Zgodaj zjutraj smo se odpeljali na dolgo vožnjo, ki je trajala tri ure. Avtocesto smo zapustili pri odcepu za Velenje in vozili od Topolšice v pravem slalomu vse do Črne na Koroškem. Pred gasilskim domom je bilo že veselo, opazili smo priprave na gasilsko veselico. Vožnjo smo nadaljevali v dolino Tople in opazili, da so vrhovi Pece prekriti z meglo. Močno smo upali, da se bo megla proti poldnevu dvignila, žal pa se to ni zgodilo. Prejšnji dan je deževalo in teren je bil ponekod precej razmočen zato je bilo potrebno paziti na varen korak. Pohodne palice so bile neprecenljiv pripomoček za varno hojo. Pred prihodom v Dom na Peci smo si ogledali votlino spečega kralja Matjaža, ki mu brada očitno še ni dovolj zrasla, da bi se prebudil in ponovno poskrbel za blagostanje Korošcev. Zelo prijazen sprejem smo doživeli v Domu kjer smo naročili čaj in bili pogoščeni z jabolčnim in skutinim zavitkom. To se po planinskih domovih in kočah zgodi zelo redko. Čakala nas je še zadnja tretjina poti, na vrh Pece, kjer smo srečevali še kar nekaj pohodnikov. Razgleda žal ni bilo saj je megla trmasto vztrajala. Odločili smo se, da se zaradi spolzkega terena v dolino vrnemo po isti poti, preko Male Pece. Opravili smo dobrih sedem ur hoje in se v dolino vrnili malo po 16.00 uri. V Črni smo imeli še krajši postanek za kavo ter nadaljevali z dolgo vožnjo proti domu. Upam le, da je mojih trinajst pohodnikov le doživelo legendo kralja Matjaža. Da je vse potekalo v skladu s pravili je na začelju kolone poskrbela Irena Cunja, naša nekdanja članica in tudi planinska vodnica PZS.
Mirjam Frankovič Franetič
