Iz Sežane smo se odpeljali z osebnimi vozili do Branika. Tu smo si ogledali grad Rihemberk, ki je eden najslikovitejših gradov na Slovenskem. Stoji na kopastem griču sredi strmega pobočja nad Branikom. Grad so konec 12. stoletja kot romanski, obodni grad zgradili goriški ministeriali s Tirolskega, gospodje Rihemberški. Kasneje, v prvi polovici 13. st., so goriški grofje grad dodatno utrdili z mogočnim, godskim valjastim bergfidom, ki dominira nad okolico. Nadaljna dva obzidana pasova s stolpi so novi lastniki Habsburžani naprej pozidali v poznogodskih oblikah na začetku 16. st. in nato v renesančnem oblikovanju v drugi polovici istega stoletja. Dokončno podobo je gradu dala rodbina Lanthieri, ki ja grad dobila v fevd leta 1626, v last pa 1649. Sredi 17. st. so Lanthieriji gradu dodali baročne prvine, v drugi polovici 19. st. pa romantične neogotske prvine.
Med arheološkimi izkopavanji v prejšnjem st. so bile dokazane poselitve v prazgodovini, poznoantičnem času in v srednjem veku s stavbnimi ostalinami in predvsem s keramičnimi najdbami,
Grad je med 1. sv. vojno služil kot zasilna bolnica, med 2. sv. vojno pa so ga partizani po zavzetju zažgali in minirali. Po tej vojni je grad začela obnavljati zavezniška vojaška uprava, po priključitvi Primorske pa je bil grad nacionaliziran in šele v šestdesetih letih je bil deležen prvih obnovitvenih del po številnih devastacijah – nazadnje z ropanjem gradbenega materiala. Obnovitvena dela potekajo od tedaj ves čas.
Po ogledu gradu pa smo se zapeljali do vasice Pedrovo. Pot smo nadaljevali skozi zanimivo vas, ki jo sedaj precej obnavljajo in nadaljevali pohod po kolovozu skozi kostanjev gozd in dalje po stezi na hrib Šumka s katerega je lep pogled na vipavsko dolino z zaselki, po vipavskih gričih, Čavnu Julijskih Alpah, po goriški in do Kaninskega pogorja i Karnijskih Alp. Tudi na hribu Šumka je bilo nekoč gradišče. Po prihodu na Pedrovo pa smo si ogledali še cerkev sv. Duha. Prilagam nekaj fotografij.
Bogdan Rojc
