Z avtomobili smo se odpeljali v Srednji vrh, v vasico, ki je nastala v obdobju turških vpadov, kar pričajo stara hišna imena. Vas leži na ledeniški polici v Karavankah na nadmorski višini 960 m. Skozi vas poteka več poti, med njimi planinska pot na Trupejevo poldne, prva etapa pohodniške poti Juliane Trail iz Kranjske gore v Mojstrano ter pohodniška pot Via Alpina. Na izhodišču se nam je pridružila še naša nekdanja planinska vodnica Irena Cunja, ki je bila z nami le prvi dan. V skupini nas je bilo tako 17 pohodnikov. Na Trupejevo poldne smo se vzpenjali najprej po kopnem, nato pa tudi po zasneženih zaplatah čez Železnico ali planino Grajšco kjer smo imeli krajši počitek. S Tomažem na čelu smo pot nadaljevali proti vrhu Trupejevega poldne. Vrh naj bi dobil ime po domačiji Trupej na avstrijski strani meje, ki leži v senci gore in nanjo posije sonce le opoldne. Na vrhu je postavljen velik križ z napisom, zraven njega pa zvonček sreče. Imeli smo čudovit sončen dan s prekrasnimi razgledi na naše in na avstrijske gore. Po počitku smo pot nadaljevali po dolini pod Maleškim poldnem kjer smo občudovali domovanje svizcev, po pobočjih pa cvetoči črni teloh. Vrh Maleškega poldna smo izpustili in s sestopanjem nadaljevali po makedamski cesti do avtomobilov v Srednje vasi. Irena se je z nami odpeljala do Mojstrane in se po krajšem druženju ob kavi od nas poslovila. Planinski muzej je bil žal že zaprt tako, da smo si v Mojstrani ogledali le zunanje zanimivosti, med njimi tudi izhodišča ferat za katere pa smo ugotovili, da je bolje, da jih zaradi utrujenosti in pozne ure ne preizkusimo. Prenočili smo v Hostlu Špajza in se zjutraj odpeljali na Planino pod Golico, našemu drugemu cilju naproti. Tudi drugi dan smo imeli prelepo vreme, kar je ustvarjalo v skupini pozitivno vzdušje. Na planini smo se ozirali po narcisah, opazili smo jih le nekaj, množično pa bodo zacvetele v mesecu maju. Vzpenjali smo se mimo slapa Baša, ga fotografirali in s hojo zagrizli po »zimski poti jeklene volje«, ki se je ves čas strmo vzpenjala do Koče na Golici. Kljub obnavljanju njene zunanjosti je bila koča odprta in nudila pestro ponudbo hrane, od ričeta, klobas z zeljem do štrukljev in jabolčnega zavitka. Nas pa je čakal še zadnji vzpon na vrh Golice, ki smo ga opravili v dobrih štiridesetih minutah. Pred nami je bil prekrasen razgled na zasnežene Julijce z najvišje štrlečim očakom, za nami pa pogled na avstrijsko Koroško z reko Dravo in na številna manjša in tudi večja lesketajoča se jezera. Pri sestopanju z vrha smo srečali naša dva člana Milovana in Milico, ki sta se smelo vzpenjala proti vrhu. Zaželeli smo jima lep vzpon s čudovitimi razgledi, takimi kot smo jih imeli mi. Pred kočo smo se oddahnili in okrepčali z dobrimi jedmi nato pa nadaljevali s sestopanjem po drugi, manj strmi poti do avtomobilov. Poslovili smo se od štirih članic Obalnega planinskega društva Koper, ki so bile prvič na pohodu v organizaciji našega društva. Iz Kopra so se v Srednji vrh pripeljale z osebnim avtomobilom. Bile so zadovoljne s pohodi in vodenjem ter izrazile željo, da se nam še kdaj pridružijo. Z lepimi vtisi z gora je sledila samo še analiza pohodov s postankom pri gostišču z ribnikom v Žejah ter vožnja proti domu.
Mirjam Frankovič Franetič
