Tokrat smo se na tradicionalni pohod na tritisočak odpravili na Glödis.
Skupaj s PD Postojna. Glödis je bi sicer v planu, pa tudi izpeljan že lani, pa
smo ga ponovili zaradi skromne udeležbe. Zanimivo, da vrh med našimi člani
očitno ni najbolj priljubljen, saj je bil večji del udeležencev iz PD
Postojna.
Vožnja z avtobusom je kar dolga. Do Tolmeča gre
po avtocesti, potem pa preko 2 prelazov proti Lienzu in končno do
Seichenbrunna. Seveda z 20 sedežnim avtobusom, z večjim namreč po ozki in ovinkasti cesti ne gre.
Pot se najprej počasi vzpenja po makadamski cesti
do Lienzer Hütte (1977m). Nad kočo pa nas začne sonce že pošteno gret. Pot nato
zavije desno (naravnost Hochschober), se najprej rahlo spusti in preči potok,
nato pa se začne strmeje vzpenjati, dokler nas ne pripelje na JV greben. Tu se
opremimo za ZZ pot, ki sledi zelo kmalu. Po izpostavljenem grebenu je pot lepo
speljana in zelo malo je mest, kjer se je potrebno vleči »na moč«. Ves čas je
dobro varovana. Za popestritev in dvig adrenalina pa je vmes še viseči most, ki
se mu je sicer možno tudi ognit.
Malo po 12 uri, oz – po planu, stopimo na vrh. Kar
nekaj udeležencev je bilo prvič na 3000m, zato je veselje še toliko večje.
Z vrha je čudovit razgled, le Veliki Klek se je
sramežljivo skrival v oblakih. Se je pa postopoma vidljivost slabšala in oblaki
so skrili še par drugih vrhov. Za pozno popoldne je bilo napovedano tudi
poslabšanje. Ki pa nas, tudi če je do njega prišlo, ni zajelo
🙂
Po veselju na vrhu, je bila seveda potrebna še
velika previdnost pri sestopu. Vsaj do konca ZZ dela poti. Naprej do koče je
šlo hitreje. Nekaterim se je celo tako mudilo, da so iskali kar prvenstveno
smer
🙂
Na koncu pa »po predpisih« še analiza ture. Ob
hmeljevi kapljici, jabolčni piti in kar si je še kdo zaželel. Tura je
kar dolga, skoraj 1600 višinskih m in 16,5km, ampak s super skupino to ni noben
problem.
