Na pohodu je bilo 20 naših članov in 18 ostalih pohodnikov, ki so prišli  iz različnih krajev, med njimi kar 10 članov PD Triglav iz Nove Gorice. Pohod smo opravili v obratni smeri poteka Magajnove poti. Na vsaki lokaciji sem udeležence seznanila z zanimivostmi in s kulturno dediščino kraja. Dan je bil prijeten za hojo, občasno smo se ustavljali in po dveh urah in pol prišli na vrh. Imeli smo kar lep razgled na okoliške hribe in delno tudi na Tržaški zaliv. Tu sem prebrala Magajnov odlomek iz novele Marta in jih seznanila s kamnito klopco, ki jo je PD Sežana postavilo na vrhu Vremščice. Učenci so z mentoricama sestopili do ceste, ki vodi na Kal in Neverke. Tu so počakali na kombi ter se odpeljali v dvorano, kjer so nekateri pojedli obrok in spili čaj. Odrasli pa smo nadaljevali sestopanje do Magajnove rojstne vasi Gornje Vreme, se za hip ustavili pred njegovo, žal prodano hišo ter s hojo zaključili v dvorani Rudnik Vreme, kjer nas je čakal topel obrok. Kljub dolgi in naporni hoji so bili udeleženci, ki so bili prvič na tem pohodu zelo zadovoljni saj so obljubili, da se prihodnje leto vrnejo.

Mirjam Frankovič Franetič.

Na izhodišču v Dolnjih Ležečah se nas je zbralo 28 pohodnikov, nekaj odraslih, staršev z otroki ter tri mentorice.  Pridružila se nam je domačinka Cvetka Mahnič in nam povedala zanimivosti o vasi, o cerkvi sv. Trojice, o štirni in kamnitem koritu ob njej ter o vragolijah , ki so jih otroci počeli, ko je bila otrok. Pohodnike sem vodila po planinski poti do razgledišča v Parku, in jim marsikaj zanimivega povedala o naravni in kulturni dediščini kraja, opazovali smo drevesa, ugibali imena, predsednica društva Doroteja Kavčič je spregovorila o vrstah lišajev ter o rastlinah, ki rastejo na tem območju, seznanili smo jih s postopkom pridobivanja smole ter se razgledali naokrog na bližnje vasi, na Vremščico, v daljavi pa na Snežnik. Občudovali smo reko, ki izgine v podzemlje Škocjanskih jam in se ustavili pri kalu v Matavunu, kjer so otroci opazili žabji mrest. Po malici je sledila pot do Mušje kultne jame, ki je nekoč služila za darovanje podzemnim silam. V njej so našli napadalno in obrambno orožje ter tudi posodje in okrasni nakit. Predmeti spadajo v čas med 12. In 8.st. pr.n.št., v čas pozne bronaste in zgodnje železne dobe.  V zadnjih desetletjih so se poleg jamarjev v jamo spuščali tudi iskalci zakladov. Da bi tako početje preprečili, je Park Škocjanske jame leta 2003 vhod v brezno zamrežil. Sledila je pot še do kala na Vrabcih, kjer je bilo visoko poraslo ločje zelo vabljivo za otroke in pot sklenili v vasi Dane. V vasi smo se za krajši čas ustavili pri vaškem domu in štirni, ter se nato vrnili v Matavun kjer nas je čakal avtobus. Opravili smo lep medgeneracijski pohod, saj je imela najmlajša udeleženka štiri leta,  najstarejši udeleženec pa nekaj čez osemdeset let.

Mirjam Frankovič Franetič

 

   

Ob prihodu v Vrbo je bilo že zelo slavnostno, na pohod je odhajalo že mnogo ljudi katerim se je po zvočniku izrekalo dobrodošlico in zaželelo lepo popotnico. Tudi megla se je dvignila, zasijalo je sonce, le najvišji vrh Karavank  je bil še v megli. Zasneženi greben je pod modrino neba izžareval svojo veličino nad krajino, kjer začutiš pomembno zapuščino naših literatov. Ti so se rodili pod mogočnim Stolom in s svojim delovanjem močno vplivali na obstoj in razvoj slovenskega jezika, kulture, literature in umetnosti. Njihova zapuščina je navdih, ki nas povezuje s preteklostjo in nas spodbuja k ohranjanju narodne identitete. Pot kulturne dediščine Žirovnica predstavlja tematsko pot, ki povezuje rojstne hiše (preurejene v muzej) v idiličnih vaseh pod vznožjem mogočnega Stola. Tako smo na tej poti obiskali  Prešernovo rojstno hišo v Vrbi, Čopovo rojstno hišo v Žirovnici, kjer smo ob spremljavi harmonikarja, člana folklorne skupine Julijana iz Radovljice tudi zapeli ter  polni energije nadaljevali pot v smeri čebelnjaka Antona Janše na Breznici. Tu smo poleg čaja okusili dobro medico, nato uživali še pri rojstni hiši Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah ter pri rojstni hiši  Janeza Jalna na Rodinah. Do izhodišča v Vrbi smo morali prehoditi še dobre 3 kilometre. Prišli smo še pravočasno in spremljali del proslave namenjene našemu največjemu pesniku Prešernu. Pred odhodom domov smo si ogledali še njegovo rojstno hišo in prostore prenovljenega gospodarskega poslopja. Prehodili smo celotno pot,  namenjeno kulturi in gibanju.

Mirjam Frankovič Franetič

  

Širšo javnost in tudi člane Planinskega društva Sežana smo v sklopu novoletnih dogodkov Občine Sežana povabili ob polni luni na Sedovnik. Ob 17.uri smo se zbrali pred enoto Lehte Vrtca Sežana, se ozirali v nebo in opazovali temne oblake, ki so oznanjali dež. Zbralo se nas je 28 pohodnikov, željnih, da  pohod opravimo. Prižgali smo naglavne svetilke in se kar strumno podali v breg, mimo zadnjih hiš pod Sedovnikom in vodnega zbiralnika Planina. Od tu dalje se je začela steza bolj strmo vzpenjati, nekajkrat smo se ustavili, zadihali in se med sabo počakali. Tu pa tam nas je presenetila redka snežinka, prelep pa je bil razgled na razsvetljeno Sežano in na bolj oddaljena naselja. Na pohodu so bili z nami trije otroci, ki so brez težav zmogli tudi najbolj strm del poti. Pri stolpu smo s pesmijo nazdravili novemu letu. Sledil je sestop po širši vozni poti v smeri proti smodnišnici, nato pa smo se preusmerili desno na označeno pot, ki je potekala nad naseljem hiš pod Sedovnikom. Snežinke so na tem predelu prešle v rahel dež, ki nas je močil vse do izhodišča poti. Tu nas je predsednica društva, Doroteja Kavčič pričakala s čajem in bomboni.  Kljub dežju smo se razšli dobre volje in si obljubili, da pohod v naslednjem letu ponovimo.

Mirjam Frankovič Franetič   

 

 

Pohoda se je udeležilo 7 odraslih oseb, v glavnem staršev, spremljevalcev svojih otrok,ki jih je bilo 10. Poleg mene so bile v skupini še tri mentorice, Doroteja Kavčič, Vesna Rener ter Barbara Rodica. Dolžino trase sem skrajšala tako, da smo s pohodom pričeli v vasi Podgrad pri Vremah, kjer so nas že takoj na poti razveselili kostanji. Doma sem za vse pripravila več vrečk, saj sem vedela, da nas bo narava vse do Artviž z njimi obdarila.  Kljub nabiranju kostanjev in občasnem počitku smo po dveh urah hoje prišli v vas, kjer so si otroci odtisnili žig. Ustavili smo se pri cerkvi sv. Socerba, z zvoncem pozvonili za srečo ter se razgledali naokrog. Ob malici sem z otroki obnovila Magajnovo pravljico o »Brkonji Čeljustniku« in jim prebrala še » pravco« o velikanih »Jajdih« iz knjige Škocjanski kaplanci avtorice Majde Jasne Peršolja. Sledilo je sestopanje do vasi Vareje, kjer smo se na domačiji pri Benčičevih za hip okrepčali s čaji in kavo. Nekaj čez 12.30 je po nas prišel avtobus prevoznika Čepar in nas odpeljal proti domu. Upam, da je otrokom in njihovim staršem izlet ostal v lepem spominu na kostanje, na jesensko obarvano naravo ter na prijeten sončen dan.

Mirjam Frankovič Franetič

Foto: Mirjam FF

Skupina osmih družabnih planincev je v Karavankah z mojim vodenjem obiskala dva dvatisočaka, ki se nahajata tik ob meji z Avstrijo. Začetni vzpon je bil iz Ljubelja ob nekdanjem smučišču mimo opuščene Koče na Vrtači in spominske plošče umrlim dijakom in dvema profesorjema, ki jih je plaz z Begunjščice zasul januarja 1977. Sledil je krajši postanek pri Planinskem domu na Zelenici z nadaljevanjem poti v smeri proti Stolu in Vrtači. Kmalu se je desno od markirane poti odcepila neoznačena pot proti našemu cilju. Že pod pobočjem in na melišču smo tu pa tam hodili po manjših  zaplatah snega ter se pod sedlom vzpenjali najprej proti Zelenjaku. Palice smo pustili ob skalovju ter se počasi vzpenjali proti vrhu kjer je stal križ s skrinjico. Na sosednji,  nekoliko bolj oddaljeni skali je bila vidna tudi avstrijska skrinjica. Sledilo je previdno sestopanje navzdol po slabo vidni poti skalovja, nato pa vračanje po melišču do sedla kjer nas je čakal še drugi podoben vzpon na sosednji Palec. Na obeh vrhovih so nas obletavale s hrano razvajene kavke, ena od njih je pristala na moji dlani. Tu smo se predali  toplim sončnim žarkom in razgledu na okoliške gore, na sosednjo Avstrijo ter na ves ostali predel Karavank. Ob povratku smo še enkrat sedli pri domu na Zelenici, kjer je veliko ljudi uživalo v prelepi naravi in predajanju toplim sončnim žarkom. Do izhodišča na Ljubelju smo sestopali po gozdni poti, ki  poteka vzporedno ob nekdanjim smučišču. Do doma je bil promet tekoč, brez zastojev tako, da smo se vrnili še pred 18. uro.

Dogodek je potekal v okviru akcije PZS Slovenija planinari.

Mirjam Frankovič Franetič

Foto: Slavko Čok in Mirjam FF

 

   

Na 1815 m visok vrh Zajavor se nas je podalo 7 planincev. Vrh se nahaja v Naravnem parku Julijskih Predalp v Italiji 1,8 km južno od kraja Carnizza in 4 km vzhodno-severovzhodno od kraja Musi / Mužac. Najbližja planinska koča Rifugio Pian dei Ciclamini je 2,0  km južneje. Nekoliko dlje pa je bivak Bivacco Dino Brollo. Vzhodno-severovzhodno od vrha se nahaja dolina Krnica (Carnizza). Za izhodišče sem izbrala prelaz Tam na meji ( passo Tanamea 854 m) od koder nas je čakalo 1000 m vzpona. Pričeli smo hoditi v meglici, to pa so sončni žarki kmalu razblinili. Po poti z oznako 727 poteka tudi označena pot Julius Kugy –Alpine Trail. V dokaj lepo speljani poti smo se dobro uro in pol vzpenjali skozi bukov gozd v katerem je zadišalo po gobah. Najprej smo opazili lisičke, tu pa tam je rasel vražji goban vse do odkritja velikega jurčka, ki se nam je prikazal ob poti, zraven njega pa še dva manjša. Skrili smo jih z listjem misleč, da nas bodo tam počakali…..Pravi optimisti!

Iz gozda je sledil prehod na travnato pobočje, ki se je vzpenjalo v okljukih vse do manjšega sedlca, bolj odprtine Bocchetta di Zaiavor, na višini 1608m kjer se pridruži pot iz doline Karnica (Carniza). Po krajšem oddihu nas je čakal še polurni, strmi vzpon po grebenu do vrha, kjer je križ in vpisna knjiga. Imeli smo lep pravljični razgled na vse strani, na Kaninsko pogorje, Stolov greben, Karnijske Alpe vse do Dolomitov, na jugu pa na Tržaški zaliv. Nad nami so preletavali orli, ki so jih nedavno tam ugnezdili. To sta nam na vrhu povedala dva italijanska pohodnika, žal  danes gamsov nismo videli, čeprav  jih  je na tem predelu veliko. Sledilo je previdno sestopanje po grebenu do sedelca, po isti poti navzdol skozi gozd do  mesta kjer smo prekrili jurčke. Ostali smo brez besed, saj jih je očitno nekdo  pobral. Sicer pa je pobiranje gob v Italiji prepovedano. No, ja, malo presenečeni nad tem, da nam skrivališče ni uspelo, vendar pa veseli, da smo v lepem sončnem dnevu uspeli opraviti lep podvig.

Dogodek je potekal v okviru akcije PZS Slovenija planinari.
Mirjam Frankovič Franetič

Na zbornem mestu se nas je zbralo 16 pohodnikov, dva med njimi sta bila iz društva Bazovica iz Reke. Začela sem s pripovedovanjem nekaterih zanimivosti o vasi Lokev, o nastanku imena Kokoš, o njeni lokaciji in seveda o koči na Kokoši  ter orisala kratko zgodovino nastanka izvira Vroče na Velikem Gradišču. To gradišče je nastalo pred več kot 2000 do 1500 let pred našim štetjem. Po ljudskem izročilu je bilo na tem predelu veliko mesto. Voda in plodnost obeh sosednjih dolin, Vrhpoljsko  in Lokavsko polje sta bila odločilna za naše prednike, da so na teh razglednih vrhovih postavili svoja bivališča. V notranjost so izkopali kakšnih 20 m dolg ter 2 m širok in visok rov, kjer je izvirala voda, ki je veljala za čudežno zdravilo. Tu je bilo najdenih kar nekaj ostalin iz takratnih in kasneje rimskih časov. To naseljeno območje  naj bi v 5.st. pod vodstvom Atile ničili Huni. Naj omenim še staroselska verovanja, ki so potekala ob polni luni, v siju mesečine. Tja so hodili ob kresu vse do 1.svetovne vojne namakat praprot, ki so jo zataknili na vhodna vrata. Pomen tega običaja je bil, da jih je praprot varovala pred nesrečami, udarci strel, požari itd.. Mladim dekletom, ki so na izvir Vroček odhajala v belih lanenih oblačilih s praprotjo zataknjeno za pasom pa naj bi jim povečala rodnost. Žita, ki so vzklila v tamkajšnji škavnici ( vdolbini v skali, kamor je iz kapnika kapljala voda), so dala bogat pridelek na njivi. Jarovica je bilo nekoč polje nad Preložami, ki je bogato rodilo vse do pogozdovanja in gradnje železniške proge Divača-Pula v letih 1873 do 1876. Ta običaj so takrat opustili.                                             Veliko je zanimivosti tudi o nastanku imena Kokoš, povezanim po golem hribu, ki so ga Italijani prekrstili v »galina« in seveda naši predniki  kasneje v Kokoš.                                                                                                                                Z  našimi pohodniki smo se v dobri uri iz lokavske smeri povzpeli na Kokoš, do vpisne mize, kjer sta predsednica društva, Doroteja Kavčič in članica, Vlasta Skočič, vpisovali udeležence in evidentirali število pohodov. Pohvalo za 12- letno udeležbo na pohodu sta prejela Jožica Milavec in Viktor Stopar, ki je prišel iz bazoviške smeri. V kulturnem programu nas je zabaval Boris Kuret, ki je ob spremljavi s kitaro zapel nekaj evergreenov ter planinskih pesmi. Seveda pa tudi brez pokušine štrukljev našega najemnika koče ni šlo. Lepo sončno dopoldne se je po 12. uri začelo nekoliko mračiti s koprenastimi oblaki. Napovedane so bile popoldanske nevihte. Hitro smo se zbrali in začeli sestopati v dolino. Spomnili smo se lanskega sestopanja z nevihto,  močnim dežjem, grmenjem in  strelami. Tokrat pa tega za srečo nismo doživeli. Mirjam Frankovič Franetič

Foto: Mirjam FF

V Dolomitih smo prvi dan obiskali prečudovito jezero Sorapis. Iz izhodišča Tre Croci smo startali po označeni poti 215, nekaj časa v dežju s pelerinami, kmalu je dež prenehal tako, da smo občudovali jezero v prekrasni turkizno modri barvi. Nekateri so se povzpeli na bližnje balvane, vsekakor pa nismo pozabili še na skupno fotografijo. Pri sestopanju do izhodišča kjer smo pustili dva kombija in Markov avtomobil je bilo potrebno paziti na varen korak, na možne zdrse saj je bil teren moker in blaten, pogosto smo se morali umikati pred ostalimi pohodniki, ki so tako kot mi želeli občudovati jezero. Pozno popoldne smo se namestili v udobnem Hotelu Al Forte, ki je nudil poleg vseh ugodnosti bivanja tudi savne in jacuzzije. Nekateri udeleženci so jih kar dobro izkoristili. Naslednji dan je bil ponovno napovedan dež zato sta v zgodnjih jutranjih urah Matej in Marko odšla z Majo in Mojco delno po fetati Lipelo, nato pa po normalni poti na vrh  Tofane de Rozes. Z Marjanom pa sva ostale udeležence iz izhodišča pod sedežnico Bai de Dones dobro uro in pol vodila do vojaškega muzeja na prostem in naokoli okrog 5 prstov- Cinqe Torri. Krožno smo si ogledali vse ostanke bunkerjev, jaškov in kavern iz časa1.sv. vojne,  nadaljevali pot do Riffugia Scoiatolli in opravili še dobre pol ure vzpona do Riffugia Averau. Želja nekaterih je bila, da po ferati osvojimo vrh Averaua. Žal pa je pričelo deževati še preden smo se dobro opremili z varovali.  Željeni cilj smo opustili. Sestopali smo delno po isti poti in po nekoliko spremenjeni poti mimo Riffuga Cinque Torri. Kmalu zatem je  prenehalo deževati. Prelepi razgledi so se nam odprli na gorsko verigo Tofan in na Lagazuoi, naš naslednji cilj, ki smo ga obiskali zaradi slabe vremenske napovedi. Tako smo tretji dan bivanja v Dolomitih zjutraj pričeli z dobrim zajtrkom in z jutranjo telovadbo Šole zdravja »1000 gibov«. Vsi so bili zelo navdušeni. Sledila je vožnja do prelaza Falzargo in vzpenjanje na Lagazuoi,  ki velja za kraljico Dolomitov. Pravijo,da je ta gora kot švicarski sir, saj je v njej izkopanih več kot 1100 metrov rovov, ki so bili narejeni med Veliko vojno. Kar veliko stopnic je bili v tem dolgem vzpenjajočem se rovu, ki smo ga sicer malo zadihani vsi zmogli. Z vrha pa lep razged na najvišji vrh Dolomitov Marmolado (3344m), Tofane, na Cinque Torri in ostale okoliške vršace. Dolomiti so za ljubitelje gora krasna lokacija, ki ponuja ogromno možnosti, kjer človek dobi veliko za svojo dušo  in seveda tudi za denar. Zadnji dan smo planirali vzpon na Piz Boe. Po dobrem zajtrku smo se poslovili od zelo prijaznih lastnikov hotela ter se odpeljali skozi znameniti turistični in smučarski kraj Arrabo do izhodišča na Piz Boe, najvišje gore v dolomitskem pogorju Sella, ki meri 3152 m nadmorske višine. Velik del poti se lahko opravi z gondolo, saj je tu  krasno smučišče. Mi pa smo se podali na vrh peš v lepem sončnem vremenu in uživali v prekrasnih razgledih. Na vrhu je sledilo     » bičanje« tistih, ki so bili prvič na tritisočaku. Pri sestopanju po melišču  smo bili priča helikopterskem reševanju, ki je  priletel po starejšega planinca z zdravstvenimi težavami. Sledila je  vožnja proti domu, kavica na prelazu pod Pelmom, bližje proti domu pa smo doživeli manjšo nevihto z dežjem, ki nam je spral vozila. Vsi udeleženci so bili zelo navdušeni nad našo organizacijo ter nad uživanjem v gorskem svetu Dolomitov. Za naše društvo in vodnike je to potrditev, da smo dobro izbrali, četudi nam je vreme malo ponagajalo. Večina njih se bo v ta prelep gorski svet rada vračala.. Mirjam Frankovič Franetič