Prvo etapo Juliane trail je v lepem, sončnem vremenu z mano prehodilo 10 članov našega društva. Zgodaj zjutraj smo se z avtomobili odpeljali do Dovjega, kjer je več let živel in služboval rodoljubni župnik Jakob Aljaž. Fotografirali smo se pred njegovim obeležjem ter se z avtobusom odpeljali v Kranjsko Goro. Od tu dalje je bila pot kar zanimiva, vodila nas je mimo športnih in otroških igrišč in dalje po gozdu in stezi ob levem bregu Save Dolinke. Pri odcepu poti za Srednji Vrh nas je čakal vzpon, potrebno se je bilo povzpeti 257 višinskih metrov. Pri vzpenjanje nam je prijal krajši počitek pri domačiji ob potoku z mlinskim kolesom. Po še nekaj desetih metrih vzpenjanja smo prišli na ravan s prelepim pogledom na še zasnežene Julijce, na Špik in na ostali greben martuljških gora. V ozadju pa se je videl pobeljeni del triglavskega pogorja. Pod nami, v dolini pa Gozd Martuljek, naš naslednji cilj Juliane. Do tja je bilo potrebno nekaj kilometrov sestopanja po asfaltirani cesti. Imeli smo krajše postanke pri tablah z opisi dediščine teh krajev, nekoliko nižje se je spuščal mogočni slap, ob njem pa v steno speljana ferata. Celotna pot Juliane Trail, v dolžini 270 km in več nas preseneča z unikatnimi kulinaričnimi, kulturnimi, poselitvenimi in zgodovinskimi posebnostmi. Vodi ob bistrih rekah, jezerih, slapovih, pojočih gozdovih, izjemnih drevesih, ki visijo s previsov ali strmijo v nebo, med pisanim travniškim in gorskim cvetjem ter med skalami nenavadnih oblik. Pelje tja, kjer se začuti pravi utrip življenja v Julijskih Alpah in spozna naravna in kulturna dediščina tega čudovito osupljivega gorskega sveta z neizmernim biotskim bogastvom. Postavi nas pred osebni izziv iskanja lastne vloge v odnosu do narave in odgovornega turizma.
Pred vstopom na kolesarsko pot proti Mojstrani nas je do nekdanje, sedaj precej zapuščene železničarske postaje v Gozdu Martuljku popeljal Duško. Tu smo se okrepčali z malico. Povedal nam je, da je po tej železniški trasi iz Jesenic v Kranjsko Goro peljal zadnji vlak meseca marca leta 1966, še na zadnji ogled skokov v Planici z vlakom. Proga je bila zapuščene, kasneje pa na njo umeščena kolesarska pot, ki smo jo prehodili vse do Dovjega. Nam planincem ni bila v veliko veselje, saj raje hodimo po planinskih stezah in poteh. Srečevali smo kolesarje in skupino planincev iz Zasavja ter domače sprehajalce. Pred gostiščem v Dovjem smo se fotografirali pred miniaturnim Aljaževim stolpom. Tu se nam je po nekaj urni hoji prilegel počitek in hladna pijača. Sledil pa je še postanek v Mojstrani kjer si je markacistka Irena ogledala planinski muzej, ostali pa smo se sprehodili do izhodišča poti na ferate. Pred Planinskim muzejem je bilo vse že pripravljeno za slavnostni sprejem avstrijskih planincev, ki so 20. obletnico Evropske unije obeležili s pohodom čez Karavanke. Ob prihodu smo jim zaploskali in se s prijetnimi in manj prijetnimi vtisi Juliane odpeljali proti domu.
Mirjam FF
