Po celotedenskem deževju je končno posijalo sonce in vreme je bilo pravšnje za podvig na Košutico-Ljubeljsko Babo. Zbralo se nas je šest planincem, v glavnem tistih, ki že vrsto let skupaj hodimo v visokogorje. Od startnenega mesta pa do Koče na Ljubelju smo porabili samo 40 minut, na tabli je pisalo, da je ena ura hoje, seveda pa tudi manj za tiste, ki tečejo ali se vozijo na motorju. V koči nam je prijal planinski čaj, sledil je manjši spust po cesti na avstrijsko stran ter vzpon proti našemu cilju. Gozdna steza je bila precej blatna in paziti je bilo potrebno, da nam ni spodrsnilo. Razgledi so bili prekrasni, na Šentansko dolino, na Begunščico, v ozadju pa na zasneženi Triglav. Na cilju je pihalo zato smo kar hitro nekaj malega pojedli in se okrepčali, nakar se nam je pridružil naš prijatelj Boris Cergol s svojo skupino. Veselo smo se objeli in občudovali vrhove, ki so nas obdajali. Boris je bil s svojo skupino namenjen na Veliki vrh in krožno navzdol na Planino Kofce, s sestopom na Podljubelj. Mi pa smo za sestop ubrali tudi smer po grebenu proti Velikem vrhu, nato pa se iz Hajnževega sedla usmerili na planino Korošico. Pred kočo nam je prijal čaj, nato pa je sledil še sestop po lovski poti proti Ljubelju in vožnja proti domu. S prijatelji gora smo preživeli lep dan, z veliko smeha in dobre volje.
Mirjam FF
