Ob 7,00 uri smo se odpeljali iz izhodiščne točke v Sežani proti vasi Jezero na Ljubljanskem barju. Iz parkirišča nas je pot vodila skozi vas v gozd in po kolovozu smo nadaljevali vzpenjanje do zaselka Planinca. Od tu je pot potekala najprej v rahlem vzponu, potem je postajala vedno bolj strma proti samemu vrhu Krima. Pot poteka skoraj ves čas po gozdu. Med potjo smo poslušali ptičje petje, občudovali spomladansko cvetje in gozdna drevesa. Ko smo prišli v kočo pa se je vsul dež. V koči smo se okrepčali in počakali, da je nevihta prenehala. Po počitku smo se ob sončnem vremenu spuščali v dolino po isti poti, le da smo v Planinci skrenili na pot proti Preserju in obiskali še cerkvico Svete Ane. Cekev je na vzpetini od koder je odličen pregled nad dogajanjem v dolini. Tu je bilo nekoč gradišče, ki je zamrlo z rimsko osvojitvijo naših krajev. Cerkvica Sv. Ane v sedanji podobi je s konca 16. stoletja, sezidana na temeljih stare gotske cerkve. Leži na nadmorski višini okrog 500 m in je zelo lep pogled na celotno barje in vrhove Kamniških in Julijskih Alp in samega Triglava. Po ogledu smo se spustili proti vasi Jezero, saj se je vreme že spet pripravljalo na nevihto.  Jezerce pri vasi Jezero leži na spodnjem koncu kraške kotanje Zajezero in ima skoraj okrogel tloris. Vodo dobiva iz sedmih površinskih izvirov, odteka pa podzemsko, skozi globok lijak in dalje prek sifona do izvira na južnem robu Ljubljanskega barja. Doslej so mu izmerili okoli 50m globine, je eno najglobljih jezer v Sloveniji in je proglašen za naravni spomenik. Je priljubljena izletniška točka.

Besedilo in fotografije: Bogdan Rojc

[Show slideshow]

Iz Sežane smo se odpeljali z osebnimi vozili do Branika. Tu smo si ogledali grad Rihemberk, ki je eden najslikovitejših gradov na Slovenskem. Stoji na kopastem griču sredi strmega pobočja nad Branikom. Grad so konec 12. stoletja kot romanski, obodni grad zgradili goriški ministeriali s Tirolskega, gospodje Rihemberški. Kasneje, v prvi polovici 13. st., so goriški grofje grad dodatno utrdili z mogočnim, godskim valjastim bergfidom, ki dominira nad okolico. Nadaljna dva obzidana pasova s stolpi so novi lastniki Habsburžani naprej pozidali v poznogodskih oblikah na začetku 16. st. in nato v renesančnem oblikovanju v drugi polovici istega stoletja. Dokončno podobo je gradu dala rodbina Lanthieri, ki ja grad dobila v fevd leta 1626, v last pa 1649. Sredi 17. st. so Lanthieriji gradu dodali baročne prvine, v drugi polovici 19. st. pa romantične neogotske prvine.

Med arheološkimi izkopavanji v prejšnjem st. so bile dokazane poselitve v prazgodovini, poznoantičnem času in v srednjem veku s stavbnimi ostalinami in predvsem s keramičnimi najdbami,

Grad je med 1. sv. vojno služil kot zasilna bolnica, med 2. sv. vojno pa so ga partizani po zavzetju zažgali in minirali. Po tej vojni je grad začela obnavljati zavezniška vojaška uprava, po priključitvi Primorske pa je bil grad nacionaliziran in šele v šestdesetih letih je bil deležen prvih obnovitvenih del po številnih devastacijah – nazadnje z ropanjem gradbenega materiala. Obnovitvena  dela potekajo od tedaj ves čas.

Po ogledu gradu pa smo se zapeljali do vasice Pedrovo. Pot smo nadaljevali skozi zanimivo vas, ki jo sedaj precej obnavljajo in nadaljevali pohod po kolovozu skozi kostanjev gozd in dalje po stezi na hrib Šumka s katerega je lep pogled na vipavsko dolino z zaselki, po vipavskih gričih, Čavnu Julijskih Alpah, po goriški in do Kaninskega pogorja i Karnijskih Alp. Tudi na hribu Šumka je bilo nekoč gradišče. Po prihodu na Pedrovo pa smo si ogledali še cerkev sv. Duha. Prilagam nekaj fotografij.

Bogdan Rojc

[Show slideshow]