Izlet smo izpeljali z osebnimi avtomobili tako, da smo dva avtomobila pustili v Ospu in po končanem pohodu voznike prepeljali iz Ospa do Dekanov. Vseh udeležencev pohoda je bilo 23. Od tega je bilo 12 otrok, sedem staršev in ostalih oseb ter trije odrasli s strani vodstva. Imeli smo prekrasen sončen dan in ga izkoristili za lep izlet s spoznavanjem » Tematske krožne poti« iz Dekanov na vrh Tinjana. Spoznali smo pomembne točke na poti, kale, gozd, vas Kolombar ter sakralne objekte, cerkev sv. Mihaela, v Ospu pa cerkev sv. Tomaža. Postanek je bil na vrhu našega vzpona, kjer smo odtisnili žig in pomalicali ter si razgledali vse zanimivosti bližnje in bolj oddaljene okolice. Za vzpon smo porabili uro in 45 minut, za sestop po »Slovenski planinski poti«  v Osp pa dobro uro. V Ospu nam je nekaj besed o vasi povedala gospa Cunja, mama naše vodnice Irene. Iz daljave smo zrli na plezalce v ostenju ter izvedeli še kaj zanimivega o zavarovanih rastlinah in živalih tega Osapskega območja. Z otroki sem izpeljala nagradni kviz s termi vprašanji in jih nagradila s priložnostnimi nagradami. Med samim pohodom pa sem jim povedala legendo o tem » Zakaj je morska voda slana«. V Osapski dolini smo se poslovili in naša pot se je tako zaključila. Z lastnimi prevozi smo se odpeljali na domove.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

Tako kot že vrsto let smo tudi letošnje leto nekateri sežanski planinci krstili zasneženi Krn. Do Doma pri Krnskih smo se prvega januarja podali iz doline  Lepene. Hoditi smo pričeli, ko se je znočilo. Do postaje tovorne žičnice ni bilo snega. Od tam dalje pa krasna zimska idila in bleščice v snegu, na nebu pa na tisoče zvezd. V koci je bilo od silvestrskega večera se precej živahno. Skupina mladih je nazdravljala in uživala ob zvokih disco glasbe izpred štiridesetih let. Neverjetno, glasba iz naših časov! Človek bi kar zaplesal! Zjutraj pa mraz, minus 10 stopinj. Z derezami in v popolni planinski opremi smo sledili našemu vodji Marjanu- Gurki. Dva sta se pri lovski koci odločila, da se vrneta v kočo in nas tam počakata, ostali smo vztrajali in nadaljevali pot proti vrhu. Dan je bil prekrasen in greh bi bil, da ga ne bi izkoristili. Marjan in Edi sta se odločila, da osvojita vrh Batognice, ostali štirje pa smo nadaljevali z vzponom proti Krnu. Pod sedlom nas je čakal pravi ledni vzpon z uporabo cepina, ki nam je kar jemal sapo. Korak za korakom in bili smo na vrhu. Marko je imel v nahrbtniku kuhalnik in nam je pri Gomiščkovemu zavetišču  skuhal kavo. Res nam je prijala. Pridružil se nam je hrvaški planinec iz Njivic na Krku in nas slikal. Sestop smo opravili preko Batognice, ker bi bil spust po isti poti preveč nevaren. Prekrasen je bil pogled proti Triglavu z vrha Batognice in na ostale zasnežene gore, da bi jih človek znova in znova občudoval, a čas je bi za sestop v dolino. Malo pred četrto uro popoldne smo se pridružili našim prijateljem v koci, Marko pa  je pot nadaljeval proti Komni. V dolino smo hodili dve uri in si pot osvetljevali z naglavnimi lučkami. Ob povratku domov smo si kratek postanek privoščili v gostilni pri Žagarju ter se poslovili od skupnega druženja v krnskem pogorju.

Besedilo in fotografije: M. F. F.

[Show slideshow]

Za izvedbo tokratnega pohoda po Poti slapov v neokrnjeni naravi Istre na meji s Hrvaško je bilo treba počakati na deževje, da je napolnilo vodotoke in da smo lahko občudovali vodo, ki »zna in zmore« premagati še vsako nepremagljivo oviro. To je sicer pomenilo blato na poteh, po katerih smo hodili, gomazenje po premočeni zemlji, vendar ob ustrezni obutvi, gumijastih škornjih, ki so sicer ves čas ostali v nahrbtnikih, tudi to dejstvo ni predstavljalo težave. Avtomobile smo parkirali pred »Milanovo« gostilno v Sočergi, sestopili ob glavni cesti do znamenitega ovinka, ko nas je kažipot usmeril med oljčnike in vinograde, pa skozi borov gozd do najvišje točke pohoda, čistine Mavriči in vasi Trebeše. Dobro razpoloženi pohodniki se nad hojo po mokri travi blatni poti niso pritoževali.

Pred vasjo Trebeše nas je kažipot “Slap” usmeril v grapo, kjer prek skalnega previsa pada 20 metrov v globino potok Stranica. Z enim samim korakom smo prestopili potok in se po nekoliko strmem pobočju povzpeli do zaselka Pičuri, kjer stoji lep primer tipične istrske kmečke arhitekture. Na »korte« smo zmotili edinega prebivalca, ki si je očitno že vajen pohodniških skupin, vzel nekaj minut za klepet z nami. Čudil se je, ko smo mu povedali, kam gremo, »saj je v dolini vse zaraščeno in težko prehodno«. Imamo gumijaste škornje, smo ga prijazno zavrnili in se poslovili.
Nekaj korakov po asfaltu in tabla nas je usmerila na stezo, ki nas je po vrhu skalne žile vodila do dveh delno porušenih stolpov iz časov Beneške republike. Domačini jim pravijo Starci, služili pa so tudi kot obramba pred turškimi vpadi. Podatkov o tem, kdaj so ju postavili, ni, dejstvo pa je, da izgubljata bitko s časom. Vidni so tudi ostanki obzidja. Pri starcih smo si vzeli čas za malico.

Nadaljevali smo proti jugu, po flišnati sipini in potem po kolovozu, ki se zmerno spušča skozi gozd, do naslednje grape in potoka Reka. Zaradi nekoliko upadlega vodostaja nam večkratno prečkanje vijugaste struge ni povzročalo težav, tudi moja vztrajna opozorila, da bi morda bil čas za gumijaste škornje, niso obrodila sadov. Smo pač iskali tla, da nam ne bi bilo treba pregloboko zariti v blato. Po nekaj vzponih in spustih po stezah in kolovozih smo prišli do slikovitega Velega vira, kjer voda drsi v velik zelen tolmun čez osem metrov visok skalni previs. Ugotovili smo, da je voda mokra in mrzla, ter odšli naprej, po pobočju navzgor, v zaselek Sokoliči. Med hišami nismo srečali žive duše, čeprav so parkirani avtomobili ob hišah dali vedeti, da so ljudje doma. V kraju nas je kažipot usmeril v Sočergo in k slapu Slapoc, kjer voda enako kot pri Trebeškem slapu, pade čez visok skalni previs. Zaradi razraščanja grmovja je slap z vrha praktično neviden. Do Sočerge ni bilo več veliko hoje, v vasi smo stopili še do cerkve, da bi dobili občutek, po kakšni globeli smo hodili, in se vrnili k avtomobilom.  

Besedilo in fotografije: Irena Cunja