Na izlet se je prijavilo premalo šolske mladine tako, da sem morala avtobus odpovedati ter se dogovoriti z odraslimi planinci, da izlet opravimo z osebnimi avtomobili. Dobili smo se kar na mojem domačem dvorišču v Famljah ter se s štirimi avtomobili odpeljali v Pivko. Pred tem smo moj avtomobil pustili v vasi Narin, kjer naj bi pohod zaključili. Zjutraj so bile temperature še nekoliko nizke, so se pa kmalu dvignile nad lediščem in imeli smo prekrasen sončen dan. S hojo smo pričeli na Krpanovi poti v Pivki, kateri se je po krajšem vzponu pridružila še Krožna pot vojaške zgodovine od Muzeja Parka vojaške zgodovine. Obe tematski poti skupno vodita do Narina. Ob poti smo marsikaj zanimivega prebrali tudi iz tabel, ki opisujejo pomembne zgodovinsko- strateške točke teh krajev. Na njih je kratko povzeta in opisana vsebina od prazgodovine do gradišč, pa do prehajanja ljudstev, ki so se premikala po teh pomembnih strateških poteh, se tukaj naselila in puščala sledi svoje kulture. V dolini Dule je potekala stara rimska cesta. Na Primožu smo si ogledali zunanje utrdbe Alpskega zidu ter napol zasnežene energetske točke vzdolž hriba, kjer je nekoč stala utrdba ter cerkvica sv. Primoža in Felicijana. Med hojo smo doživljali zasneženo, belo krajino s prelepim razgledom daleč naokrog, se spomnili našega silaka Martina Krpana, ki naj bi tod tihotapil sol na svoji Kobilici. Med potjo smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika in si med sabo podelili nekaj teh dobrot. Ob vzpenjanju proti vasi Tabor je že od daleč pasji lajež oznanjal naš prihod. V vasi smo  poleg dveh varno zamreženih psov srečali samo možakarja, ki je pospravljal drva pred hišo. Občudovali smo krajino z vrha navzdol, vasico Narin, Šmihel ter bolj oddaljeno Pivko, v daljavi pa hribe in zasnežene gore. Nismo se pozabili fotografirati, pa tudi našega najstarejšega udeleženca Lojzeta  Svetliča in najmlajšo, desetletno Lano Suhadolnik. Po grebenu smo pot nadaljevali mimo cerkvice sv. Martina z ostanki apside iz pozne gotike in fresk iz 15. st. Pri sestopanju v vas Narin, ki je bila pred leti proglašena kot »naj turistična vas v Občini Pivka«, smo morali biti previdni, saj je bila podlaga pod snegom ledenela. V vasi smo poslikali še table z zanimivostmi vasi in srečali Irenino sodelavko z vnučkom Lukom v vozičku, ki nas je povabila na žganjico in sok. Ogled Petrove kmetije smo opustili, ker nas je bilo premalo, smo pa se zato navdušili nad Sonjinim predlogom, da si ogledamo skrito graščino Ravne.  Z avtomobili smo se odpeljali tja, do prekrasne posesti, skrite v gozdu, nedalač od Šmihela . Pravzaprav gre za dve večji stavbi, od katerih je prva z velikim kamnitim portalom in balkonom bivše plemiško bivališče, druga pa predstavlja prezidavo nekdanje grajske kašče, saj mala okna v pritličju očitno nakazujejo bivše gospodarsko poslopje, nad katerim je bil kasneje urejen stanovanjski del.

Tu je Kobilarna Lipica pred štirinajstimi leti kupila kar nekaj posesti, kjer je v tamkajšnje štale in na prosto nastanila mlade lipicance, ki jih kot mlade konjiče oddvojijo od kobil iz Lipice in jih pripeljejo sem z namenom, da se prilagodijo na samostojno življenje. Tu so vse do četrtega leta starosti, nakar  jih ponovno vrnejo v Kobilarno Lipica. Trenutno je tam nastanjenih 64 lipicancev. Na posestvu je tudi ograjen prostor z domačimi živalmi, pravi “domači živalski vrt”, kjer se živahno podijo kozliči, vietnamski pujski, ovce in mladi osliček. Prevzelo nas je prijetno občutje ob pogledu na lepo vzdrževane živali. Vožnjo smo nadaljevali  po makedamski cesti  ter si tako ogledali celotno posest s pašniki, ki se raztezajo vse do vasi Nova Sušica. Hvaležni smo bili Sonji, Verici in Zdenki,  ki so zaposlene v Lipici in nam  z ogledom te posesti  polepšale današnji dan.  Izletniško smo zaključili  še z vožnjo do železniške postaje v Gornje Ležeče, kjer sem pohodnikom pokazala Severni tajh, (odprt vodni rezervar), ki drži nekaj čez  8000m3 vode . Voda je bila potrebna za napajanje parnih lokomotiv v sistemu” prvega  vodovoda Južne železnice”.

Prijetno utrujeni , a polni lepih vtisov smo se vrnili na svoje domove.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

Planinsko društvo Sežana ima v času od 1. do 2. januarja v programu tudi  novoletni vzpon na Krn. Več kot trideset let sta vzpone vodila Bogdan Rojc in Marjan Olenik-Gurka, ki jih vodi tudi  zadnja leta. Nekajkrat nam zaradi slabih vremenskih razmer, previsokega snega in nevarnosti proženja snežnih plazov ni uspelo osvojiti vrh. To smo doživeli tudi  lani, ko smo zimsko idilo uživati v objemu Krnskega jezera. Letošnje leto nam je bilo bolj naklonjeno saj smo iz doline Lepene krenili pozno popoldne, še v letnih razmerah in šele pri Koči na Krnskih občudovali snežno odejo, ki pa je bila precej nižja kot lansko leto. V koči je silvestrovalo 60 ljudi, ki pa so se v glavnem že vrnili v dolino. Nekaterim, ki so ostali se je pridružila še naša skupinica šestih planincev. Naslednji dan smo z derezami in cepini uspeli priti na vrh. Ponekod je bila snežna odeja debelejša, ponekod tanjša, tako, da so nas na poti usmerjale sledi v snegu in tudi markacije. Na vrhu smo opazili, da se iz severne smeri kar hitro bliža temen oblak, ki je obetal snežne padavine. V Gomiščkovemu bivaku smo se okrepčali z malico in opazili, da je začel nastajati snežni vihar, ki je s seboj prinašal ledeni sneg, zato je bilo potrebno hitro na pot, da bi lahko še sestopali po utrjenih sledeh. Veter in pomrznjen sneg sta nam dobre pol ure brila v obraz, nam meglila očala, nato pa se je umirilo in skozi oblake je bilo videti jasnino neba. Sneg je narahlo pobelil tudi pot v dolino, zaradi nizkih temperatur je pomrznilo in potrebno je bilo previdno sestopati. V temi smo odšli in v temi se srečno vrnili v dolino Lepene. Nekoliko boleče, s prezeblimi prsti in lici smo doživeli letošnji gorski krst.

Besedilo: Mirjam Frankovič Franetič

Fotografije: Marjan Olenik

V soboto, 22. 12. 2018, smo skupaj s Planinskim društvom Postojna izpeljali predbožični izlet za mlade planince po slovenski Istri. Krožno pot smo začeli s pogledom na hrastoveljsko taborsko cerkev sv. Trojice, jo nadaljevali med vinogradi ter strmo zagrizli v klanec proti našemu prvemu vrhu Lačni (451 m). Po travnatem grenu smo poldrugo uro potrebovali do Velikega Gradeža (507 m). Tam smo srečali večjo skupino kolesarjev, ki se je tako kot naših dvanajst mladih planincev pogumno podala na pot kljub meglenemu in občasno deževnemu pokrovu, ki je ta dan obstal nad jugozahodno Slovenijo. Zadnji del izleta je potekal po kolovozni poti proti Dolu pri Hrastovljah in naprej v Hrastovlje.

[Show slideshow]

Besedilo: Nina Intihar

Fotografije: Nina Intihar in Erik Guštin