Glödis

Tokrat smo se na tradicionalni pohod na tritisočak odpravili na Glödis. Skupaj s PD Postojna. Glödis je bi sicer v planu, pa tudi izpeljan že lani, pa smo ga ponovili zaradi skromne udeležbe. Zanimivo, da vrh med našimi člani očitno ni najbolj priljubljen, saj je bil večji del udeležencev iz PD Postojna. 
Vožnja z avtobusom je kar dolga. Do Tolmeča gre po avtocesti, potem pa preko 2 prelazov proti Lienzu in končno do Seichenbrunna. Seveda z 20 sedežnim avtobusom, z večjim namreč po ozki in ovinkasti cesti ne gre. 
Pot se najprej počasi vzpenja po makadamski cesti do Lienzer Hütte (1977m). Nad kočo pa nas začne sonce že pošteno gret. Pot nato zavije desno (naravnost Hochschober), se najprej rahlo spusti in preči potok, nato pa se začne strmeje vzpenjati, dokler nas ne pripelje na JV greben. Tu se opremimo za ZZ pot, ki sledi zelo kmalu. Po izpostavljenem grebenu je pot lepo speljana in zelo malo je mest, kjer se je potrebno vleči »na moč«. Ves čas je dobro varovana. Za popestritev in dvig adrenalina pa je vmes še viseči most, ki se mu je sicer možno tudi ognit.
Malo po 12 uri, oz – po planu, stopimo na vrh. Kar nekaj udeležencev je bilo prvič na 3000m, zato je veselje še toliko večje.
Z vrha je čudovit razgled, le Veliki Klek se je sramežljivo skrival v oblakih. Se je pa postopoma vidljivost slabšala in oblaki so skrili še par drugih vrhov. Za pozno popoldne je bilo napovedano tudi poslabšanje. Ki pa nas, tudi če je do njega prišlo, ni zajelo  🙂
Po veselju na vrhu, je bila seveda potrebna še velika previdnost pri sestopu. Vsaj do konca ZZ dela poti. Naprej do koče je šlo hitreje. Nekaterim se je celo tako mudilo, da so iskali kar prvenstveno smer  🙂
Na koncu pa »po predpisih« še analiza ture. Ob hmeljevi kapljici, jabolčni piti in kar si je še kdo zaželel. Tura je kar dolga, skoraj 1600 višinskih m in 16,5km, ampak s super skupino to ni noben problem.