V mrzlem zimskem jutru se nas je na dogovorjenem mestu v Sežani zbralo 6 planincev. Z avtomobili smo se odpeljali v dolino Krajinskega parka Rakovega Škocjana, kjer so bile temperature ozračja minus šest stopinj. Še pred osmo uro smo se podali na pot po dokaj pomrznjenem terenu in po njem hodili do vrha Velikega Javornika brez derez. V snegu so bile vidne samo sledi enega pohodnika, zraven teh so bile še živalske sledi. Ugotavljali smo ali je pohodnik imel s sabo psa ali pa mu je morda sledil volk. Vrh smo dosegli malo pred pol enajsto uro. Pri koči radiokluba se nam je najprej pridružil mladenič, kasneje pa še par s psom, ki je ubral pot iz smeri Pečne rebri. Razgledi v dolino in na okoliške hribe so bili jasni, v daljavi smo občudovali zasnežene Julijce ter Kamniško- Savinjske Alpe. Ja, tudi naš Veliki Javornik je bil zasnežen, medtem, ko sta bila Snežnik in Nanos kopna. Prelep pogled je bil tudi na cerkniško stran, na Slivnico ter zaledenelo Cerkniško jezero. Po kratkem postanku v zavetrju koče smo si nataknili dereze ter previdno sestopali v dolino. Srečali smo samo še enega možakarja v lovski opremi, ki se je kar hitro vzpenjal proti vrhu. Kljub vetru na vrhu in nizkim temperaturam smo imeli krasen sončen dan in lepo vidljivost, pa še nekaj dobrega smo storili za svoje telo. Vsi udeleženi na pohodu, razen mene, so bili na tem najvišjem vrhu hribovja Javornikov prvič. Pred tednom dni sta bila z mano na ogledni še dva člana društva, ki ne bi mogla z nami to nedeljo. Takratne razmere so bile podobne, le da je bila temperatura višja, vidljivost pa slabša.
Mirjam Frankovič Franetič
