Na izlet se je prijavilo premalo šolske mladine tako, da sem morala avtobus odpovedati ter se dogovoriti z odraslimi planinci, da izlet opravimo z osebnimi avtomobili. Dobili smo se kar na mojem domačem dvorišču v Famljah ter se s štirimi avtomobili odpeljali v Pivko. Pred tem smo moj avtomobil pustili v vasi Narin, kjer naj bi pohod zaključili. Zjutraj so bile temperature še nekoliko nizke, so se pa kmalu dvignile nad lediščem in imeli smo prekrasen sončen dan. S hojo smo pričeli na Krpanovi poti v Pivki, kateri se je po krajšem vzponu pridružila še Krožna pot vojaške zgodovine od Muzeja Parka vojaške zgodovine. Obe tematski poti skupno vodita do Narina. Ob poti smo marsikaj zanimivega prebrali tudi iz tabel, ki opisujejo pomembne zgodovinsko- strateške točke teh krajev. Na njih je kratko povzeta in opisana vsebina od prazgodovine do gradišč, pa do prehajanja ljudstev, ki so se premikala po teh pomembnih strateških poteh, se tukaj naselila in puščala sledi svoje kulture. V dolini Dule je potekala stara rimska cesta. Na Primožu smo si ogledali zunanje utrdbe Alpskega zidu ter napol zasnežene energetske točke vzdolž hriba, kjer je nekoč stala utrdba ter cerkvica sv. Primoža in Felicijana. Med hojo smo doživljali zasneženo, belo krajino s prelepim razgledom daleč naokrog, se spomnili našega silaka Martina Krpana, ki naj bi tod tihotapil sol na svoji Kobilici. Med potjo smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika in si med sabo podelili nekaj teh dobrot. Ob vzpenjanju proti vasi Tabor je že od daleč pasji lajež oznanjal naš prihod. V vasi smo poleg dveh varno zamreženih psov srečali samo možakarja, ki je pospravljal drva pred hišo. Občudovali smo krajino z vrha navzdol, vasico Narin, Šmihel ter bolj oddaljeno Pivko, v daljavi pa hribe in zasnežene gore. Nismo se pozabili fotografirati, pa tudi našega najstarejšega udeleženca Lojzeta Svetliča in najmlajšo, desetletno Lano Suhadolnik. Po grebenu smo pot nadaljevali mimo cerkvice sv. Martina z ostanki apside iz pozne gotike in fresk iz 15. st. Pri sestopanju v vas Narin, ki je bila pred leti proglašena kot »naj turistična vas v Občini Pivka«, smo morali biti previdni, saj je bila podlaga pod snegom ledenela. V vasi smo poslikali še table z zanimivostmi vasi in srečali Irenino sodelavko z vnučkom Lukom v vozičku, ki nas je povabila na žganjico in sok. Ogled Petrove kmetije smo opustili, ker nas je bilo premalo, smo pa se zato navdušili nad Sonjinim predlogom, da si ogledamo skrito graščino Ravne. Z avtomobili smo se odpeljali tja, do prekrasne posesti, skrite v gozdu, nedalač od Šmihela . Pravzaprav gre za dve večji stavbi, od katerih je prva z velikim kamnitim portalom in balkonom bivše plemiško bivališče, druga pa predstavlja prezidavo nekdanje grajske kašče, saj mala okna v pritličju očitno nakazujejo bivše gospodarsko poslopje, nad katerim je bil kasneje urejen stanovanjski del.
Tu je Kobilarna Lipica pred štirinajstimi leti kupila kar nekaj posesti, kjer je v tamkajšnje štale in na prosto nastanila mlade lipicance, ki jih kot mlade konjiče oddvojijo od kobil iz Lipice in jih pripeljejo sem z namenom, da se prilagodijo na samostojno življenje. Tu so vse do četrtega leta starosti, nakar jih ponovno vrnejo v Kobilarno Lipica. Trenutno je tam nastanjenih 64 lipicancev. Na posestvu je tudi ograjen prostor z domačimi živalmi, pravi “domači živalski vrt”, kjer se živahno podijo kozliči, vietnamski pujski, ovce in mladi osliček. Prevzelo nas je prijetno občutje ob pogledu na lepo vzdrževane živali. Vožnjo smo nadaljevali po makedamski cesti ter si tako ogledali celotno posest s pašniki, ki se raztezajo vse do vasi Nova Sušica. Hvaležni smo bili Sonji, Verici in Zdenki, ki so zaposlene v Lipici in nam z ogledom te posesti polepšale današnji dan. Izletniško smo zaključili še z vožnjo do železniške postaje v Gornje Ležeče, kjer sem pohodnikom pokazala Severni tajh, (odprt vodni rezervar), ki drži nekaj čez 8000m3 vode . Voda je bila potrebna za napajanje parnih lokomotiv v sistemu” prvega vodovoda Južne železnice”.
Prijetno utrujeni , a polni lepih vtisov smo se vrnili na svoje domove.
Mirjam Frankovič Franetič
