Na pot smo odšli dokaj zgodaj tako, da nam je prijala kava in krajši postanek v kraju, kjer so se pripravljali na čebelarsko praznovanje. Četrt čez sedmo uro smo se podali na pot proti gozdu, najprej po precej zaraščeni poti s slabo vidnimi markacijam, kasneje pa v senci z ugodno naravo klimo. Ta nas je hladila ves čas dokaj strmega vzpenjanja na vrh Rogača. V eno smer smo prehodili skoraj 10 kilometrov in opravili nekaj čez 1000 m vzpona. Pod križem Velikega Rogatca je bil zvonček za srečo, tu smo se fotografirali in občudovali vrhove. Z ene strani je bila Menina planina, proti severovzhodu Raduha, viden je bil greben Olševe, proti zahodu Velika Planina, desno od nje pa greben z najvišjimi vrhovi Kamniško- Savinjskih Alp. Odločili smo se, da sestopimo v smeri Lepenatke po zelo zahtevni poti. Nadeli smo si čelade in se previdno spuščali po strmem grebenu navzdol na planino Kal, kjer ni bilo več košatih dreves in sence. Bilo je pasje vroče in blažen je bil izvirek vode, ki je polnil korito za napajanje živine. Ta se je pasla na travnatih pobočjih Lepenatke. Sledil je sestop po široki gozdni cesti po kateri je pripeljal traktor s prikolico. Prevažal je kravo na pašo. Hodili smo v glavnem po nemarkiranih gozdnih cestah v smeri proti Lenartu in Gornjem Gradu. Z vodo tudi nismo imeli težav, bilo jo je dovolj ob potokih. Tu pa tam je bilo na strmih pobočjih opaziti kako samotno kmetijo, kjer so se na sočnih travnikih pasle krave. Manj prijazno pa je bilo bivanje dveh mladih muck, verjetno zapuščenih ob zabojnikih za smeti. Najprej sta nas od daleč spremljali in mijavkali, kasneje sta se nam približali, siva mi je celo zlezla v naročje. Seveda bi jo najraje kar odnesla s seboj, bi pa druga bolj plašna muca ostala sama. Z bližnje kmetije sta se z avtomobilom pripeljali domačinki, namenjeni na čebelarsko praznovanje v Gornji Grad. Z njima sta se po avtomobile odpeljala tudi Mirka in Saša in nam tako prihranila nekaj kilometrov hoje. Med vožnjo proti domu smo se ohladili s »hladnim Rogačem« in bili ponosni da smo osvojili tistega, ki se kar visoko vzpenja nad Gornjim Gradom. MFF
