V Dolomitih smo prvi dan obiskali prečudovito jezero Sorapis. Iz izhodišča Tre Croci smo startali po označeni poti 215, nekaj časa v dežju s pelerinami, kmalu je dež prenehal tako, da smo občudovali jezero v prekrasni turkizno modri barvi. Nekateri so se povzpeli na bližnje balvane, vsekakor pa nismo pozabili še na skupno fotografijo. Pri sestopanju do izhodišča kjer smo pustili dva kombija in Markov avtomobil je bilo potrebno paziti na varen korak, na možne zdrse saj je bil teren moker in blaten, pogosto smo se morali umikati pred ostalimi pohodniki, ki so tako kot mi želeli občudovati jezero. Pozno popoldne smo se namestili v udobnem Hotelu Al Forte, ki je nudil poleg vseh ugodnosti bivanja tudi savne in jacuzzije. Nekateri udeleženci so jih kar dobro izkoristili. Naslednji dan je bil ponovno napovedan dež zato sta v zgodnjih jutranjih urah Matej in Marko odšla z Majo in Mojco delno po fetati Lipelo, nato pa po normalni poti na vrh  Tofane de Rozes. Z Marjanom pa sva ostale udeležence iz izhodišča pod sedežnico Bai de Dones dobro uro in pol vodila do vojaškega muzeja na prostem in naokoli okrog 5 prstov- Cinqe Torri. Krožno smo si ogledali vse ostanke bunkerjev, jaškov in kavern iz časa1.sv. vojne,  nadaljevali pot do Riffugia Scoiatolli in opravili še dobre pol ure vzpona do Riffugia Averau. Želja nekaterih je bila, da po ferati osvojimo vrh Averaua. Žal pa je pričelo deževati še preden smo se dobro opremili z varovali.  Željeni cilj smo opustili. Sestopali smo delno po isti poti in po nekoliko spremenjeni poti mimo Riffuga Cinque Torri. Kmalu zatem je  prenehalo deževati. Prelepi razgledi so se nam odprli na gorsko verigo Tofan in na Lagazuoi, naš naslednji cilj, ki smo ga obiskali zaradi slabe vremenske napovedi. Tako smo tretji dan bivanja v Dolomitih zjutraj pričeli z dobrim zajtrkom in z jutranjo telovadbo Šole zdravja »1000 gibov«. Vsi so bili zelo navdušeni. Sledila je vožnja do prelaza Falzargo in vzpenjanje na Lagazuoi,  ki velja za kraljico Dolomitov. Pravijo,da je ta gora kot švicarski sir, saj je v njej izkopanih več kot 1100 metrov rovov, ki so bili narejeni med Veliko vojno. Kar veliko stopnic je bili v tem dolgem vzpenjajočem se rovu, ki smo ga sicer malo zadihani vsi zmogli. Z vrha pa lep razged na najvišji vrh Dolomitov Marmolado (3344m), Tofane, na Cinque Torri in ostale okoliške vršace. Dolomiti so za ljubitelje gora krasna lokacija, ki ponuja ogromno možnosti, kjer človek dobi veliko za svojo dušo  in seveda tudi za denar. Zadnji dan smo planirali vzpon na Piz Boe. Po dobrem zajtrku smo se poslovili od zelo prijaznih lastnikov hotela ter se odpeljali skozi znameniti turistični in smučarski kraj Arrabo do izhodišča na Piz Boe, najvišje gore v dolomitskem pogorju Sella, ki meri 3152 m nadmorske višine. Velik del poti se lahko opravi z gondolo, saj je tu  krasno smučišče. Mi pa smo se podali na vrh peš v lepem sončnem vremenu in uživali v prekrasnih razgledih. Na vrhu je sledilo     » bičanje« tistih, ki so bili prvič na tritisočaku. Pri sestopanju po melišču  smo bili priča helikopterskem reševanju, ki je  priletel po starejšega planinca z zdravstvenimi težavami. Sledila je  vožnja proti domu, kavica na prelazu pod Pelmom, bližje proti domu pa smo doživeli manjšo nevihto z dežjem, ki nam je spral vozila. Vsi udeleženci so bili zelo navdušeni nad našo organizacijo ter nad uživanjem v gorskem svetu Dolomitov. Za naše društvo in vodnike je to potrditev, da smo dobro izbrali, četudi nam je vreme malo ponagajalo. Večina njih se bo v ta prelep gorski svet rada vračala..

Mirjam Frankovič Franetič

Na povabilo Julijana trail – 2. etapa se je odzvalo premalo kandidatov in izleta nisem izpeljala. V vabilu je bila še druga pobuda, da se na Velikonočni ponedeljek udeležimo tradicionalnega pohoda na Malo goro. Udeležili smo se ga z Mirko in Davorinom.

Tradicionalni pohod poteka od vasi Kamnje do Male gore po poteh koscev, ki so na planoti pripravljali krmo za živino. Pot se vije po pobočju Čavna, markantne gore, ki se dviga nad Vipavsko dolino. Tradicionalni pohod na velikonočni ponedeljek že vse od leta 1998 organizira planinska sekcija Kamnje.  Na tej planoti so v prejšnjem stoletju pripravljali krmo za živino. Tja so domačini odhajali v začetku avgusta, ko so v dolini že pospravili seno. Možje so ostajali na planoti, da so lahko že v zgodnjih jutranjih urah začeli s košno, žene pa so jim vsak dan nosile hrano in jim pomagale pri spravilu sena. Pot, po kateri poteka pohod, so uporabljali za prevoz sena v dolino. Mi trije smo za izhodišče izbrali pot iz parkirišča med kamnolomom in tuneli ob cesti Lokavec-Predmeja. Na Mali gori so nas organizatorji pričakali s pestro ponudbo pijač ter hrano koscev- polento z ocvirki. Sledil je pozdrav pohodnikom ter krajši kulturni program. Mi trije pa smo pot nadaljevali še z vzponom do  Koče Antona Bavčarja na Čavnu ter krožno sestopili  do parkirišča, kjer je bilo izhodišče naše poti.

Mirjam Frankovič Franetič

Skupina sedmih planincev se nas je odpeljala v Mače, do izhodišča poti razpisanih vrhov. Vreme je bilo primerno in ker je bil teren po včerajšnjem deževju nekoliko razmočen, je bila potrebna večja previdnost pri hoji. Pripravnica Tijana nas je na to ves čas opozarjala, skrbela, da nam je bilo z njo v družbi prijetno in tudi z njenim partnerjem, alpinistom Bratož Gregorjem.  Mladi par iz Sežane je bil tokrat z nami pod mojim mentorstvom Tijani, ki se praktično usposablja za planinsko vodnico. Ves čas pohoda, ki je trajal polnih 9 ur je bila nasmejana, pravi sonček, ki nas je ogreval s svojo pozitivno energijo.  Na določenih odsekih se je ustavljala, nas pozorno opazovala, spraševala po naših potrebah, po pitju tekočine, nas dodatno opozarjala na previdno hojo po bolj drčastem pobočju prepredenem s koreninami in po skalnatem terenu. Tu pa tam nas je s humornimi pripombami nasmejal še Milovan tako, da je bil  dan prijeten in nepozaben. Z velikim veseljem lahko zapišem, da sem zelo vesela, da pridobivamo tako prijeten vodniški kader. Vrhova Kamniško –Savinjskih Alp nista bila zanemarljiva, kar precej vzpona je bilo potrebno opraviti in seveda tudi sestopa. Tijana je teden dni pred razpisanim pohodom opravila ogledno turo in jo nato tudi razpisala.                                                                                                                                                                     Z grebenom prepletenima vrhovi nas je obdajala megla, tako, da je bila vidljivost le občasna, toliko, da smo se lahko zazrli le za krajši čas v dolino in na okoliške vrhove. V zavetišču Hudičevega Boršta smo se oddahnili in okrepčali, si  natočili zdravilno vodo ter na platoju pod zavetiščem opazovali padalce, ki so se veselo spuščali in predajali tokovom vetra.  Zavetišče ni delovalo, odprt je bil le predprostor v katerem smo se za krajši čas oddahnili in okrepčali. Nekoliko utrujeni, vendar prijetnih vtisov  smo se domov vrnili po predvidenem času..

Mirjam Frankovič Franetič