Iz Sežane smo se odpeljali z osebnimi vozili do Branika. Tu smo si ogledali grad Rihemberk, ki je eden najslikovitejših gradov na Slovenskem. Stoji na kopastem griču sredi strmega pobočja nad Branikom. Grad so konec 12. stoletja kot romanski, obodni grad zgradili goriški ministeriali s Tirolskega, gospodje Rihemberški. Kasneje, v prvi polovici 13. st., so goriški grofje grad dodatno utrdili z mogočnim, godskim valjastim bergfidom, ki dominira nad okolico. Nadaljna dva obzidana pasova s stolpi so novi lastniki Habsburžani naprej pozidali v poznogodskih oblikah na začetku 16. st. in nato v renesančnem oblikovanju v drugi polovici istega stoletja. Dokončno podobo je gradu dala rodbina Lanthieri, ki ja grad dobila v fevd leta 1626, v last pa 1649. Sredi 17. st. so Lanthieriji gradu dodali baročne prvine, v drugi polovici 19. st. pa romantične neogotske prvine.

Med arheološkimi izkopavanji v prejšnjem st. so bile dokazane poselitve v prazgodovini, poznoantičnem času in v srednjem veku s stavbnimi ostalinami in predvsem s keramičnimi najdbami,

Grad je med 1. sv. vojno služil kot zasilna bolnica, med 2. sv. vojno pa so ga partizani po zavzetju zažgali in minirali. Po tej vojni je grad začela obnavljati zavezniška vojaška uprava, po priključitvi Primorske pa je bil grad nacionaliziran in šele v šestdesetih letih je bil deležen prvih obnovitvenih del po številnih devastacijah – nazadnje z ropanjem gradbenega materiala. Obnovitvena  dela potekajo od tedaj ves čas.

Po ogledu gradu pa smo se zapeljali do vasice Pedrovo. Pot smo nadaljevali skozi zanimivo vas, ki jo sedaj precej obnavljajo in nadaljevali pohod po kolovozu skozi kostanjev gozd in dalje po stezi na hrib Šumka s katerega je lep pogled na vipavsko dolino z zaselki, po vipavskih gričih, Čavnu Julijskih Alpah, po goriški in do Kaninskega pogorja i Karnijskih Alp. Tudi na hribu Šumka je bilo nekoč gradišče. Po prihodu na Pedrovo pa smo si ogledali še cerkev sv. Duha. Prilagam nekaj fotografij.

Bogdan Rojc

[Show slideshow]

12. POHOD PO MAGAJNOVI POTI

Nekaj več kot 80 pohodnikov je bilo na letošnjem 12. Magajnovem literarnem pohodu. Pri vodenju in spremstvu so mi pomagali Bogdan Rojc, mentorici Vesna Pečar in Barbara Rodica ter Dušan Peterlin. Dan je bil naravnost čudovit, sončen, skoraj brez vetra, ki se je v teh zadnjih dneh sunkovito zaganjal po naši dolini. Med vodenjem sem vse tja do Magajnove rojstne hiše pohodnike seznanjala z naravnimi in kulturnimi zanimivostmi vremskih krajev.  Pred domačijo se je odvijal kulturni program s članicami gledališke skupine TKŠD Urbanščica. Sledila je predstavitev življenjepisa pisatelja ter  povabilo na ogled sobe kar treh literatov Magajna, bratov Bogomirja in Francete ter njunega nečaka Ivka Spetiča. Tu so se naše poti ločile. Udeležence krajšega pohoda sem vodila vzdolž reke Reke do farne cerkve Marijinega vnebovzetja, z ogledom notranjosti cerkve ter poslušanjem legende o njenem nastanku. Krajši postanek je nato sledil z ogledom razstave v podružnični šoli dr. Bogomirja Magajne v Vremskem Britof, zaključek pa bil v vremski dvorani, kjer so se otroci udeležili delavnice z izdelovanjem izdelkov iz lepenke. Izdelovali so knjižna kazala in ananas, vse na temo Magajnovih povesti.

Skupina šestdesetih pohodnikov pa je z Bogdanom krenila na vrh Vremščice, si ogledala cerkvico sv. Urbana ter se po krožni poti vrnila v dolino. V šoli jih je pričakal razstavljen Brkonja Čeljustnik, ki so ga vremski učenci z učiteljico Barbaro Skalec Volk izdelali iz odpadnega materiala in zanj na razstavi v Celju dobili  2. nagrado. Na panojih pa je bila na ogled še razstava risb vremskih učencev s portreti dr. Bogomirja Magajne. Literarni pohod se je zaključil v večnamenski dvorani z godbo  mladih muzikantov Društva mladih iz Vrem. Pohodniki so lahko na stojnici okušali razstavljene izdelke iz kozjega mleka, ki jih pripravlja sirarstvo Beka iz Zavrhka ter se okrepčali z joto in čajem. Najbolj željni zgodovine naših krajev pa so si ogledali predvajani film o vremskem premogovniku ter o skokih, ki smo jih pred dvajsetimi leti organizirali iz škofeljskega mostu v reko Reko.

                                                                                    Mirjam Frankovič Franetič

Mladi planinci smo na Pokljuki lovili še zadnji letošnji sneg. V petek, 15. 3., popoldne se je devet udeležencev iz OŠ Divača in OŠ Dutovlje skupaj z vodnikom in mentoricama z vlakom odpravilo do Bohinjske Bistrice ter naprej z avtobusom do vojašnice na Rudnem polju.  Petkov večer smo izkoristili za spoznavanje obvezne zimske opreme v gorah ter njene uporabe. Znanje smo preizkusili takoj naslednji dan na celodnevnem pohodu do Blejske koče na Lipanci, kjer je ena skupina gradila iglu, druga pa nadaljevala do Lipanskega vrha. Spust je bil odlična priložnost urjenja zaustavljanja s cepinom in obenem prvovrstna zabava na snegu. Večerne družabne aktivnosti z igrami in kvizom so povezale udeležence, skrbna priprava nahrbtnika pa naznanjala nedeljsko turo. Zadnji dan smo krenili proti Viševniku ter prav vsi dosegli Plesišče in bili za to nagrajeni s prelepim razgledom. Medsebojna pomoč, dobra volja, odlična nastanitev ter sončno marčevsko vreme so poskrbeli za nepozabno zimovanje.

Besedilo: Nina Intihar

Slike: Erik Guštin, Nina Intihar, Barbara Rodica

[Show slideshow]

1 2 ... 9 ►

V tem šolskem letu je ponovno zaživel planinski krožek v divaški šoli z novo mentorico Barbaro Rodica,  ki tudi poučuje na tamkajšnji osnovni šoli dr. Bogomirja Magajne Divača. V Planinsko društvo se je od 1. do 5. razreda včlanilo nekaj čez dvajset planincev, največ pa jih je iz 2. razreda. V jeseni so opravili prvi izlet na Vremščico, druga preizkušnja pa je bilo enodnevno bivanje z nočitvijo na Kokoši, ki smo jo z vodniki in še z ostalimi mentorji izpeljali v soboto, 23. in v nedeljo 24. februarja. Z  oskrbnico Tino smo se dogovorili za pripravo ležišč in hrane. Skupaj z  Barbaro, Dušanom in Erikom smo otroke prevzeli na izhodišču poti, iz  lipiške smeri bivšega mejnega prehoda, kjer  smo naredili eno skupno fotografijo in se poslovili od staršev. Proti vrhu smo ubrali strmo pot in ugotovili, da nimajo otroci pri hoji nobenih težav, saj niso nič jamrali ali se pritoževali. V koči nas je lepo sprejela Tina s čajem, nas seznanila s hišnim redom v koči, mi pa smo otroke takoj zaposlili z različnimi vsebinami iz področja orientacije, zgodovine planinstva, z zabavnimi igrami in tombolo, po večerji pa še s krajšim nočnim pohodom z opazovanjem zvezd  ter osvetljenih naselij, mest Trsta, Kopra in Sežane. Erik se je po pohodu od nas poslovil, ker so ga čakale druge obveznosti,  pred nami pa je bila še preizkušnja z nočitvijo. Prav te dni je bilo vreme lepo, sončno, je pa pihala močna burja in zato je bilo zunaj kar mrzlo. Otroke smo med spanjem pokrivali še z dodatnimi odejami. Jutro je prineslo nov dan in nova spoznanja. Najprej smo zapeli in voščili Dušanu za njegov rojstni dan.  Pridružila se nam je Vesna s temo o varstvu narave in zaščitenim cvetjem, otroci so risali, izpolnili dnevnike in ko se je burja nekoliko umirila smo opravili isti pohod kot je bil  nočni, tako, da so otroci kraje pod seboj in morje opazovali tudi  podnevi.  Na travniku pred kočo smo se sprostili z gibalnimi igrami, se lovili in skrivali. Prihajalo je veliko pohodnikov,  kolesarjev in tudi naš vodnik  Marjan- Gurka je pripeljal veliko skupino planincev iz Rečice ob Savinji. Pozdravili sta nas tudi učiteljici Mirjam Trampuž in Nives Skuk, ki sta prišli na vrh v družbi s prijatelji in sorodniki. Sledilo je kosilo, dobri krompirjevi njoki z golažem in priprava na sestop v dolino. Med hojo proti Velikemu Gradišču in izviru Vroče smo prepevali, se ustavljali, opazovali naravo in prve znanilce pomladi in po krajšem postanku sestopali proti vasi Prelože. Pohod smo zaključili pri lokavskem pokopališču, malo pred 15. uro tako kot smo bili dogovorjeni s starši.  Mislim, da je bilo to enodnevno doživetje za vse nas poučno in polno lepih vtisov, otroci pa bodo nov teden nadaljevali s preživljanjem zimskih počitnic. Kakorkoli že, upamo, da smo našemu podmladku nakazali, da je tudi  planinstvo lep način druženja in preživljanja prostega časa, ki ga bodo radi obiskovali tudi v prihodnje z udeležbo na planinskih izletih, taborih in morda kasneje tudi na orientacijskih tekmovanjih.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

Dan po prazniku kulture smo se zbrali na travniku pred socerbskim gradom in se odpravili. Kar po ravnem. Kako tudi ne, saj nas pot (nekdaj ozka, »graničarska«, danes pa široka) vodi po vrhu Kraškega roba.  Med ruševinami zgradb in stražarnic, ki so jih nekdaj uporabljali vojaki JLA, obujamo spomine, se spoznavamo s krajino, njenimi geološkimi in vegetacijskimi značilnostmi Socerbsko-Petrinjskega krasa. Pod nami se je v svojem jutranjem sijaju bohotil Trst, nekdaj največje slovensko mesto. Ozirajoč se s pogledi nazaj, vidimo Koper, pa Izolo in piransko Punto. Z vzponom na Mali Kras (vzpetino, ki se pne 457 metrov nad morjem), nas pot usmeri v gozd in v vznemirljivem pričakovanju, kam nas vodi, v gosjem redu stopamo drug za drugim. Usmerjevalne table v italijanskem jeziku nas opomnejo, da smo »prečkali mejo«. Na njih je zapisan tudi naš cilj – Botazzo (Botač). Na stezi, po kateri hodimo, so vidna razdejanja, ki ga je teden dni nazaj povzročilo močno deževje. Pot se strmo spušča, iz poležane trave ob njej je vzniknil prvi znanilec pomladi, en sam samcat zeleni teloh. Premalo, da bi se že veselili pomladi.

Potem pa nenadoma razcep. Kratek vzpon na vrh skalovja nam vzame le nekaj minut. Pod nami pa »vau«, soteska Glinščice. V njenem najlepšem delu. Globoka in skrivnostna. Nekdaj edini prehod iz celine do morja, zato gotovo ni bila tuja niti Martinu Krpanu. Po strugi je teklo še nekaj vode, slap Supet je privabljal poglede in vprašanja, »ali je mogoče priti bližje«? Seveda, samo pot najdem in sestopimo.

»Kje pa je cerkev?« Pod nami, pogledamo z roba, na katerem stoji spomenik tržaškemu alpinistu in jamarju Emiliu Comici. Čeprav ni prepadno, je med sestopom potrebno nekaj previdnosti. Za kratek čas se ustavimo ob Marijini cerkvi na Pečah, potem pa sledi še kratek spust čez poraščeno melišče do poti, ki vodi po dolini.

Na drugi strani soteske opazujemo skupino ovc in koz, ki se prosto gibajo po pobočjih, čudimo se gradbeni iznajdljivosti stare Avstroogrske, ki je skozi sotesko spretno izdolbla traso ozkotirne železnice Trst – Kozina. Z več krajšimi predori.

Po uri in 40 minut hoje ter opravljenih več kot 11 tisoč korakih, je čas za malico. Sonce prijetno greje, ker pa v zimskem delu leta potuje bolj nizko, ostajalo deli soteske v senci. Nekaj požirkov vročega čaja, kos kruha in tri rezine salame in nadaljujemo. V »glavno« mesto, v katerem zadnja leta ne obnavljajo samo starih zapuščenih domačij, ampak gradijo tudi nove. Kamnina se iz sivo-bele spremeni v rjavo. Ob strugi so še vidni ostanki starega mlina, mlinščica pa je žal precej zasuta. 

Tabla na drugi strani mosta stoji tabla »Pot prijateljstva«, ki govori o najstarejši manifestaciji Odprte meje. Tradicionalni pohod bo prihodnji mesec. Da pa je bila na tem mestu nekdaj meja, opominjata »rampa« in stražarnica. V knjigo vpišem vse udeležence. Potem jo mahnemo po klancu navzgor. Najprej po razbrazdanih kanalih, ki jih je za seboj pustilo neurje, potem pa po mehki gozdni poti, ki se komaj vidno vzpenja v Beko. Na dvorišču zadnje hiše v vasi poklepetamo z domačinon Oskarjem, ki obnavlja domačijo svojega očeta, in jo uberemo po cesti najprej navzdol, potem pa navzgor. Med ograjenimi pašniki mimo Socerbske jame do avtomobilov.

Kot je zapisal pesnik, »prijatli, nazadnje še kozarce zase dvignimo, ki smo zato se zbratli, ker dobro v srcu mislimo«.