Prijetno hladno jutro nas je pričakalo na planini Pecol, kjer je bilo parkirišče skoraj že zapolnjeno z avtomobili. Najprej nas je pot vodila po skoraj ravnem terenu, skozi po večini uničenih in povsem golih, sivih pasov iglavcev, ki so jih prizadejali hrošči zalubniki- lubadarji, iz vrst rilčkarjev, poznanih kot velikih škodljivcev gozdov, ki z vrtanjem v lesu povzroča propadanje dreves. Ti predeli kar kličejo gozdarje, da uničena drevesa odstranijo in ohranijo še živeča. Nekateri iglavci, popolnoma osušeni, s povsem uničenim koreninskim sistemom so kar sami klonili in popadali na zemljo. Žalosten pogled nas je spremljal in vendar tudi lepši še na nekatere vitalne in zelene iglavce. Prispele smo do razcepa poti z oznako 640, ki nas je v okljukih strmo vodila navzgor, da nam kar sapo jemalo vse do sedla, kjer je bil lep pogled na dolino Dunje( Val Dogna), na levi pa nas je čakalo visoko ostenje, ki smo ga preplezale s pomočjo varoval ter nadaljevale pot do grebena pod katerim je nameščen bivak. Prelep pogled se nam je odprl na Montaž, na Kaninsko pogorje in na ostale masive gora na avstrijski strani. Sledil je krajši spust do sedla Viene ter ponoven vzpon proti vrhu našega cilja. Radovedni gamsi so nas opazovali iznad skalovja, po strminah Strme peči pa je svoj počitek imelo krdelo kozorogov, ki jim sploh ni bilo mar za nas. Sledil je še zadnji, 15-minutni vzpon do greben in do vrha Strme peči. Pri križu in podobi Marije Snežne nas je fotografiral prijazni par iz Celovca.
Sledil je še triurni sestop po zelo strmi, skoraj opuščeni in slabo markirani poti z oznako 641, ki pa je sploh nismo zasledile. Po vsej verjetnosti to krožno pot na planino Pecol opuščajo. Do izhodišča smo imele še uro hoda, takrat nas je presenetil dež, ki pa je kmalu prenehal. Nekajkrat je še zagrmelo nad grebenom Montaža in poneslo temne oblake nad kaninsko pogorje, planina Pekol pa je zasijala v soncu. Vožnja proti domu je sledila s postankom za kavico in z analizo pohoda.
Mirjam Frankovič Franetič
FOTO: Mirjam Frankovič Franetič
