Dan po prazniku kulture smo se zbrali na travniku pred socerbskim gradom in se odpravili. Kar po ravnem. Kako tudi ne, saj nas pot (nekdaj ozka, »graničarska«, danes pa široka) vodi po vrhu Kraškega roba. Med ruševinami zgradb in stražarnic, ki so jih nekdaj uporabljali vojaki JLA, obujamo spomine, se spoznavamo s krajino, njenimi geološkimi in vegetacijskimi značilnostmi Socerbsko-Petrinjskega krasa. Pod nami se je v svojem jutranjem sijaju bohotil Trst, nekdaj največje slovensko mesto. Ozirajoč se s pogledi nazaj, vidimo Koper, pa Izolo in piransko Punto. Z vzponom na Mali Kras (vzpetino, ki se pne 457 metrov nad morjem), nas pot usmeri v gozd in v vznemirljivem pričakovanju, kam nas vodi, v gosjem redu stopamo drug za drugim. Usmerjevalne table v italijanskem jeziku nas opomnejo, da smo »prečkali mejo«. Na njih je zapisan tudi naš cilj – Botazzo (Botač). Na stezi, po kateri hodimo, so vidna razdejanja, ki ga je teden dni nazaj povzročilo močno deževje. Pot se strmo spušča, iz poležane trave ob njej je vzniknil prvi znanilec pomladi, en sam samcat zeleni teloh. Premalo, da bi se že veselili pomladi.
Potem pa nenadoma razcep. Kratek vzpon na vrh skalovja nam vzame le nekaj minut. Pod nami pa »vau«, soteska Glinščice. V njenem najlepšem delu. Globoka in skrivnostna. Nekdaj edini prehod iz celine do morja, zato gotovo ni bila tuja niti Martinu Krpanu. Po strugi je teklo še nekaj vode, slap Supet je privabljal poglede in vprašanja, »ali je mogoče priti bližje«? Seveda, samo pot najdem in sestopimo.
»Kje pa je cerkev?« Pod nami, pogledamo z roba, na katerem stoji spomenik tržaškemu alpinistu in jamarju Emiliu Comici. Čeprav ni prepadno, je med sestopom potrebno nekaj previdnosti. Za kratek čas se ustavimo ob Marijini cerkvi na Pečah, potem pa sledi še kratek spust čez poraščeno melišče do poti, ki vodi po dolini.
Na drugi strani soteske opazujemo skupino ovc in koz, ki se prosto gibajo po pobočjih, čudimo se gradbeni iznajdljivosti stare Avstroogrske, ki je skozi sotesko spretno izdolbla traso ozkotirne železnice Trst – Kozina. Z več krajšimi predori.
Po uri in 40 minut hoje ter opravljenih več kot 11 tisoč korakih, je čas za malico. Sonce prijetno greje, ker pa v zimskem delu leta potuje bolj nizko, ostajalo deli soteske v senci. Nekaj požirkov vročega čaja, kos kruha in tri rezine salame in nadaljujemo. V »glavno« mesto, v katerem zadnja leta ne obnavljajo samo starih zapuščenih domačij, ampak gradijo tudi nove. Kamnina se iz sivo-bele spremeni v rjavo. Ob strugi so še vidni ostanki starega mlina, mlinščica pa je žal precej zasuta.
Tabla na drugi strani mosta stoji tabla »Pot prijateljstva«, ki govori o najstarejši manifestaciji Odprte meje. Tradicionalni pohod bo prihodnji mesec. Da pa je bila na tem mestu nekdaj meja, opominjata »rampa« in stražarnica. V knjigo vpišem vse udeležence. Potem jo mahnemo po klancu navzgor. Najprej po razbrazdanih kanalih, ki jih je za seboj pustilo neurje, potem pa po mehki gozdni poti, ki se komaj vidno vzpenja v Beko. Na dvorišču zadnje hiše v vasi poklepetamo z domačinon Oskarjem, ki obnavlja domačijo svojega očeta, in jo uberemo po cesti najprej navzdol, potem pa navzgor. Med ograjenimi pašniki mimo Socerbske jame do avtomobilov.
Kot je zapisal pesnik, »prijatli, nazadnje še kozarce zase dvignimo, ki smo zato se zbratli, ker dobro v srcu mislimo«.
