Naša pot se je pričela v dolini suhega potoka, v zatrepu Zadnje Trente. V primerjavi z našimi kraji, kjer temperatura v teh dneh dosega do 35 stopinj, smo tokrat zadihali v sveže jutro. Upali in želeli smo, da bi nam bilo svež zrak naklonjen tudi pri strmem vzpenjanju skozi gozd. Želje so se uresničile. Občasno smo se ustavljali in se odžejali ter opazovali čudovite gore nad Zadnjo Trento. Pri smerni tabli za Vršič se nam je pridružila skupina pohodnikov iz Ljubljane, ki so tako kot mi opravljali krožno pot do zavetišča, le v nasprotni smeri. Dokaj hitro smo se z njimi spoprijateljili in nazdravili »varen korak v gorah«! V zavetišču pod Špičko so danes preurejali sistem z vodo tako, da so bili uradno zaprti, mi pa smo kar nekaj časa pred zavetiščem vztrajali v nižji temperaturi, ki jo kar nekaj časa nismo bili vajeni. Občudovali smo raznobarvno planinsko cvetje in krajino okrog nas. Po melišču v smeri Jalovca in po bližjem skalovju je še vedno vztrajala kaka zaplata snega, vršaci nad nami pa so se božansko dvigali in vabili v njihovo kraljestvo!
Začelo nas je že pošteno zebsti in kaj kmalu bi bilo potrebno natakniti kapo in rokavice, pa smo se raje odločili, da pričnemo s sestopanjem. Nebo so večkrat zastrli temnimi oblaki in sem se s soglasjem vseh pohodnikov odločila, da na proti proti Vršiču pot skrajšamo in sestopimo na planino Zapotok pri kažipotu za Jalovško škrbino. Do avtomobilov smo rabili slabi dve uri hoje ter si ogledal še korita Mlinarice, naravnega spomenika levega pritoka reke Soče. Žal slapa tokrat ni bilo, vodostaj potoka je bil nizek, temperatura v dolini pa neizprosno visoka. Zapuščali smo deželo Kugyja, ki jo je zaznamoval s raziskovanjem poti v gore ter iskanjem skrivnostne cvetke Scabiose Trente.
Mirjam Frankovič Franetič
Foto: Mirjam FF in Slvko Čok
