Tri članice našega društva smo prenočile v Aljaževem domu, dve Veroniki iz pivškega območja sta se nam pridružili ob štirih zjutraj ter nas postregli z jutranjo kavico. Kmalu zatem smo se podale na pot, s ciljem osvojiti našo drugo najvišjo goro. Pot smo si osvetljevale z naglavnimi svetilkami in krepko zagrizle v strmino. Sončni vzhod smo doživele nad gozdno mejo, pri Bivaku IV pa smo občudovale ostenje Stenarja, Križa in Dolkove špice, daleč naprej pa se je že svetlikalo mogočno ostenje Škrlatice. Do tja pa je bila še dolga pot. Planinskega cvetja skoraj ni bilo opaziti, le tu pa tam posušene bilke, nekaj planik v skalovju ter Zoisovih zvončnic, rododendrona in Triglavske rože katerih cvetovi so že oveneli. Narava je oznanjala, da se bliža konec poletja. Pred vzponom v ostenje Škrlatice je bilo potrebno premagati melišče. S počasnimi in kratkimi koraki smo ga premagale, odložile palice pod steno, si nataknile čelado in samovarovalni komplet ter zagrizle v skalovje. Potreben je bil varen korak s trdnimi prijemi v skalo ter plezanje po klinih in vpenjanjem v jeklenice. Vreme je bilo zelo ugodno, prijetno za hojo in vzpenjanje po skalovju. Nekaterim hitrejšim smo dale prednost, me pa smo se počasi in previdno vzpenjale do vrha, se pri križu oddahnile, se fotografirale ter občudovale naše bližnje in bolj oddaljene vršace na italijanski in avstrijski strani. Največ pohodnikov je bilo Slovencev, nekaj je bilo Hrvatov in Avstrijcev. Kar hitro smo z njimi navezale stike, si izmenjale osnovne informacije ter ob 13. uri začele s previdnim sestopanjem, najprej iz skalovja nato pa po markirani poti v dolino do Aljaževega doma kjer smo si privoščile hladno pijačo. Ta nam je prijala po tako dolgi in naporni hoji, ki je s postanki vred trajala 13 ur. Med vožnjo proti domu smo bile vesele, da smo nekatere tretjič, druge prvič premagale to goro, vendar s trdno odločitvijo, da je bil ta podvig, za nas starejše planinke zadnjič. Morda bomo kdaj Škrlatico od daleč občudovale iz drugih vrhov, morda takrat, ko bo škrlatno obarvana?
Mirjam Frankovič Franetič