dobrodošlico in zaželelo lepo popotnico. Tudi megla se je dvignila, zasijalo je sonce, le najvišji vrh Karavank  je bil še v megli. Zasneženi greben je pod modrino neba izžareval svojo veličino nad krajino, kjer začutiš pomembno zapuščino naših literatov. Ti so se rodili pod mogočnim Stolom in s svojim delovanjem močno vplivali na obstoj in razvoj slovenskega jezika, kulture, literature in umetnosti. Njihova zapuščina je navdih, ki nas povezuje s preteklostjo in nas spodbuja k ohranjanju narodne identitete. Pot kulturne dediščine Žirovnica predstavlja tematsko pot, ki povezuje rojstne hiše (preurejene v muzej) v idiličnih vaseh pod vznožjem mogočnega Stola. Tako smo na tej poti obiskali  Prešernovo rojstno hišo v Vrbi, Čopovo rojstno hišo v Žirovnici, kjer smo ob spremljavi harmonikarja, člana folklorne skupine Julijana iz Radovljice tudi zapeli ter  polni energije nadaljevali pot v smeri čebelnjaka Antona Janše na Breznici. Tu smo poleg čaja okusili dobro medico, nato uživali še pri rojstni hiši Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah ter pri rojstni hiši  Janeza Jalna na Rodinah. Do izhodišča v Vrbi smo morali prehoditi še dobre 3 kilometre. Prišli smo še pravočasno in spremljali del proslave namenjene našemu največjemu pesniku Prešernu. Pred odhodom domov smo si ogledali še njegovo rojstno hišo in prostore prenovljenega gospodarskega poslopja. Prehodili smo celotno pot,  namenjeno kulturi in gibanju.

Mirjam Frankovič Franetič

Širšo javnost in tudi člane Planinskega društva Sežana smo v sklopu novoletnih dogodkov Občine Sežana povabili ob polni luni na Sedovnik. Ob 17.uri smo se zbrali pred enoto Lehte Vrtca Sežana, se ozirali v nebo in opazovali temne oblake, ki so oznanjali dež. Zbralo se nas je 28 pohodnikov, željnih, da  pohod opravimo. Prižgali smo naglavne svetilke in se kar strumno podali v breg, mimo zadnjih hiš pod Sedovnikom in vodnega zbiralnika Planina. Od tu dalje se je začela steza bolj strmo vzpenjati, nekajkrat smo se ustavili, zadihali in se med sabo počakali. Tu pa tam nas je presenetila redka snežinka, prelep pa je bil razgled na razsvetljeno Sežano in na bolj oddaljena naselja. Na pohodu so bili z nami trije otroci, ki so brez težav zmogli tudi najbolj strm del poti. Pri stolpu smo s pesmijo nazdravili novemu letu. Sledil je sestop po širši vozni poti v smeri proti smodnišnici, nato pa smo se preusmerili desno na označeno pot, ki je potekala nad naseljem hiš pod Sedovnikom. Snežinke so na tem predelu prešle v rahel dež, ki nas je močil vse do izhodišča poti. Tu nas je predsednica društva, Doroteja Kavčič pričakala s čajem in bomboni.  Kljub dežju smo se razšli dobre volje in si obljubili, da pohod v naslednjem letu ponovimo.

Mirjam Frankovič Franetič