Pohoda se je udeležilo 7 odraslih oseb, v glavnem staršev, spremljevalcev svojih otrok,ki jih je bilo 10. Poleg mene so bile v skupini še tri mentorice, Doroteja Kavčič, Vesna Rener ter Barbara Rodica. Dolžino trase sem skrajšala tako, da smo s pohodom pričeli v vasi Podgrad pri Vremah, kjer so nas že takoj na poti razveselili kostanji. Doma sem za vse pripravila več vrečk, saj sem vedela, da nas bo narava vse do Artviž z njimi obdarila.  Kljub nabiranju kostanjev in občasnem počitku smo po dveh urah hoje prišli v vas, kjer so si otroci odtisnili žig. Ustavili smo se pri cerkvi sv. Socerba, z zvoncem pozvonili za srečo ter se razgledali naokrog. Ob malici sem z otroki obnovila Magajnovo pravljico o »Brkonji Čeljustniku« in jim prebrala še » pravco« o velikanih »Jajdih« iz knjige Škocjanski kaplanci avtorice Majde Jasne Peršolja. Sledilo je sestopanje do vasi Vareje, kjer smo se na domačiji pri Benčičevih za hip okrepčali s čaji in kavo. Nekaj čez 12.30 je po nas prišel avtobus prevoznika Čepar in nas odpeljal proti domu. Upam, da je otrokom in njihovim staršem izlet ostal v lepem spominu na kostanje, na jesensko obarvano naravo ter na prijeten sončen dan.

Mirjam Frankovič Franetič

Foto: Mirjam FF

Skupina osmih družabnih planincev je v Karavankah z mojim vodenjem obiskala dva dvatisočaka, ki se nahajata tik ob meji z Avstrijo. Začetni vzpon je bil iz Ljubelja ob nekdanjem smučišču mimo opuščene Koče na Vrtači in spominske plošče umrlim dijakom in dvema profesorjema, ki jih je plaz z Begunjščice zasul januarja 1977. Sledil je krajši postanek pri Planinskem domu na Zelenici z nadaljevanjem poti v smeri proti Stolu in Vrtači. Kmalu se je desno od markirane poti odcepila neoznačena pot proti našemu cilju. Že pod pobočjem in na melišču smo tu pa tam hodili po manjših  zaplatah snega ter se pod sedlom vzpenjali najprej proti Zelenjaku. Palice smo pustili ob skalovju ter se počasi vzpenjali proti vrhu kjer je stal križ s skrinjico. Na sosednji,  nekoliko bolj oddaljeni skali je bila vidna tudi avstrijska skrinjica. Sledilo je previdno sestopanje navzdol po slabo vidni poti skalovja, nato pa vračanje po melišču do sedla kjer nas je čakal še drugi podoben vzpon na sosednji Palec. Na obeh vrhovih so nas obletavale s hrano razvajene kavke, ena od njih je pristala na moji dlani. Tu smo se predali  toplim sončnim žarkom in razgledu na okoliške gore, na sosednjo Avstrijo ter na ves ostali predel Karavank. Ob povratku smo še enkrat sedli pri domu na Zelenici, kjer je veliko ljudi uživalo v prelepi naravi in predajanju toplim sončnim žarkom. Do izhodišča na Ljubelju smo sestopali po gozdni poti, ki  poteka vzporedno ob nekdanjim smučišču. Do doma je bil promet tekoč, brez zastojev tako, da smo se vrnili še pred 18. uro.

Dogodek je potekal v okviru akcije PZS Slovenija planinari.

Mirjam Frankovič Franetič

Foto: Slavko Čok in Mirjam FF

Na 1815 m visok vrh Zajavor se nas je podalo 7 planincev. Vrh se nahaja v Naravnem parku Julijskih Predalp v Italiji 1,8 km južno od kraja Carnizza in 4 km vzhodno-severovzhodno od kraja Musi / Mužac. Najbližja planinska koča Rifugio Pian dei Ciclamini je 2,0  km južneje. Nekoliko dlje pa je bivak Bivacco Dino Brollo. Vzhodno-severovzhodno od vrha se nahaja dolina Krnica (Carnizza). Za izhodišče sem izbrala prelaz Tam na meji ( passo Tanamea 854 m) od koder nas je čakalo 1000 m vzpona. Pričeli smo hoditi v meglici, to pa so sončni žarki kmalu razblinili. Po poti z oznako 727 poteka tudi označena pot Julius Kugy –Alpine Trail. V dokaj lepo speljani poti smo se dobro uro in pol vzpenjali skozi bukov gozd v katerem je zadišalo po gobah. Najprej smo opazili lisičke, tu pa tam je rasel vražji goban vse do odkritja velikega jurčka, ki se nam je prikazal ob poti, zraven njega pa še dva manjša. Skrili smo jih z listjem misleč, da nas bodo tam počakali…..Pravi optimisti!

Iz gozda je sledil prehod na travnato pobočje, ki se je vzpenjalo v okljukih vse do manjšega sedlca, bolj odprtine Bocchetta di Zaiavor, na višini 1608m kjer se pridruži pot iz doline Karnica (Carniza). Po krajšem oddihu nas je čakal še polurni, strmi vzpon po grebenu do vrha, kjer je križ in vpisna knjiga. Imeli smo lep pravljični razgled na vse strani, na Kaninsko pogorje, Stolov greben, Karnijske Alpe vse do Dolomitov, na jugu pa na Tržaški zaliv. Nad nami so preletavali orli, ki so jih nedavno tam ugnezdili. To sta nam na vrhu povedala dva italijanska pohodnika, žal  danes gamsov nismo videli, čeprav  jih  je na tem predelu veliko. Sledilo je previdno sestopanje po grebenu do sedelca, po isti poti navzdol skozi gozd do  mesta kjer smo prekrili jurčke. Ostali smo brez besed, saj jih je očitno nekdo  pobral. Sicer pa je pobiranje gob v Italiji prepovedano. No, ja, malo presenečeni nad tem, da nam skrivališče ni uspelo, vendar pa veseli, da smo v lepem sončnem dnevu uspeli opraviti lep podvig.

Dogodek je potekal v okviru akcije PZS Slovenija planinari.
Mirjam Frankovič Franetič

Foto: Mirjam FF

Ogledno turo na Vajnež sem v družbi še z dvema članoma opravila nekaj dni pred objavo razpisa. Med hojo je bilo zelo vroče, na vrhu pa nas je prijetno ohladil veter. Doživeli smo prelepe razglede na okoliške vršace Karavank in Julijcev.  Tu pa tam smo srečali še kake pohodnike, ki so prihajali iz smeri Golice in Stola. Na grebenu Vajneža se je brezskrbno pasla čreda ovac in nas radovedno opazovala, nad nami pa so preletavale kavke, ki pa očitno niso potrebovale hranjenja.

Na razpisan pohod se je prijavilo 8 članov.  Vse sem že prej obvestila, da bo odhod zaradi napovedi visokih temperatur pol ure prej. Žal pa je Kristjan zamudil, ker doma nima internetne povezave, jaz pa ne njegove telefonske številke, da bi ga poklicala. Celodnevna parkirnina proti Potoški planini je znašala 10 €. Kar 10 km se je bilo potrebno voziti po prašni cesti do Urbasa, izhodišča naše poti. Skoraj dobro uro smo se strmo vzpenjali  po gozdni stezi  do bivaka, kjer se nam je kot raj na zemlji prikazala ozelenela planina Belščice. Pri bivaku se križata Jakobova pot in steza, ki vodi do markirane planinske poti proti Golici. Po krajšem vzponu smo dosegli omenjeno markirano planinsko pot ter se usmerili proti Stolu, do odcepa poti na Vajnež. Na tabli je bilo zapisano hoje 10 minut, to pa velja le za tekače in zelo hitre noge. Mi pa smo do vrha kjer stojita kamen z napisom Vajnež 2104 m in križ  dobrih 18 minut.  Tudi tokrat smo bili deležni lepih razgledov na bližnje in bolj oddaljene vrhove in še na zasneženi Triglav.  Za skupno fotografijo smo zaprosili par, ki je tako kot mi užival v prelepih razgledih.  Sledil je sestop do smerne table za Vajnež, navzdol do bivaka pa po rumeno označeni Jakobovi poti. Še slabo uro smo imeli hoje od bivaka navzdol v senci gozda, ki smo jo blaženo potrebovali tako kot mrzlo pijačo na poti proti domu. Na tej manj znani, nekoliko bolj zapostavljeni gori in sosedi najvišjega vrha Karavank je bila ta skupina prvič in z veseljem jo bodo še kdaj obiskali. Naša zvesta članica Mirka Suhadolnik je bila po 10 mesecih okrevanja po poškodbi gležnja prvič na dvatisočaku. Iskrene čestitke Mirka!

Mirjam Frankovič Franetič

Zbralo se nas je 12 pohodnikov z željo osvojiti manj obiskovane vrhove Kamniško –Savinjskih Alp. S tremi avtomobili smo se odpeljali do izhodišča na planini Ravne. Med vožnjo proti Kranjskemu Raku smo prehiteli nekaj krav, ki sta ju lastnika zategnila v vrsto z vrvjo, tako kot se to vidi skupinico majhnih otrok iz vrtca. Planina Ravne je bila obsijana v jutranjem soncu. Poleg naših avtomobilov so bili parkirani še trije. Prvi del poti proti Dolgi trati je bil pretežno v senci, na planini pa smo bili ponovno obsijani s soncem. Obšli smo leseni križ in se skozi ruševje vzpenjali na Dleskovec. Tu pa tam smo morali prečeti zaplate snežišča, na vrhu pa so bile popolnima kopne razmere. Iskali smo  kamnite možice za spust proti Sedelcu, kjer nas nadalje  kažipot usmeri proti Velikemu vrhu.  Na Dleskovcu ni markirane poti.  Nekaj časa smi iskali in Slavko, naš “ možic “ je našel  poseko skozi ruševje. Ja Veliki vrh je bil še precej zasnežen in obhajali so me dvomi ali bomo lahko prišli na vrh.  V takih razmerah sploh ni važen cilj pač pa pot, ki jo  varno prehodimo. Iz Sedelca naj bi imeli do vrha  dobro uro hoje.  Začeli smo se vzpenjati, pot so prekrivale zaplate snega in tudi večje snežišče.  Prišli smo do višine 2060 m, nakar so markacije planinske  poti prekrivale velike zaplate snega in tudi pot po snežišču ni bila uhojena. Odločila sem se, da ostanemo kar na tej višini. Med malico smo tu imeli prelep razgled na Olševo, Peco in Raduho,  v daljavi na Uršljo goro,  pred nami je bil pogled na  Rogatec  in Lepenatka, ki smo ju tudi že obiskali. Sledil je sestop proti Sedelcu in krožno pod Dleskovcem  na planino Ravne. Imeli smo še krajši postanek  pri klopci ob spomeniku padlim med NOB, med vožnjo proti domu pa analizo poti  opravili pri Bifeju na Kranjskem Raku ter se v zgodnjem popoldnevu vrnili na domove.

Dogodek je potekal v okviru akcije PZS Slovenija planinari.

Mirjam Frankovič Franetič