Na ogledni turi s članoma Margareto in Slavkom sem se prepričala, da je nad gozdno mejo proti vrhu Velikega vrha še veliko mehkega snega, ki se udira, v prihajajočem tednu pa napoved hladnega vremena s padavinami in morda višje tudi snežnih padavin…. Zaradi tega sem se odločila, da spremenim datum pohoda iz 11. 5. na 31. 5. 2025. Takrat bom tudi objavila razpis. V gore z razumom in varno! Planinski pozdrav! Mirjam
Na povabilo Julijana trail – 2. etapa se je odzvalo premalo kandidatov in izleta nisem izpeljala. V vabilu je bila še druga pobuda, da se na Velikonočni ponedeljek udeležimo tradicionalnega pohoda na Malo goro. Udeležili smo se ga z Mirko in Davorinom.Tradicionalni pohod poteka od vasi Kamnje do Male gore po poteh koscev, ki so na planoti pripravljali krmo za živino. Pot se vije po pobočju Čavna, markantne gore, ki se dviga nad Vipavsko dolino. Tradicionalni pohod na velikonočni ponedeljek že vse od leta 1998 organizira planinska sekcija Kamnje. Na tej planoti so v prejšnjem stoletju pripravljali krmo za živino. Tja so domačini odhajali v začetku avgusta, ko so v dolini že pospravili seno. Možje so ostajali na planoti, da so lahko že v zgodnjih jutranjih urah začeli s košno, žene pa so jim vsak dan nosile hrano in jim pomagale pri spravilu sena. Pot, po kateri poteka pohod, so uporabljali za prevoz sena v dolino. Mi trije smo za izhodišče izbrali pot iz parkirišča med kamnolomom in tuneli ob cesti Lokavec-Predmeja. Na Mali gori so nas organizatorji pričakali s pestro ponudbo pijač ter hrano koscev- polento z ocvirki. Sledil je pozdrav pohodnikom ter krajši kulturni program. Mi trije pa smo pot nadaljevali še z vzponom do Koče Antona Bavčarja na Čavnu ter krožno sestopili do parkirišča, kjer je bilo izhodišče naše poti.Mirjam Frankovič Franetič |
V mrzlem zimskem jutru se nas je na dogovorjenem mestu v Sežani zbralo 6 planincev. Z avtomobili smo se odpeljali v dolino Krajinskega parka Rakovega Škocjana, kjer so bile temperature ozračja minus šest stopinj. Še pred osmo uro smo se podali na pot po dokaj pomrznjenem terenu in po njem hodili do vrha Velikega Javornika brez derez. V snegu so bile vidne samo sledi enega pohodnika, zraven teh so bile še živalske sledi. Ugotavljali smo ali je pohodnik imel s sabo psa ali pa mu je morda sledil volk. Vrh smo dosegli malo pred pol enajsto uro. Pri koči radiokluba se nam je najprej pridružil mladenič, kasneje pa še par s psom, ki je ubral pot iz smeri Pečne rebri. Razgledi v dolino in na okoliške hribe so bili jasni, v daljavi smo občudovali zasnežene Julijce ter Kamniško- Savinjske Alpe. Ja, tudi naš Veliki Javornik je bil zasnežen, medtem, ko sta bila Snežnik in Nanos kopna. Prelep pogled je bil tudi na cerkniško stran, na Slivnico ter zaledenelo Cerkniško jezero. Po kratkem postanku v zavetrju koče smo si nataknili dereze ter previdno sestopali v dolino. Srečali smo samo še enega možakarja v lovski opremi, ki se je kar hitro vzpenjal proti vrhu. Kljub vetru na vrhu in nizkim temperaturam smo imeli krasen sončen dan in lepo vidljivost, pa še nekaj dobrega smo storili za svoje telo. Vsi udeleženi na pohodu, razen mene, so bili na tem najvišjem vrhu hribovja Javornikov prvič. Pred tednom dni sta bila z mano na ogledni še dva člana društva, ki ne bi mogla z nami to nedeljo. Takratne razmere so bile podobne, le da je bila temperatura višja, vidljivost pa slabša.
Mirjam Frankovič Franetič
/ v letnih razmerah lahka označena pot, v zimskih razmerah pa zahtevnejša/
Veliki Javornik je vrh gozdnatega hribovja imenovanega Javorniki. Prostrani gozdovi Javornikov se razprostirajo od Postojne do Cerkniškega polja. V gozdovih prebiva veliko vrst ptic in drugih divjih živali kot so medved, volk in ris. Na vrhu Velikega Javornika stoji manjša hiška radiokluba Proteis iz Postojne od koder so lepi razgledi na bližnje in bolj oddaljeno okolico.
ODHOD: ob 7.uri se zberemo na parkirnem prostoru pred občinsko stavbo v Sežani. Najprej se odpeljemo po avtocesti do Postojne, naprej do Rakovega Škocjana pa po regionalni in lokalni cesti. Parkiramo pri gostišču v Rakovem Škocjanu, kjer je izhodišče poti na Veliki Javornik. Nekaj časa bomo hodili po makedamski cesti vse do razpotja kjer se iz cerkniške smeri pridruži markirana pot iz Dolenji vasi. Od tu dalje, do našega cilja nadaljujemo z vzpenjanjem po planinski poti skozi bukov gozd. Po krajšem oddihu in razgledu sledi sestop po isti poti.
SKUPNE HOJE: 5 ur (vzpon 2-3 ure, sestop 2 uri). Povratek domov med 15. in 16. uro.
OPREMA: zaradi zimskih razmer s snegom so potrebni planinski, nepremočljivi čevlji z narezano gumo, gamaše, dereze ali derezice, pohodne palice, topla oblačila, kapa , rokavice, topli napitek, hrana iz nahrbtnika. Pohodniki morajo biti člani PZS.
CENA: za vožnjo, ki jo poravnamo vozniku avtomobila.
PRIJAVE: do 10. 1. 2025, Mirjam na telefon ( 031 817 676) ali na e- naslov: mirjam.franetic@gmail.com
V PRIMERU SLABE VREMENSKE NAPOVEDI SE POHOD PRENESE NA UGODNEJŠI TERMIN!
VODJA POHODA: Mirjam Frankovič Franetič, planinska vodnica PZS
| POHOD NA CJANCOVCO IN SREDNJI VRH
Skupina sedmih planincev se nas je odpeljala v Mače, do izhodišča poti razpisanih vrhov. Vreme je bilo primerno in ker je bil teren po včerajšnjem deževju nekoliko razmočen, je bila potrebna večja previdnost pri hoji. Pripravnica Tijana nas je na to ves čas opozarjala, skrbela, da nam je bilo z njo v družbi prijetno in tudi z njenim partnerjem, alpinistom Bratož Gregorjem. Mladi par iz Sežane je bil tokrat z nami pod mojim mentorstvom Tijani, ki se praktično usposablja za planinsko vodnico. Ves čas pohoda, ki je trajal polnih 9 ur je bila nasmejana, pravi sonček, ki nas je ogreval s svojo pozitivno energijo. Na določenih odsekih se je ustavljala, nas pozorno opazovala, spraševala po naših potrebah, po pitju tekočine, nas dodatno opozarjala na previdno hojo po bolj drčastem pobočju prepredenem s koreninami in po skalnatem terenu. Tu pa tam nas je s humornimi pripombami nasmejal še Milovan tako, da je bil dan prijeten in nepozaben. Z velikim veseljem lahko zapišem, da sem zelo vesela, da pridobivamo tako prijeten vodniški kader. Vrhova Kamniško –Savinjskih Alp nista bila zanemarljiva, kar precej vzpona je bilo potrebno opraviti in seveda tudi sestopa. Tijana je teden dni pred razpisanim pohodom opravila ogledno turo in jo nato tudi razpisala. Z grebenom prepletenima vrhovi nas je obdajala megla, tako, da je bila vidljivost le občasna, toliko, da smo se lahko zazrli le za krajši čas v dolino in na okoliške vrhove. V zavetišču Hudičevega Boršta smo se oddahnili in okrepčali, si natočili zdravilno vodo ter na platoju pod zavetiščem opazovali padalce, ki so se veselo spuščali in predajali tokovom vetra. Zavetišče ni delovalo, odprt je bil le predprostor v katerem smo se za krajši čas oddahnili in okrepčali. Nekoliko utrujeni, vendar prijetnih vtisov smo se domov vrnili po predvidenem času.. Mirjam Frankovič Franetič
|
Pred tednom dni, v nedeljo, 15. septembra sem opravila ogledno turo s članico društva Biserko Grželj, ki se zaradi delovnih obveznosti ob vikendih ne more udeleževati naših razpisanih pohodov. Iz Šmartnega do vrha Sabotina sva hodili 4 ure, se povzpeli na razgledni stolp in uživali v lepih razgledih krajevnih in naravnih lepot ter vonjali ciklame in raznovrstna divja zelišča, ki so rasla po grebenu Sabotina. Na vrhu nas je čakal Alen, sin moje sestrične iz Dobrovega ter nas odpeljal s svojim avtomobilom nazaj v Šmartno. Ogledna tura je uspela, sledil je razpis in povabilo društvenim članom, kateremu sta se odzvala le člana Duško in Slavko. Ostali člani so pač imeli druge opravke, čas trgatve, družinske obveznosti….
No, nekoliko »zdesetkana« skupina treh planincev se nas je na mednarodni dan miru in na prekrasen sončen dan odpravila po 20. etapi Juliane trail. En avto smo pustili v Solkanu, z drugim pa smo se zapeljali na izhodišče v Šmartnem. Na parkirišču je bilo že polno avtomobilov, v glavnem z registrsko številko naše prestolnice. Lepo označena pot s smernimi tablami in rumenimi oznakami nas je vodila skozi vasi Šmartno mimo vinogradov, nasadov oljk in kakijev skozi vas Gonjače s 23 m visokim razglednim stolpom in spomenikom žrtvam 2. svetovne vojne. Pri sestopanju skozi nasad kakijev se je naša skupina povečala, pridružila sta se še dva psa in nas kar lep čas spremljala. Lepi občutki so nas prevzemali ob pogledu na okoliške hribe, na Kambreško hribovje in na Korado, Matajur, na Sveto goro, v daljavi pa na Krnsko pogorje, na območja, kjer se je za časa prve svetovne vojne odvijala soška fronta z enajstimi Italijanskimi ofenzivami vse od Rombona do Tržaškega zaliva. Šesta ofenziva se je odvijala na Sabotinu.
Vsak s svojimi mislimi smo stopali skozi gozdiček po poti miru, po Juliani trail in markirani planinski poti skozi gozdnati predel s pogledom naprej na apnenčasto ostenje Sabotina, ki v celoti pripada Dinaridom in bil ključna obrambna točka Avstro-ogrske vojske, ki je v letih 1915-16 branila ozemlje pred Italijansko vojsko. Le-ta je leta 1916 zavzela Sabotin in Gorico. Sabotin je prepreden z jarki, kavernami ter topniškimi položaji, s katerimi so Italijani utrdili svoj strateški položaj. Po grebenu se je vila steza po precej skalovitem območju kjer je bil potreben varen korak. Lep pogled je bil tudi v dolino smaragdno obarvane reke Soče, ki je odrezala Sabotin od Banjške planote in Goriških Brd. Tu pa tam smo se med hojo ustavili na informativnih točkah in prebrali zgodovinske in druge zanimivosti tega območja. Slavko je opazil tudi modrasa, ki ga je Duško pred njim spregledal, jaz pa ga tudi nisem opazila. Po dobrih treh urah hoje smo prispeli v samo osrčje Parka miru, na Sabotin, kjer je pred okrepčevalnico posedalo veliko pohodnikov in izletnikov. Tudi mi trije smo se za krajši čas oddahnili in se predali sončnim žarkom in prelepemu razgledu, nato pa s hojo nadaljevali po grebenu vse do obzidja cerkvice sv. Valentina, kjer so konec 14. stoletja zgradili romarsko cerkev in tam opravljali bogoslužje vse do ukinitve leta 1782. Leta 1947 je bila po sabotinskemu grebenu začrtana država meja med Italijo in bivšo Jugoslavijo. Območje je bilo domala nedostopno in po osamosvojitvi Slovenije priljubljena izletniška točka. O tem smo se prepričali pri sestopanju po zlizanem skalovju južnega pobočja Sabotina proti Solkanu, kjer nas je oznojilo od pripeke in tudi od koncentracije pri sestopanju. Naj zaključim z mislijo:
» Veselimo se, da v miru obhodimo te poti, ki so jih morali naši predniki prehoditi in braniti v krvavih bojih nesmiselnih vojn!«
Mirjam Frankovič Franetič
POHOD PO ZADNJI, 20. ETAPI JULIANA TRAIL – ŠMARTNO V BRDIH-SABOTIN SOBOTA, 21. 9. 2024
V vednost: v programu PD Sežana je bil predviden dvodnevni pohod- Loška Koritnica- po ostenju med Ozebniki do zavetišča pod Špičko. Žal so zavetišče že zaprli tako, da spreminjam vsebino pohoda. Glede na to, ker smo letos pričeli že s 1. etapo vabim tokrat na zadnjo 20. etapo Juliane Trail.
ODHOD: ob 7. uri iz parkirnega prostora pred občinsko stavbo v Sežani. Z osebnimi avtomobili se odpeljemo do Solkana, tu bomo pustili en avtomobil ter se z ostalimi odpeljali do Šmartnega v Goriških Brdih.
OPIS POTI:
etapa vodi od briškega turističnega bisera, srednjeveške vasice Šmartno, skozi vasico Brestje čez hrib Sabotin vse do Solkana. Trasa tako povezuje Brda z bohinjsko železnico ter Posočjem na eni strani in Vipavsko dolino na drugi strani. Na tej etapi je veliko kotičkov, kjer lahko uživamo v lepih razgledih, posedimo na klopci ali pa si pripravimo malico v naravi. Na Sabotinu je možen ogled muzejske zbirke, sprehod po rovih in kavernah. Etapa je dolga 13,7 km.
SKUPNE HOJE: 4.30 ure ( za vzpon premagamo 521 m, sestop 699 m).
OPREMA : planinski čevlji, pohodne palice ter vse kar sodi v nahrbtnik( rezervna oblačila, vetrovka, oprema za dež, rokavice, kapa), hrana in pijača iz nahrbtnika, možno tudi v planinski koči na Sabotinu ali v okrepčevalnici. Pohodniki morajo imeti poravnano članarino za leto 2024.
CENA: vozniku poravnamo stroške prevoza. Prijave do petka, 20. 9. na telefon, Mirjam ( 031 817 676).
V PRIMERU NAPOVEDANEGA DEŽJA, IZPELJEMO IZLET NASLEDNJI DAN – V NEDELJO, 22. 9. , SEVEDA, ČE BO NAPOVEDANO LEPO VREME!
VODJA POHODA: Mirjam Frankovič Franetič, planinska vodnica PZS
Tri članice našega društva smo prenočile v Aljaževem domu, dve Veroniki iz pivškega območja sta se nam pridružili ob štirih zjutraj ter nas postregli z jutranjo kavico. Kmalu zatem smo se podale na pot, s ciljem osvojiti našo drugo najvišjo goro. Pot smo si osvetljevale z naglavnimi svetilkami in krepko zagrizle v strmino. Sončni vzhod smo doživele nad gozdno mejo, pri Bivaku IV pa smo občudovale ostenje Stenarja, Križa in Dolkove špice, daleč naprej pa se je že svetlikalo mogočno ostenje Škrlatice. Do tja pa je bila še dolga pot. Planinskega cvetja skoraj ni bilo opaziti, le tu pa tam posušene bilke, nekaj planik v skalovju ter Zoisovih zvončnic, rododendrona in Triglavske rože katerih cvetovi so že oveneli. Narava je oznanjala, da se bliža konec poletja. Pred vzponom v ostenje Škrlatice je bilo potrebno premagati melišče. S počasnimi in kratkimi koraki smo ga premagale, odložile palice pod steno, si nataknile čelado in samovarovalni komplet ter zagrizle v skalovje. Potreben je bil varen korak s trdnimi prijemi v skalo ter plezanje po klinih in vpenjanjem v jeklenice. Vreme je bilo zelo ugodno, prijetno za hojo in vzpenjanje po skalovju. Nekaterim hitrejšim smo dale prednost, me pa smo se počasi in previdno vzpenjale do vrha, se pri križu oddahnile, se fotografirale ter občudovale naše bližnje in bolj oddaljene vršace na italijanski in avstrijski strani. Največ pohodnikov je bilo Slovencev, nekaj je bilo Hrvatov in Avstrijcev. Kar hitro smo z njimi navezale stike, si izmenjale osnovne informacije ter ob 13. uri začele s previdnim sestopanjem, najprej iz skalovja nato pa po markirani poti v dolino do Aljaževega doma kjer smo si privoščile hladno pijačo. Ta nam je prijala po tako dolgi in naporni hoji, ki je s postanki vred trajala 13 ur. Med vožnjo proti domu smo bile vesele, da smo nekatere tretjič, druge prvič premagale to goro, vendar s trdno odločitvijo, da je bil ta podvig, za nas starejše planinke zadnjič. Morda bomo kdaj Škrlatico od daleč občudovale iz drugih vrhov, morda takrat, ko bo škrlatno obarvana?
Mirjam Frankovič Franetič
| Pred Kulturnim domom v Lokvi se nas je zbralo le 7 planincev. Od petka dalje je bil v Lokvi velik dogodek in sicer 30. obletnica vojaškega muzeja. Zbiratelj te dediščine, Srečko Rože ima s svojo družino v prostorih lokavskega tabora zbirko najrazličnejših vojaških eksponatov iz časa prve in druge svetovne vojne ter osamosvojitve Slovenije. Za svoje delovanje je prejel tudi najvišja priznanja doma in priznanja iz drugih držav po svetu.
Letos je naša pot na Kokoš potekala skozi vas Prelože na Veliko Gradišče do izvira Vroče. Tu je bilo pred 2000 leti in več gradišče tako kot so bila gradišča na drugih višjih vzpetinah po Sloveniji. Tu teče izvirska voda, po katero so pred leti prihajale dekleta in žene ter jo v škafih na glavah nosile domov. Pravijo, da je imela zdravilno moč, tudi pri staroverskih obredih proti jalovosti. O teh obredih v svoji knjigi » V siju mesečine« opisuje Boris Čok, domačin iz Lokve. Na Kokoši nas je pričakala predsednica Planinskega društva Sežana Doroteja Kavčič z ekipo, ki je vpisovala prihajajoče pohodnike. Nekaj pohodnikov je prišlo tudi iz drugih smeri. Po pozdravu predsednice je sledil kulturni program v katerem se je z igranjem na harmoniko predstavil Ruben Žvab iz Gornjih Ležeč, član KD Kraška harmonika. V svojem devetletnem igranju je prejel že veliko pohval in priznanj. Po druženju pa so se na nebu začeli zbirati temni oblaki in naznanjali, da bo deževalo. Pri sestopanju nas je ujel dež in nas premočil do kože. Ves čas je tudi grmelo, bali smo se strele, ki pa nam je na veliko srečo prizanesla. Osvežitev pa nam je kar prijala saj smo te dni živeli v pravem vročinskem peklu. Mirjam Frankovič Franetič |
Za pohod na Tofano di Rozes se nas je zbralo 21 planincev. Napolnili smo dva kombija in osebni avto. Vožnja je potekala tekoče, dobre 3 ure tako, da smo ob prihodu h koči- Rifugio Difona, na višini 2083 m pričeli hoditi natanko ob 7.45. Vzpenjali smo se po široki mulatjeri in pred sabo občudovali ostenja Tofan. Takoj na začetku so me opozorili na prehiter tempo hoje, ki sem ga upočasnila, smo pa se kar nekajkrat ustavili, slekli in poskrbeli za pitje. Nekoliko višje smo opazili smerno tablo z oznako 404 in stezo usmerjeno pod južni del ostenja Tofane di Rozes na katero vodi zelo zahtevna, 5 ur trajajoča Via Ferrata Lipella, mi pa smo nadaljevali pot po serpentinasti mulatjeri do Giussanijevega zatočiša, na višini 2580 m. Pred tem pa smo opazili ostaline nekdanjih vojaških utrdb, kasarn in obzidja iz 1. sv. vojne, ki je na tem območju za seboj pustila kup žalostnih spominov na umrle italijanske vojake Alpine. Nekoliko smo se oddahnili in se oblekli saj je na prelazu pihal dokaj močan veter. Pomislili smo na rokavice a se premislili, saj je kmalu sledila druga etapa vzpona, hoje s katero smo se hitro ogreli in slekli vetrovke. Ena izmed pohodnic se je odločila, da s potjo ne nadaljuje, pač pa, da bo še malo uživala ob pogledu na čudovite gore, nato pa počasi sestopila do kombijev in nas počakaj s šoferjema Markom in Damjanom. To se je tudi zgodilo. Dosegli smo balvane in skrotje ter polno kamenja po melišču, kjer je bilo potrebno previdno stopati, oznake modre in rdeče pike pa so bile zelo poredko vidne, je pa bilo čuda načetih novih steza z smernimi možički tako, da vseeno nismo zašli. Počasi smo se vzpenjali strmo navzgor do vrha s križem, kjer je bilo že kar nekaj pohodnikov. Posedli smo se na sredino gore, pomalicali, se oddahnili, se razgledali na ostale vrhove Dolomitov z najvišjo Marmolado, katere vrh še vedno krasi ledenik. Enega izmed pohodnikov smo prosili, da nas je fotografiral pri križu, nato pa je sledil previden in počasen sestop po isti poti, po najbolj strmem predelu vrha Tofane. Pomočnik Vladimir je poskrbel za previdno sestopanjem najmlajšega Ivana in njegovega očeta, ostali pa smo nekoliko pohiteli in jih počakali pri zavetišču. Posijalo je sonce in nas lepo ogrelo, tudi naše duše, saj je bil najtežji del poti za nami. Bali smo se Meteo vremenske napovedi s popoldanskimi padavinami, na srečo jih ni bilo. Pogledi ob zapuščanju gora so bili usmerjeni na osvojeno Tofano, nasproti nje pa na lepo vidno skalno formacijo stebrov Cinque Torri, ki pripadajo skupini Nuvolao na višini 2361. Tudi na tej lokaciji je mnogo ostalin iz 1. sv. vojne, kjer so uredili muzej na prostem, po stebrih pa se nahaja pravi raj za plezalce, plezališča z različnimi težavnostnimi stopnjami.
Veliko je še teh čudovitih dolomitskih vrhov, ki bi jih človek rad osvojil…, a se tokrat zadovoljimo s Tofano, ki bo enim bolj, drugim manj ostala v lepem spominu.
Mirjam Frankovič Franetič
Planinsko društvo Sežana
Srebrničeva 1
6210
Sežana
