AVGUSTOVSKI PODVIG NA TRIGLAV
Za turo na Triglav se nas je zbrala skupina štirinajstih udeležencev, med njimi smo bili trije vodniki, Erik, Bogdan in jaz. Za hojo je bilo vreme zelo ugodno, saj ni bilo hude pripeke, sonce pa se je ravno prav skrivalo za oblaki in nas le občasno ogrelo. Pri Vodnikovemu domu so nas poleg skupine planincev pozdravile krave s telički, ki so tu pa tam radovedno želele pokukati v naše nahrbtnik, zato pa jih je bilo potrebno varovati, da so ostali celi. Na Konjskem prevalu smo krenili proti Kredarici po krajši poti in se izognili Kalvariji. Občasno se je bilo potrebno ustaviti in globoko zadihati ter si tako umiriti srčni utrip. Pri Domu na Kredarici smo bili ob 14.30 in ugotovili, da je bolje, da gremo še isti dan na vrh. Pravilno opremljeni smo se nekateri brez, drugi z lažjimi nahrbtniki podali v triglavsko ostenje. Pred tem smo bežno slišali, da je nekdo zdrsnil z vrha. To je bil hrvaški državljan, ki je sestopal skupaj s svojo skupino planincev . Srečevali smo pretresene in solzne planince, ki jih je ta tragični dogodek globoko prizadel. Pretreslo pa je tudi nas, zlasti pri opazovanju helikopterja GRS, ko so teren večkrat obkrožili in truplo dvignili v helikopter. Poraja se ti žalost in jeza ob tem, ko ugotoviš, da naša družba premalo ceni prostovoljno in nevarno delo naših gorskih reševalcev. Proti vrhu smo še bolj pozorno spremljali vsak naš korak. Po manjšem oddihu smo se posedli pod obnovljeni Aljažev stolp, raztegnili slovensko zastavo in zapeli triglavsko himno. Ob prihodu v Triglavski dom na Kredarici je bilo nabito polno ljudi, so pa nam prijazni planinci iz Bele Krajine odstopili mizo, da smo se lahko usedli in pojedli nekaj toplega. Zjutraj smo se pod steno Malega Triglava podali do Doma na Planiki, v oskrbi PD Gorje, ki letos praznujejo 90.letnico delovanja. Okoli Doma ima poleti svoje stalno domovanje tudi drobnica ovac, ki se ti približa, če ji ponudiš priboljšek. Dokaj hitro je sledil sestop do Vodnikovega doma in Studorskega prevala, kjer smo utrujeno oklevali ali bi se podali še na Ablanco ali čez Srenjski preval na Mali Draški vrh. Ni bilo pretirane želje po ponovnem vzponu, zato smo se raje spustili nižje ter se pri Jezercu ohladili noge. Še nižje, v pokljuškem gozdu pa je zadišalo po gobah in z veseljem nabrali užitne sirovke in lisičke. Seveda pa brez slovesa ob hladni pijači ni šlo. Na kratko smo ugotovili, da je bila tura uspešna, brez poškodb, le z nekoliko bolečimi hrbti, koleni in stopali, ki pa bodo čez dan ali dva minile. Nazdravili smo naši zvesti planinki Jasni za njen bližajoči se rojstni dan in se srečno vrnili domov.
Besedilo: Mirjam Frankovič Franetič
Fotografije: Maks P., Erika P., Anže Š., Erik G.
