Za izvedbo tokratnega pohoda po Poti slapov v neokrnjeni naravi Istre na meji s Hrvaško je bilo treba počakati na deževje, da je napolnilo vodotoke in da smo lahko občudovali vodo, ki »zna in zmore« premagati še vsako nepremagljivo oviro. To je sicer pomenilo blato na poteh, po katerih smo hodili, gomazenje po premočeni zemlji, vendar ob ustrezni obutvi, gumijastih škornjih, ki so sicer ves čas ostali v nahrbtnikih, tudi to dejstvo ni predstavljalo težave. Avtomobile smo parkirali pred »Milanovo« gostilno v Sočergi, sestopili ob glavni cesti do znamenitega ovinka, ko nas je kažipot usmeril med oljčnike in vinograde, pa skozi borov gozd do najvišje točke pohoda, čistine Mavriči in vasi Trebeše. Dobro razpoloženi pohodniki se nad hojo po mokri travi blatni poti niso pritoževali.
Pred vasjo Trebeše nas je kažipot “Slap” usmeril v grapo, kjer prek skalnega previsa pada 20 metrov v globino potok Stranica. Z enim samim korakom smo prestopili potok in se po nekoliko strmem pobočju povzpeli do zaselka Pičuri, kjer stoji lep primer tipične istrske kmečke arhitekture. Na »korte« smo zmotili edinega prebivalca, ki si je očitno že vajen pohodniških skupin, vzel nekaj minut za klepet z nami. Čudil se je, ko smo mu povedali, kam gremo, »saj je v dolini vse zaraščeno in težko prehodno«. Imamo gumijaste škornje, smo ga prijazno zavrnili in se poslovili.
Nekaj korakov po asfaltu in tabla nas je usmerila na stezo, ki nas je po vrhu skalne žile vodila do dveh delno porušenih stolpov iz časov Beneške republike. Domačini jim pravijo Starci, služili pa so tudi kot obramba pred turškimi vpadi. Podatkov o tem, kdaj so ju postavili, ni, dejstvo pa je, da izgubljata bitko s časom. Vidni so tudi ostanki obzidja. Pri starcih smo si vzeli čas za malico.
Nadaljevali smo proti jugu, po flišnati sipini in potem po kolovozu, ki se zmerno spušča skozi gozd, do naslednje grape in potoka Reka. Zaradi nekoliko upadlega vodostaja nam večkratno prečkanje vijugaste struge ni povzročalo težav, tudi moja vztrajna opozorila, da bi morda bil čas za gumijaste škornje, niso obrodila sadov. Smo pač iskali tla, da nam ne bi bilo treba pregloboko zariti v blato. Po nekaj vzponih in spustih po stezah in kolovozih smo prišli do slikovitega Velega vira, kjer voda drsi v velik zelen tolmun čez osem metrov visok skalni previs. Ugotovili smo, da je voda mokra in mrzla, ter odšli naprej, po pobočju navzgor, v zaselek Sokoliči. Med hišami nismo srečali žive duše, čeprav so parkirani avtomobili ob hišah dali vedeti, da so ljudje doma. V kraju nas je kažipot usmeril v Sočergo in k slapu Slapoc, kjer voda enako kot pri Trebeškem slapu, pade čez visok skalni previs. Zaradi razraščanja grmovja je slap z vrha praktično neviden. Do Sočerge ni bilo več veliko hoje, v vasi smo stopili še do cerkve, da bi dobili občutek, po kakšni globeli smo hodili, in se vrnili k avtomobilom.
Besedilo in fotografije: Irena Cunja
