ZAKLJUČNA SEZONA Z VZPONOM NA SAVINJSKO SEDLO IN LEDINSKI VRH
V letošnjem programu planinskih pohodov sem uspela organizirati in izpeljati kar nekaj visokogorskih tur na katere se je prijavljalo do petnajst naših članov. Na moji zaključni turi v letošnji sezoni nas je bilo pet. V zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljali do Zgornjega Jezerskega in naprej mimo planšarskega jezera v dolino Ravenske Kočne in parkirali na skoraj zapolnjenem parkirišču ob katerem so bile table in smerokazi z napisanimi dostopi na vse možne smeri, na ferato, na slovensko planinsko pot ali pa na lažjo pot do Češke koče od koder se nadaljujejo poti na vrhove Kamniško – Savinjskih Alp. Za ogrevanje smo izbrali lažjo pot, ki pa se je kar strmo vzpenjala do prve, Češke koče, ki se nahaja pod ostenjem Kočne in Grintovca. Proti Ledinam je bila v smeri Žrela pot zaradi potrganih varoval odsvetovana, smo se pa podali nižje in se nato povzpeli po slovenski planinski pot, katere ostenje je bilo tudi zahtevno, zavarovano z jeklenicami in klini. Oddahnili smo se pri Kranjski koči na Ledinah, kjer je bilo zbranih že kar nekaj planincev. Oskrbnik je potožil, da so v koči brez vode, da jo bodo jutri zaprli in jo imeli odprto le še za vikende. Pot smo nadaljevali mimo osiromašenega ledenika pod Skuto, kjer je v preteklih časih trenirala naša smučarska reprezentanca. Leta 1950 je zavzemal ledenik površino 2.8 hektarja, v zadnjih letih pa se vidno zmanjšuje ter obsega nekaj čez 1.2 hektarja. Iz leta v leto ga je manj kar potrjuje, da se zaradi segrevanja ozračja površina ledenika tanjša. Tako je tudi z ledenikom pod severno Triglavsko steno. Nekaj čez dvanajsto uro smo na vrhu sedla in Ledinskega vrha opazovali s soncem obsijano Mrzlo goro, Babe, Rinke in ostale vrhove Grintovcev. Po zahtevnem vzponu je to nekaj najlepšega, kar lahko doživiš, da globoko zadihaš in si potrdiš, »še lahko zmorem«! Pot navzdol je bila kar zahtevna, prepredena s kamenjem in gruščem in potrebno je bilo paziti, da nismo zdrsnili. Nekdo od nas je dejal, da nismo imeli sreče videti gamsov. Na veliko začudenje smo jih zagledali v daljavi, na melišču tik nad ledenikom. Prešteli smo jih sedemnajst in se spraševali le kaj jedo v tem kamenju, kjer ni bilo videti zelenja. Gotovo je bilo to posušeno planinsko cvetje in trave, ki so ga vztrajno mulili izpod kamenja, pod gruščem kamenja pa še debela plast ledenika, ki so ga lizali in tako nadomeščali izgubljene minerale in tekočino. Pred Kranjsko kočo na Ledinah je vodila dobro urejena lovska pot navzdol v dolino. Opravili smo jo v dobri uri in se ob povratku domov ustavili pri planšarskem jezeru, kjer so bilo skoraj vse mize na prostem zasedene, pa smo le našli eno prosto mizo, se zadovoljni usedli in vse porabljene kalorije nadomestili z gobovo enolončnico in »grenko zlatorogovo« pijačo. Prijetno utrujeni smo med vožnjo podoživljali današnjo turo, ki smo jo srečno in brez hitenja opravili v dobrih osmih urah.
Mirjam Frankovič Franetič
