Tokrat smo se na tradicionalni pohod na tritisočak odpravili na Glödis. Skupaj s PD Postojna. Glödis je bi sicer v planu, pa tudi izpeljan že lani, pa smo ga ponovili zaradi skromne udeležbe. Zanimivo, da vrh med našimi člani očitno ni najbolj priljubljen, saj je bil večji del udeležencev iz PD Postojna. 
Vožnja z avtobusom je kar dolga. Do Tolmeča gre po avtocesti, potem pa preko 2 prelazov proti Lienzu in končno do Seichenbrunna. Seveda z 20 sedežnim avtobusom, z večjim namreč po ozki in ovinkasti cesti ne gre. 
Pot se najprej počasi vzpenja po makadamski cesti do Lienzer Hütte (1977m). Nad kočo pa nas začne sonce že pošteno gret. Pot nato zavije desno (naravnost Hochschober), se najprej rahlo spusti in preči potok, nato pa se začne strmeje vzpenjati, dokler nas ne pripelje na JV greben. Tu se opremimo za ZZ pot, ki sledi zelo kmalu. Po izpostavljenem grebenu je pot lepo speljana in zelo malo je mest, kjer se je potrebno vleči »na moč«. Ves čas je dobro varovana. Za popestritev in dvig adrenalina pa je vmes še viseči most, ki se mu je sicer možno tudi ognit.
Malo po 12 uri, oz – po planu, stopimo na vrh. Kar nekaj udeležencev je bilo prvič na 3000m, zato je veselje še toliko večje.
Z vrha je čudovit razgled, le Veliki Klek se je sramežljivo skrival v oblakih. Se je pa postopoma vidljivost slabšala in oblaki so skrili še par drugih vrhov. Za pozno popoldne je bilo napovedano tudi poslabšanje. Ki pa nas, tudi če je do njega prišlo, ni zajelo  🙂
Po veselju na vrhu, je bila seveda potrebna še velika previdnost pri sestopu. Vsaj do konca ZZ dela poti. Naprej do koče je šlo hitreje. Nekaterim se je celo tako mudilo, da so iskali kar prvenstveno smer  🙂
Na koncu pa »po predpisih« še analiza ture. Ob hmeljevi kapljici, jabolčni piti in kar si je še kdo zaželel. Tura je kar dolga, skoraj 1600 višinskih m in 16,5km, ampak s super skupino to ni noben problem.

[Show slideshow]

1 2 ►

AVGUSTOVSKI PODVIG NA TRIGLAV

Za turo na Triglav se nas je zbrala skupina štirinajstih udeležencev, med njimi smo bili trije vodniki, Erik, Bogdan in jaz.  Za hojo je bilo vreme zelo ugodno, saj ni bilo hude pripeke, sonce pa se je ravno prav  skrivalo za oblaki in nas le občasno ogrelo. Pri Vodnikovemu domu so nas poleg skupine planincev pozdravile krave s telički, ki so tu pa tam radovedno želele  pokukati v naše nahrbtnik, zato pa jih je bilo potrebno varovati, da so ostali celi. Na Konjskem prevalu smo krenili proti Kredarici po krajši poti in se izognili Kalvariji. Občasno se je bilo potrebno ustaviti in globoko zadihati ter si tako umiriti srčni utrip. Pri Domu na Kredarici smo bili ob 14.30 in ugotovili, da je bolje, da gremo še isti dan na vrh.  Pravilno opremljeni  smo se nekateri brez, drugi z lažjimi nahrbtniki podali v triglavsko ostenje. Pred tem smo bežno slišali, da je nekdo zdrsnil  z vrha. To je bil hrvaški državljan, ki je sestopal skupaj s svojo skupino planincev . Srečevali smo pretresene in solzne planince, ki jih je ta tragični  dogodek  globoko prizadel.  Pretreslo pa je tudi nas, zlasti pri opazovanju helikopterja GRS, ko so teren večkrat obkrožili in truplo dvignili v helikopter. Poraja se ti žalost in jeza ob tem, ko ugotoviš, da naša družba premalo ceni prostovoljno in nevarno delo naših gorskih reševalcev.  Proti vrhu smo še bolj pozorno spremljali vsak naš korak. Po manjšem oddihu smo se posedli  pod  obnovljeni  Aljažev stolp, raztegnili slovensko zastavo in zapeli triglavsko himno. Ob prihodu v Triglavski dom na Kredarici je bilo nabito polno ljudi, so pa nam prijazni planinci iz Bele Krajine odstopili mizo, da smo se lahko usedli in pojedli nekaj toplega. Zjutraj smo se  pod steno Malega Triglava podali do Doma na Planiki, v oskrbi PD Gorje, ki letos praznujejo 90.letnico delovanja. Okoli Doma ima poleti svoje stalno domovanje tudi drobnica ovac, ki se ti približa, če ji ponudiš priboljšek. Dokaj hitro je sledil sestop do Vodnikovega doma in Studorskega prevala, kjer smo utrujeno oklevali ali bi se podali še na Ablanco ali čez Srenjski preval na Mali Draški vrh. Ni bilo pretirane želje po ponovnem vzponu, zato smo se raje spustili nižje ter se pri Jezercu  ohladili noge. Še nižje, v pokljuškem gozdu pa je zadišalo po gobah in z veseljem nabrali užitne sirovke in lisičke. Seveda pa brez slovesa ob hladni  pijači ni šlo. Na kratko smo ugotovili, da je bila tura uspešna, brez poškodb, le z nekoliko bolečimi hrbti, koleni in stopali, ki pa bodo čez dan ali dva minile. Nazdravili smo naši zvesti planinki Jasni za njen bližajoči se rojstni dan in se srečno vrnili domov.

 Besedilo: Mirjam Frankovič Franetič

Fotografije: Maks P., Erika P., Anže Š., Erik G.

[Show slideshow]

Vremenska napoved ni bila  preveč obetavna, kljub temu  se nas je zbralo šest planincev, željnih opraviti turi na Tolsti vrh in Storžič. Z avtomobili smo se odpeljali dokaj visoko, do Doma na Storžiču, ki je bil na naše presenečenje odprt. Pred nekaj dnevi sem po telefonu govorila s predstavnikom Planinskega društva Tržič, ki je povedal, da ne morejo dobiti osebje za oskrbovanje doma. Do tega dne je bil dom še zaprt, zato sem spanje rezervirala v Koči na Kriški gori in temu tudi prilagodila turi. Privoščili smo si jutranjo kavo ter od Doma krenili navkreber, po smrekovem gozdu do planine Mala Poljana. Hodili smo eno uro ter na planini uzrli zavetišče- planšarsko kočo, ki je v lasti pašne skupnosti Goriče. V bližini se je pasla kravja družinica z mladimi telički, ki so nas z zanimanjem opazovali. Mimo njih smo krenili proti zahodu, skozi bukov gozd v strmejše pobočje, ter po skalnati poti do gozdne meje in naprej po travnatem robu do Tolstega vrha, od koder je bil prelep razgled na greben Košute, v daljavi pa na mogočne Julijske Alpe z našim najvišjim vrhom. Udeležencem sem na kratko predstavila zgodovino Tržiča ter njegov  turistični razvoj, ki je porasel po propadu industrije in tovarne čevljev Peko. Pot smo nadaljevali do Koče na Kriški gori, kjer so nekateri pohodniki počivali na počivalnikih ter se predajali  bolj skopim sončnim žarkom. Tu pa tam so temnejši oblaki prekrili sonce, dežja pa kljub napovedi ni bilo. Tudi mi smo preizkusili ležalnike ter v prijetnem klepetu preživeli popoldan in večer na zelo obljudeni gori,  saj vodijo do nje poti iz več smeri.  

Dokaj zgodaj smo se v hladnem jutru podali po grebenu Kriške gore, proti vzhodu, v smeri včerajšnjega prihoda do Male Poljane, od koder smo se začeli strmo vzpenjati proti Storžiču. Na križišču poti, kjer nas je usmerjal kažipot na Lažjo pot proti Storžiču ali pa na težjo pot čez Psico, smo se  odločili, da izberemo slednjo. Vremenski pogoji so bili za hojo zelo ugodni, saj nas sonce ni žgalo. Tu pa tam nas je ogrelo s toplimi žarki, ob postanku pa si je bilo potrebno obleči dolge rokave. Vrhovi Psice so bili kar zahtevni saj smo se morali večkrat vzpenjati in sestopati po njenem dokaj ošiljenem ostenju. Malo pred dvanajsto uro smo osvojili vrh Storžica, kjer smo naredili  skupno fotografijo pod križem, ki so ga postavili na samem vrhu. Srečali smo kar nekaj pohodnikov in tudi tekačev, ki so z lahkoto pritekli na vrh. Sestop čez Škarjev rob do Doma pod Storžičem je trajal dve uri. Ob prihodu k avtomobilom je začelo narahlo rositi, le za kratek čas, nakar je posijalo sonce ter hitro posušil klopi pred Domom. Borovničev zavitek  nas je po današnji  zahtevni turi hitro okrepil.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

V soboto, 15.6. je MDO PD Primorske, kot že zadnjih nekaj let, organiziral skupni izlet na Dan slovenskih planinskih doživetij 2019 na Lisco. Zbralo se nas je okrog petdeset planincev iz petih društev in iz Planinske skupine slovenskega društva Bazovica iz Reke. Iz PD Sežana se nas je srečanja slovenskih planincev udeležilo osem.                                                                                                          

Nekateri so se podali na triurno turo iz Sevnice na Lisco. Drugo skupino je avtobus odpeljal na Lisco, kjer se je udeležila raznovrstnih aktivnosti in pohoda po novi Jurkovi naravoslovni učni poti.                                                                                                                               

Praporščaki so se ob 13.h udeležili Zbora praporščakov. Sledila je osrednja prireditev s sprevodom praporščakov planinskih društev. Med njimi je bil tudi prapor PD Sežana, katerega je nosil Tomaž Bole.                                                                                                  

Osrednji prireditvi je sledila še planinska zabava z ansamblom Fantje izpod Lisce in sproščeno druženje par tisoč zadovoljnih planincev vseh generacij.

Vesna Pečar

[Show slideshow]