Arhiv – Stran 2

ČLANI PD SEŽANA OBISKALI DOLOMITE

V Dolomitih smo prvi dan obiskali prečudovito jezero Sorapis. Iz izhodišča Tre Croci smo startali po označeni poti 215, nekaj časa v dežju s pelerinami, kmalu je dež prenehal tako, da smo občudovali jezero v prekrasni turkizno modri barvi. Nekateri so se povzpeli na bližnje balvane, vsekakor pa nismo pozabili še na skupno fotografijo. Pri sestopanju do izhodišča kjer smo pustili dva kombija in Markov avtomobil je bilo potrebno paziti na varen korak, na možne zdrse saj je bil teren moker in blaten, pogosto smo se morali umikati pred ostalimi pohodniki, ki so tako kot mi želeli občudovati jezero. Pozno popoldne smo se namestili v udobnem Hotelu Al Forte, ki je nudil poleg vseh ugodnosti bivanja tudi savne in jacuzzije. Nekateri udeleženci so jih kar dobro izkoristili. Naslednji dan je bil ponovno napovedan dež zato sta v zgodnjih jutranjih urah Matej in Marko odšla z Majo in Mojco delno po fetati Lipelo, nato pa po normalni poti na vrh Tofane de Rozes. Z Marjanom pa sva ostale udeležence iz izhodišča pod sedežnico Bai de Dones dobro uro in pol vodila do vojaškega muzeja na prostem in naokoli okrog 5 prstov- Cinqe Torri. Krožno smo si ogledali vse ostanke bunkerjev, jaškov in kavern iz časa1.sv. vojne, nadaljevali pot do Riffugia Scoiatolli in opravili še dobre pol ure vzpona do Riffugia Averau. Želja nekaterih je bila, da po ferati osvojimo vrh Averaua. Žal pa je pričelo deževati še preden smo se dobro opremili z varovali. Željeni cilj smo opustili. Sestopali smo delno po isti poti in po nekoliko spremenjeni poti mimo Riffuga Cinque Torri. Kmalu zatem je prenehalo deževati. Prelepi razgledi so se nam odprli na gorsko verigo Tofan in na Lagazuoi, naš naslednji cilj, ki smo ga obiskali zaradi slabe vremenske napovedi. Tako smo tretji dan bivanja v Dolomitih zjutraj pričeli z dobrim zajtrkom in z jutranjo telovadbo Šole zdravja »1000 gibov«. Vsi so bili zelo navdušeni. Sledila je vožnja do prelaza Falzargo in vzpenjanje na Lagazuoi, ki velja za kraljico Dolomitov. Pravijo,da je ta gora kot švicarski sir, saj je v njej izkopanih več kot 1100 metrov rovov, ki so bili narejeni med Veliko vojno. Kar veliko stopnic je bili v tem dolgem vzpenjajočem se rovu, ki smo ga sicer malo zadihani vsi zmogli. Z vrha pa lep razged na najvišji vrh Dolomitov Marmolado (3344m), Tofane, na Cinque Torri in ostale okoliške vršace. Dolomiti so za ljubitelje gora krasna lokacija, ki ponuja ogromno možnosti, kjer človek dobi veliko za svojo dušo in seveda tudi za denar. Zadnji dan smo planirali vzpon na Piz Boe. Po dobrem zajtrku smo se poslovili od zelo prijaznih lastnikov hotela ter se odpeljali skozi znameniti turistični in smučarski kraj Arrabo do izhodišča na Piz Boe, najvišje gore v dolomitskem pogorju Sella, ki meri 3152 m nadmorske višine. Velik del poti se lahko opravi z gondolo, saj je tu krasno smučišče. Mi pa smo se podali na vrh peš v lepem sončnem vremenu in uživali v prekrasnih razgledih. Na vrhu je sledilo » bičanje« tistih, ki so bili prvič na tritisočaku. Pri sestopanju po melišču smo bili priča helikopterskem reševanju, ki je priletel po starejšega planinca z zdravstvenimi težavami. Sledila je vožnja proti domu, kavica na prelazu pod Pelmom, bližje proti domu pa smo doživeli manjšo nevihto z dežjem, ki nam je spral vozila. Vsi udeleženci so bili zelo navdušeni nad našo organizacijo ter nad uživanjem v gorskem svetu Dolomitov. Za naše društvo in vodnike je to potrditev, da smo dobro izbrali, četudi nam je vreme malo ponagajalo. Večina njih se bo v ta prelep gorski svet rada vračala..

Mirjam Frankovič Franetič

NA VAJNEŽU

Ogledno turo na Vajnež sem v družbi še z dvema članoma opravila nekaj dni pred objavo razpisa. Med hojo je bilo zelo vroče, na vrhu pa nas je prijetno ohladil veter. Doživeli smo prelepe razglede na okoliške vršace Karavank in Julijcev. Tu pa tam smo srečali še kake pohodnike, ki so prihajali iz smeri Golice in Stola. Na grebenu Vajneža se je brezskrbno pasla čreda ovac in nas radovedno opazovala, nad nami pa so preletavale kavke, ki pa očitno niso potrebovale hranjenja.

Na razpisan pohod se je prijavilo 8 članov. Vse sem že prej obvestila, da bo odhod zaradi napovedi visokih temperatur pol ure prej. Žal pa je Kristjan zamudil, ker doma nima internetne povezave, jaz pa ne njegove telefonske številke, da bi ga poklicala. Celodnevna parkirnina proti Potoški planini je znašala 10 €. Kar 10 km se je bilo potrebno voziti po prašni cesti do Urbasa, izhodišča naše poti. Skoraj dobro uro smo se strmo vzpenjali po gozdni stezi do bivaka, kjer se nam je kot raj na zemlji prikazala ozelenela planina Belščice. Pri bivaku se križata Jakobova pot in steza, ki vodi do markirane planinske poti proti Golici. Po krajšem vzponu smo dosegli omenjeno markirano planinsko pot ter se usmerili proti Stolu, do odcepa poti na Vajnež. Na tabli je bilo zapisano hoje 10 minut, to pa velja le za tekače in zelo hitre noge. Mi pa smo do vrha kjer stojita kamen z napisom Vajnež 2104 m in križ dobrih 18 minut. Tudi tokrat smo bili deležni lepih razgledov na bližnje in bolj oddaljene vrhove in še na zasneženi Triglav. Za skupno fotografijo smo zaprosili par, ki je tako kot mi užival v prelepih razgledih. Sledil je sestop do smerne table za Vajnež, navzdol do bivaka pa po rumeno označeni Jakobovi poti. Še slabo uro smo imeli hoje od bivaka navzdol v senci gozda, ki smo jo blaženo potrebovali tako kot mrzlo pijačo na poti proti domu. Na tej manj znani, nekoliko bolj zapostavljeni gori in sosedi najvišjega vrha Karavank je bila ta skupina prvič in z veseljem jo bodo še kdaj obiskali. Naša zvesta članica Mirka Suhadolnik je bila po 10 mesecih okrevanja po poškodbi gležnja prvič na dvatisočaku. Iskrene čestitke Mirka!

Mirjam Frankovič Franetič

NA DLESKOVCU IN POD VRHOM VELIKEGA VRHA

Zbralo se nas je 12 pohodnikov z željo osvojiti manj obiskovane vrhove Kamniško –Savinjskih Alp. S tremi avtomobili smo se odpeljali do izhodišča na planini Ravne. Med vožnjo proti Kranjskemu Raku smo prehiteli nekaj krav, ki sta ju lastnika zategnila v vrsto z vrvjo, tako kot se to vidi skupinico majhnih otrok iz vrtca. Planina Ravne je bila obsijana v jutranjem soncu. Poleg naših avtomobilov so bili parkirani še trije. Prvi del poti proti Dolgi trati je bil pretežno v senci, na planini pa smo bili ponovno obsijani s soncem. Obšli smo leseni križ in se skozi ruševje vzpenjali na Dleskovec. Tu pa tam smo morali prečeti zaplate snežišča, na vrhu pa so bile popolnima kopne razmere. Iskali smo kamnite možice za spust proti Sedelcu, kjer nas nadalje kažipot usmeri proti Velikemu vrhu. Na Dleskovcu ni markirane poti. Nekaj časa smi iskali in Slavko, naš “ možic “ je našel poseko skozi ruševje. Ja Veliki vrh je bil še precej zasnežen in obhajali so me dvomi ali bomo lahko prišli na vrh. V takih razmerah sploh ni važen cilj pač pa pot, ki jo varno prehodimo. Iz Sedelca naj bi imeli do vrha dobro uro hoje. Začeli smo se vzpenjati, pot so prekrivale zaplate snega in tudi večje snežišče. Prišli smo do višine 2060 m, nakar so markacije planinske poti prekrivale velike zaplate snega in tudi pot po snežišču ni bila uhojena. Odločila sem se, da ostanemo kar na tej višini. Med malico smo tu imeli prelep razgled na Olševo, Peco in Raduho, v daljavi na Uršljo goro, pred nami je bil pogled na Rogatec in Lepenatka, ki smo ju tudi že obiskali. Sledil je sestop proti Sedelcu in krožno pod Dleskovcem na planino Ravne. Imeli smo še krajši postanek pri klopci ob spomeniku padlim med NOB, med vožnjo proti domu pa analizo poti opravili pri Bifeju na Kranjskem Raku ter se v zgodnjem popoldnevu vrnili na domove.

Dogodek je potekal v okviru akcije PZS Slovenija planinari.

Mirjam Frankovič Franetič

TRADICIONALNI VELIKONOČNI POHOD NA MALO GORO

Na povabilo Julijana trail – 2. etapa se je odzvalo premalo kandidatov in izleta nisem izpeljala. V vabilu je bila še druga pobuda, da se na Velikonočni ponedeljek udeležimo tradicionalnega pohoda na Malo goro. Udeležili smo se ga z Mirko in Davorinom.

Tradicionalni pohod poteka od vasi Kamnje do Male gore po poteh koscev, ki so na planoti pripravljali krmo za živino. Pot se vije po pobočju Čavna, markantne gore, ki se dviga nad Vipavsko dolino. Tradicionalni pohod na velikonočni ponedeljek že vse od leta 1998 organizira planinska sekcija Kamnje. Na tej planoti so v prejšnjem stoletju pripravljali krmo za živino. Tja so domačini odhajali v začetku avgusta, ko so v dolini že pospravili seno. Možje so ostajali na planoti, da so lahko že v zgodnjih jutranjih urah začeli s košno, žene pa so jim vsak dan nosile hrano in jim pomagale pri spravilu sena. Pot, po kateri poteka pohod, so uporabljali za prevoz sena v dolino. Mi trije smo za izhodišče izbrali pot iz parkirišča med kamnolomom in tuneli ob cesti Lokavec-Predmeja. Na Mali gori so nas organizatorji pričakali s pestro ponudbo pijač ter hrano koscev- polento z ocvirki. Sledil je pozdrav pohodnikom ter krajši kulturni program. Mi trije pa smo pot nadaljevali še z vzponom do Koče Antona Bavčarja na Čavnu ter krožno sestopili do parkirišča, kjer je bilo izhodišče naše poti.

Mirjam Frankovič Franetič

USPELI ZIMSKI VZPON NA VELIKI JAVORNIK

V mrzlem zimskem jutru se nas je na dogovorjenem mestu v Sežani zbralo 6 planincev. Z avtomobili smo se odpeljali v dolino Krajinskega parka Rakovega Škocjana, kjer so bile temperature ozračja minus šest stopinj. Še pred osmo uro smo se podali na pot po dokaj pomrznjenem terenu in po njem hodili do vrha Velikega Javornika brez derez. V snegu so bile vidne samo sledi enega pohodnika, zraven teh so bile še živalske sledi. Ugotavljali smo ali je pohodnik imel s sabo psa ali pa mu je morda sledil volk. Vrh smo dosegli malo pred pol enajsto uro. Pri koči radiokluba se nam je najprej pridružil mladenič, kasneje pa še par s psom, ki je ubral pot iz smeri Pečne rebri. Razgledi v dolino in na okoliške hribe so bili jasni, v daljavi smo občudovali zasnežene Julijce ter Kamniško- Savinjske Alpe. Ja, tudi naš Veliki Javornik je bil zasnežen, medtem, ko sta bila Snežnik in Nanos kopna. Prelep pogled je bil tudi na cerkniško stran, na Slivnico ter zaledenelo Cerkniško jezero. Po kratkem postanku v zavetrju koče smo si nataknili dereze ter previdno sestopali v dolino. Srečali smo samo še enega možakarja v lovski opremi, ki se je kar hitro vzpenjal proti vrhu. Kljub vetru na vrhu in nizkim temperaturam smo imeli krasen sončen dan in lepo vidljivost, pa še nekaj dobrega smo storili za svoje telo. Vsi udeleženi na pohodu, razen mene, so bili na tem najvišjem vrhu hribovja Javornikov prvič. Pred tednom dni sta bila z mano na ogledni še dva člana društva, ki ne bi mogla z nami to nedeljo. Takratne razmere so bile podobne, le da je bila temperatura višja, vidljivost pa slabša.

Mirjam Frankovič Franetič

USPEŠEN POHOD NAŠE PRIPRAVNICE TIJANE

POHOD NA CJANCOVCO IN SREDNJI VRH

Skupina sedmih planincev se nas je odpeljala v Mače, do izhodišča poti razpisanih vrhov. Vreme je bilo primerno in ker je bil teren po včerajšnjem deževju nekoliko razmočen, je bila potrebna večja previdnost pri hoji. Pripravnica Tijana nas je na to ves čas opozarjala, skrbela, da nam je bilo z njo v družbi prijetno in tudi z njenim partnerjem, alpinistom Bratož Gregorjem. Mladi par iz Sežane je bil tokrat z nami pod mojim mentorstvom Tijani, ki se praktično usposablja za planinsko vodnico. Ves čas pohoda, ki je trajal polnih 9 ur je bila nasmejana, pravi sonček, ki nas je ogreval s svojo pozitivno energijo. Na določenih odsekih se je ustavljala, nas pozorno opazovala, spraševala po naših potrebah, po pitju tekočine, nas dodatno opozarjala na previdno hojo po bolj drčastem pobočju prepredenem s koreninami in po skalnatem terenu. Tu pa tam nas je s humornimi pripombami nasmejal še Milovan tako, da je bil dan prijeten in nepozaben. Z velikim veseljem lahko zapišem, da sem zelo vesela, da pridobivamo tako prijeten vodniški kader. Vrhova Kamniško –Savinjskih Alp nista bila zanemarljiva, kar precej vzpona je bilo potrebno opraviti in seveda tudi sestopa. Tijana je teden dni pred razpisanim pohodom opravila ogledno turo in jo nato tudi razpisala. Z grebenom prepletenima vrhovi nas je obdajala megla, tako, da je bila vidljivost le občasna, toliko, da smo se lahko zazrli le za krajši čas v dolino in na okoliške vrhove. V zavetišču Hudičevega Boršta smo se oddahnili in okrepčali, si natočili zdravilno vodo ter na platoju pod zavetiščem opazovali padalce, ki so se veselo spuščali in predajali tokovom vetra. Zavetišče ni delovalo, odprt je bil le predprostor v katerem smo se za krajši čas oddahnili in okrepčali. Nekoliko utrujeni, vendar prijetnih vtisov smo se domov vrnili po predvidenem času..

Mirjam Frankovič Franetič

IZLET PO POTI VODNIH ZAKLADOV

Razpis za pohod je bil poslani vsem mentoricam po šolah. Žal pa sta se na pohod prijavili le dve družini, Sila iz Povirja in Marušič iz Križa pri Sežani. Celotno pot smo opravili v dobrih treh urah. Najprej sem jim predstavila delovanje Parka Škocjanske jame z vplivnim območjem, ogledali smo si lokacijo Mušje jame, ki je bila kultni prostor darovanja poražencev v pozni bronasti dobi. V jami je bilo najdenih preko 800 predmetov, ki so jih arheologi pri izkopavanju odnesli na Dunaj in v Trst. Med našo potjo smo si ogledali kale in seveda ledenico, ki jo zarašča bršljan in grmičevje. V vasi Dane pri Divači nam je prijazna domačinka Marija povedala o prenovi vasi in gradnji vaškega doma. Otroci so se med povratkom protu Matavunu povzpeli tudi na lovsko prežo in tako opravili še krajši plezalni podvig. Naša pot se je zaključila v Matavunu, kjer je bilo že precejšnje število turistov. Vsem sem se zahvalila za udeležbo in jim zaželela še naprej prijeten dan. MFF

USPEŠEN PODVIG NA KRASEN VRH- KRASJI VRH

Zbralo se nas je šest prijateljev gora, kateri smo želeli osvojiti Krasji vrh, najvišji vrh Polovnika. Z avtomobili smo se odpeljali do parkirnega prostora pri koritu nad Drežniškimi Ravnami. Zjutraj je bilo še nekoliko z oblaki zastrto nebo, ki pa se je kmalu začelo jasniti. Vzpenjali smo se najprej po dokaj strmi poti, ki se je nekaj krat položila, višje, na višini 1300 m pa smo si nataknili gamaše, da nam sneg ne bi ušel v čevlje. Med vzpenjanjem smo se nekajkrat ustavili, globoko zadihali, nato pa smelo nadaljevali pot proti vrhu. Srečali smo dva domačina, ki sta sestopala in nam potrdila, da je danes res lepo vreme za obisk tega vrha, na katerega so zelo ponosni. Za Miklavževo vsako leto organizirajo nanj vzpon, v dolini pa jih obišče Miklavž. Nad gozdno mejo se nam je odprl prelep razgled v dolino reke Soče, na smaragdno obarvano Sočo, katero je tako lepo opisoval naš pesnik Simon Gregorčič, krasna si bistra hči planin… Preplavila so nas prelepa čustva in zavestna potrditev, da smo lahko ponosni na naše prednike, ki so prelivali kri za ohranitev naše prelepe domovine. Svoje planinske prijatelje sem na kratko seznanila tudi z zgodovino bojev med 1. sv. vojno in s soško fronto na tem območju. Takoj, že v začetku soške fronte so Krasji vrh zasedli Italijani. Na južnem pobočju Polovnika, pod Krasjim vrhom, na višini 1565 m so naredili koluje, okrogle betonske podstavke za vojaške položaje in namestitve topov. Koluje smo prav lepo videli pri sestopanju z vrha. Seveda pa smo bili veseli, da stojimo na vrhu, nekateri prvič, drugič ali celo večkrat. Lepo se je povzpeti na ta vrh in se ozreti na vse grebene in gorovja, vse do morja… Kako lepa je ta naša Slovenija…. Pri sestopanju smo srečali še tri planinke, ki so se pogumno vzpenjale proti vrhu. Med vožnjo proti domu pa smo si ogledali še slap Veliki Kozjak, visok 15 m. Potok Kozjak je izdolbel slikovita korita, slap pa naj bi dobil ime od takrat, ko so v teh krajih hoteli zatreti kozjerejo in so domačini tu skrili svoje koze.

Proti domu smo se vračali polni lepih občutkov, da smo v tako lepem, sončnem dnevu lahko doživeli vse to kar nas je osrečilo.

Mirjam Frankovič Franetič

FOTO: Mirjam FF

POHOD PO MAGAJNOVI POTI

Pohoda se je udeležilo 35 udeležencev. Obe skupini smo hodili skupaj do ceste, ki vodi za Neverke in Pivko. Prevzela sem vodenje, medtem, ko je bila na začelju Vesna Pečar. Pomagala pa nam je tudi članica UO Mirka Suhadolnik. Po poti smo se ustavljali in spoznavali naravno in kulturno dediščino Vremske doline na tak način kot je opisana v aplikaciji Magajnova pot. Poudarek sem dala prelepi krajini, zeleni dolini z reko Reko, cerkvami, rodovitnimi polji in kraji z zanimivimi imeni. Te je opisal v knjigi »Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih« France Magajna, brat pisatelja dr. Bogomirja Magajne. Ustavili smo se pred njuno domačijo v Gornjih Vremah, kjer sem povedala nekaj podatkov o njunem življenju in delu ter omenila tudi njihovega nečaka Ivka Spetiča Magajna, ki živi v Ilirski Bistrici in je nedavno izdal že osemindvajseto knjigo. Pred cesto, ki vodi proti Neverkam in Pivki sva se skupini ločili. Krajšo pot s povratkom v dolino je prevzela Vesna Pečar. V tej skupini so bili v glavnem družine z manjšimi otroki, člani našega društva. Ostali smo se povzpeli proti vrhu, kjer smo srečali dijake Poljanske gimnazije iz Ljubljane. Ti so morali po svojem učnem programu opraviti določene športne vsebine. Na vrhu je bilo kar precej vetrovno, mi pa smo nadaljevali pot po grebenu z ogledom cerkvice sv. Urbana. Tu smo pomalicali in se za krajši čas spočili nato pa nadaljevali s sestopanjem po krožni poti na Malo Vremščico in navzdol vse do vagona LD Timav Vreme, kjer smo se tudi za krajši čas ustavili in se spočili. Za hojo navzdol skozi vas Dolnje Vreme in vse do izhodišča pred dvorano Rudnika vreme smo rabili še dobro uro. V dvorani Rudnika Vreme so nas člani društva TKŠD Urbanščica postregli z joto, čajem in keksi. Skupina, ki jo je vodila Vesna Pečar je prišla pol ure pred nami. Vsi pohodniki so bili navdušeni nad potjo in izrazili velike pohvale. Ob 14. uri pa smo si ogledali še kulturni program, ki ga je društvo pripravilo ob 120. obletnici pisateljevega rojstva. Udeleženci so poslušali še krajši življenjepis pisatelja, nekaj njegovih misli ter zaploskali ljudskim godcem »Kergelcem izpod Ahca« in mladi Emi Sluga, ki je zaigrala na harmoniko. Tako se je zaključil, po vrsti že 16. Magajnov pohod, namenjen spominu domačega pisatelja dr. Bogomirja Magajne.

Mirjam Frankovič Franetič

IZ SORIŠKE PLANINE PO GREBENU RATITOVCA

Na razpisan pohod se je prijavilo 10 planincev tako, da smo se s tremi avtomobili odpeljali do Zalega Loga v Selški dolini, kjer smo pustili en avtomobil ter se z drugima dvema odpeljali do izhodišča poti na Soriški planini. Do najvišje točke na grebenu Ratitovca smo rabili nekaj več kot dve uri. Seveda smo se med hojo ustavljali, pogledali naokrog, se tudi fotografirali in kaj lepega rekli. Z iskanjem gob pa nismo imeli sreče, našli smo le vabljive rdeče mušnice. Pred nami pa je nekdo le našel dva lepa jurčka. Greben Ratitovca je bil kar dobro obiskan, saj je bila nedelja in lepo vreme, pogrešali smo le razglede na sosednje vrhove, ki so tokrat bili zamegljeni. Pri Krekovi koči je bilo veliko število pohodnikov, ki so okušali dobre jedi, predvsem pa flancate, ki so jih sproti pripravljali. Privoščili smo se jih še tople, res so bili mehki in slastni. Krekova koča je kar dve leti slavila kot »Naj planinska koča«. Pri njej pa sem pogrešala tablo z napisom za sestop v smeri do Povdena in Zalega Loga tako, da smo sestopili do Prtovč in Železnikov ter od tam organizirali prevoze do ostalih avtomobilov. Postanek je bil v našem srednjeveškem mestu Škofja Loka, ki je bila prvič omenjena leta 930 kot Lonca. Cesar Oton II (1184-1220) je loško ozemlje dodelil freisinškemu škofu Abrahamu v fevd. To je bila takrat Stara Loka. To so ustanovili škofje kot svojo upravno in gospodarsko središče, saj je bil kraj na strateško pomembnem križišču. V starem mestnem jedru smo si privoščili kavo in osvežilno pijačo in občudovali njeno prelepo kulturno dediščino. Čakala nas je samo še vožnja proti domu.