Krnsko pogorje nas je pričakalo v lepem sončnem dnevu. Le kaj bi si lahko še boljšega želeli kot lepo vreme in prijetno druženje z ljubitelji gora? Ob prihodu v Planinski dom pri Krnskih jezerih nas je pričakalo prijazno osebje Planinskega društva Nova Gorica, prostovoljcev, ki so v domu ta vikend dežurali. Imajo namreč težave pri iskanju najemnika koče. Odložili smo odvečno opremo in krenili na pot proti Velikemu Šmohorju. Že ob vznožju nas je vršac očaral s prečudovitim planinskim cvetjem. Kmalu smo dosegli prve ostaline soške fronte in pred njimi naredili posnetek. Na vrhu pa,….. prelepi razgledi na Krn in ostale vrhove vse tja do Malega Šmohorja, kamor smo se tudi podali in odkrivali vse polno razvalin vojaških objektov, vkopov in rovov. Prvi dan smo zaključili pri Krnskem jezeru, si ohladili noge in prisluhnili Gregorčičevim in Kosovelovim poezijam. Pred nočnim počitkom smo si privoščili dobro večerjo z enolončnico in testeninami ter si ogledali plan pohoda za naslednji dan.
Jutro je bilo nekoliko manj prijazno kot prejšnji dan, sive meglice so se podile nad vrhovi in bali smo se, da nas bo med potjo presenetil dež. Proti Veliki Babi smo krenili dokaj zgodaj in med hojo uživali v prijetno hladnem jutru. Na grebenu smo opazili gamsa, morda samico, ki smo jo prestrašili. Sklepali smo, da ima mladiča ker smo čez čas slišali tudi njegovo oglašanje. Na vrhu Velike Babe je bilo megleno in neprijazno zato smo poiskali zavetje malo nižje kjer smo se oddahnili in okrepčali. Srečali smo še nekaj planincev, ki so šli na vrh, mi pa smo se odločili, da opravimo podvig še na Veliko Monturo. Nebo se je razjasnilo in nam odprlo prelep razgled na Krnsko jezero ter na vse okoliške vršace. Tako kot na Šmohorju je tudi Velika Montura prepredena z vkopanimi jarki, rovi in bunkerji, na vrhu pa je stal križ kot opomnik našega časa- življenja, ki se vzpenja navzgor, se pa enkrat tudi konča kot so se mnoga življenja vojakov na tem bojnem območju…..
Posijalo je sonce in nam razvedrilo misli ob pogledu na čudovito gorsko cvetje, ki je krasilo zelene gorske predele, skalovje in stezo, ki se je vila navzdol proti Dupeljskemu jezercu. Oddahnili smo se pri planinskem domu, se še malo okrepčali ter se poslovili od prijaznega osebja. Čakalo nas je še sestopanje v dolino Lepene in vožnja proti domu, ki je bila polna lepih vtisov na prehojene poti in druženja s prijatelji gora. MFF
Foto: MirjamFF, Kristjan Sedmak in Slavko Čok
