Tako kot že vrsto let smo tudi letošnje leto nekateri sežanski planinci krstili zasneženi Krn. Do Doma pri Krnskih smo se prvega januarja podali iz doline Lepene. Hoditi smo pričeli, ko se je znočilo. Do postaje tovorne žičnice ni bilo snega. Od tam dalje pa krasna zimska idila in bleščice v snegu, na nebu pa na tisoče zvezd. V koci je bilo od silvestrskega večera se precej živahno. Skupina mladih je nazdravljala in uživala ob zvokih disco glasbe izpred štiridesetih let. Neverjetno, glasba iz naših časov! Človek bi kar zaplesal! Zjutraj pa mraz, minus 10 stopinj. Z derezami in v popolni planinski opremi smo sledili našemu vodji Marjanu- Gurki. Dva sta se pri lovski koci odločila, da se vrneta v kočo in nas tam počakata, ostali smo vztrajali in nadaljevali pot proti vrhu. Dan je bil prekrasen in greh bi bil, da ga ne bi izkoristili. Marjan in Edi sta se odločila, da osvojita vrh Batognice, ostali štirje pa smo nadaljevali z vzponom proti Krnu. Pod sedlom nas je čakal pravi ledni vzpon z uporabo cepina, ki nam je kar jemal sapo. Korak za korakom in bili smo na vrhu. Marko je imel v nahrbtniku kuhalnik in nam je pri Gomiščkovemu zavetišču skuhal kavo. Res nam je prijala. Pridružil se nam je hrvaški planinec iz Njivic na Krku in nas slikal. Sestop smo opravili preko Batognice, ker bi bil spust po isti poti preveč nevaren. Prekrasen je bil pogled proti Triglavu z vrha Batognice in na ostale zasnežene gore, da bi jih človek znova in znova občudoval, a čas je bi za sestop v dolino. Malo pred četrto uro popoldne smo se pridružili našim prijateljem v koci, Marko pa je pot nadaljeval proti Komni. V dolino smo hodili dve uri in si pot osvetljevali z naglavnimi lučkami. Ob povratku domov smo si kratek postanek privoščili v gostilni pri Žagarju ter se poslovili od skupnega druženja v krnskem pogorju.
Besedilo in fotografije: M. F. F.
