Zbralo se nas je 12 pohodnikov z željo osvojiti manj obiskovane vrhove Kamniško –Savinjskih Alp. S tremi avtomobili smo se odpeljali do izhodišča na planini Ravne. Med vožnjo proti Kranjskemu Raku smo prehiteli nekaj krav, ki sta ju lastnika zategnila v vrsto z vrvjo, tako kot se to vidi skupinico majhnih otrok iz vrtca. Planina Ravne je bila obsijana v jutranjem soncu. Poleg naših avtomobilov so bili parkirani še trije. Prvi del poti proti Dolgi trati je bil pretežno v senci, na planini pa smo bili ponovno obsijani s soncem. Obšli smo leseni križ in se skozi ruševje vzpenjali na Dleskovec. Tu pa tam smo morali prečeti zaplate snežišča, na vrhu pa so bile popolnima kopne razmere. Iskali smo kamnite možice za spust proti Sedelcu, kjer nas nadalje kažipot usmeri proti Velikemu vrhu. Na Dleskovcu ni markirane poti. Nekaj časa smi iskali in Slavko, naš “ možic “ je našel poseko skozi ruševje. Ja Veliki vrh je bil še precej zasnežen in obhajali so me dvomi ali bomo lahko prišli na vrh. V takih razmerah sploh ni važen cilj pač pa pot, ki jo varno prehodimo. Iz Sedelca naj bi imeli do vrha dobro uro hoje. Začeli smo se vzpenjati, pot so prekrivale zaplate snega in tudi večje snežišče. Prišli smo do višine 2060 m, nakar so markacije planinske poti prekrivale velike zaplate snega in tudi pot po snežišču ni bila uhojena. Odločila sem se, da ostanemo kar na tej višini. Med malico smo tu imeli prelep razgled na Olševo, Peco in Raduho, v daljavi na Uršljo goro, pred nami je bil pogled na Rogatec in Lepenatka, ki smo ju tudi že obiskali. Sledil je sestop proti Sedelcu in krožno pod Dleskovcem na planino Ravne. Imeli smo še krajši postanek pri klopci ob spomeniku padlim med NOB, med vožnjo proti domu pa analizo poti opravili pri Bifeju na Kranjskem Raku ter se v zgodnjem popoldnevu vrnili na domove.
Dogodek je potekal v okviru akcije PZS Slovenija planinari.
Mirjam Frankovič Franetič
