Z avtomobili smo se odpeljali v Srednji vrh, v vasico, ki je nastala v obdobju turških vpadov, kar pričajo stara hišna imena. Vas leži na ledeniški polici v Karavankah na nadmorski višini 960 m. Skozi vas poteka več poti, med njimi planinska pot na Trupejevo poldne, prva etapa pohodniške poti Juliane Trail iz Kranjske gore v Mojstrano ter pohodniška pot Via Alpina. Na izhodišču se nam je pridružila še naša nekdanja planinska vodnica Irena Cunja, ki je bila z nami le prvi dan. V skupini nas je bilo tako 17 pohodnikov.  Na Trupejevo poldne smo se vzpenjali najprej po kopnem, nato pa tudi po zasneženih zaplatah čez Železnico ali planino Grajšco kjer smo imeli krajši počitek. S Tomažem na čelu smo pot nadaljevali  proti vrhu Trupejevega poldne. Vrh naj bi dobil ime po domačiji Trupej na avstrijski strani meje, ki leži v senci gore in nanjo posije sonce le opoldne. Na vrhu je postavljen velik križ z napisom,  zraven njega pa zvonček sreče. Imeli smo čudovit sončen dan s prekrasnimi razgledi na naše in na avstrijske gore. Po počitku smo pot nadaljevali  po dolini pod Maleškim poldnem kjer smo občudovali domovanje svizcev, po pobočjih pa cvetoči črni teloh. Vrh Maleškega poldna smo izpustili in s sestopanjem nadaljevali po makedamski cesti do avtomobilov v Srednje vasi. Irena se je z nami odpeljala do Mojstrane in se po krajšem druženju ob kavi od nas poslovila. Planinski muzej je bil žal že zaprt tako, da smo si v Mojstrani  ogledali le zunanje zanimivosti, med njimi tudi izhodišča ferat za katere pa smo ugotovili, da je bolje, da jih zaradi utrujenosti in pozne ure ne preizkusimo.  Prenočili smo v Hostlu Špajza in se zjutraj odpeljali na Planino pod Golico, našemu drugemu cilju naproti. Tudi drugi dan smo imeli prelepo vreme, kar je ustvarjalo v skupini pozitivno vzdušje. Na planini smo se ozirali po narcisah, opazili smo jih le nekaj,  množično pa bodo zacvetele v mesecu maju.  Vzpenjali smo se mimo slapa Baša, ga fotografirali in s hojo zagrizli  po »zimski poti jeklene volje«, ki se je ves čas strmo vzpenjala do Koče na Golici. Kljub obnavljanju njene zunanjosti je bila koča odprta in nudila pestro ponudbo hrane, od ričeta, klobas z zeljem do štrukljev in jabolčnega zavitka. Nas pa je čakal še zadnji vzpon na vrh Golice, ki smo ga opravili v dobrih štiridesetih minutah.  Pred nami je bil prekrasen razgled na zasnežene Julijce z najvišje štrlečim očakom, za nami pa pogled na avstrijsko Koroško z reko Dravo in na številna manjša in tudi večja lesketajoča se jezera. Pri sestopanju z vrha smo srečali naša dva člana Milovana in Milico, ki sta se smelo vzpenjala proti vrhu. Zaželeli smo jima lep vzpon s čudovitimi razgledi, takimi kot smo jih imeli mi. Pred kočo smo se oddahnili in okrepčali z dobrimi jedmi nato pa nadaljevali s sestopanjem po drugi, manj strmi poti do avtomobilov. Poslovili smo se od štirih članic Obalnega planinskega društva Koper, ki so bile prvič na pohodu  v organizaciji našega društva. Iz Kopra so se v Srednji vrh pripeljale z osebnim avtomobilom. Bile so zadovoljne s pohodi in vodenjem ter izrazile željo, da se nam še kdaj pridružijo. Z lepimi vtisi z gora je sledila samo še analiza pohodov s postankom pri gostišču z ribnikom v Žejah ter vožnja proti domu.

Mirjam Frankovič Franetič  

Na pohodu je bilo 20 naših članov in 18 ostalih pohodnikov, ki so prišli  iz različnih krajev, med njimi kar 10 članov PD Triglav iz Nove Gorice. Pohod smo opravili v obratni smeri poteka Magajnove poti. Na vsaki lokaciji sem udeležence seznanila z zanimivostmi in s kulturno dediščino kraja. Dan je bil prijeten za hojo, občasno smo se ustavljali in po dveh urah in pol prišli na vrh. Imeli smo kar lep razgled na okoliške hribe in delno tudi na Tržaški zaliv. Tu sem prebrala Magajnov odlomek iz novele Marta in jih seznanila s kamnito klopco, ki jo je PD Sežana postavilo na vrhu Vremščice. Učenci so z mentoricama sestopili do ceste, ki vodi na Kal in Neverke. Tu so počakali na kombi ter se odpeljali v dvorano, kjer so nekateri pojedli obrok in spili čaj. Odrasli pa smo nadaljevali sestopanje do Magajnove rojstne vasi Gornje Vreme, se za hip ustavili pred njegovo, žal prodano hišo ter s hojo zaključili v dvorani Rudnik Vreme, kjer nas je čakal topel obrok. Kljub dolgi in naporni hoji so bili udeleženci, ki so bili prvič na tem pohodu zelo zadovoljni saj so obljubili, da se prihodnje leto vrnejo.

Mirjam Frankovič Franetič.

Na izhodišču v Dolnjih Ležečah se nas je zbralo 28 pohodnikov, nekaj odraslih, staršev z otroki ter tri mentorice.  Pridružila se nam je domačinka Cvetka Mahnič in nam povedala zanimivosti o vasi, o cerkvi sv. Trojice, o štirni in kamnitem koritu ob njej ter o vragolijah , ki so jih otroci počeli, ko je bila otrok. Pohodnike sem vodila po planinski poti do razgledišča v Parku, in jim marsikaj zanimivega povedala o naravni in kulturni dediščini kraja, opazovali smo drevesa, ugibali imena, predsednica društva Doroteja Kavčič je spregovorila o vrstah lišajev ter o rastlinah, ki rastejo na tem območju, seznanili smo jih s postopkom pridobivanja smole ter se razgledali naokrog na bližnje vasi, na Vremščico, v daljavi pa na Snežnik. Občudovali smo reko, ki izgine v podzemlje Škocjanskih jam in se ustavili pri kalu v Matavunu, kjer so otroci opazili žabji mrest. Po malici je sledila pot do Mušje kultne jame, ki je nekoč služila za darovanje podzemnim silam. V njej so našli napadalno in obrambno orožje ter tudi posodje in okrasni nakit. Predmeti spadajo v čas med 12. In 8.st. pr.n.št., v čas pozne bronaste in zgodnje železne dobe.  V zadnjih desetletjih so se poleg jamarjev v jamo spuščali tudi iskalci zakladov. Da bi tako početje preprečili, je Park Škocjanske jame leta 2003 vhod v brezno zamrežil. Sledila je pot še do kala na Vrabcih, kjer je bilo visoko poraslo ločje zelo vabljivo za otroke in pot sklenili v vasi Dane. V vasi smo se za krajši čas ustavili pri vaškem domu in štirni, ter se nato vrnili v Matavun kjer nas je čakal avtobus. Opravili smo lep medgeneracijski pohod, saj je imela najmlajša udeleženka štiri leta,  najstarejši udeleženec pa nekaj čez osemdeset let.

Mirjam Frankovič Franetič

 

   

Ob prihodu v Vrbo je bilo že zelo slavnostno, na pohod je odhajalo že mnogo ljudi katerim se je po zvočniku izrekalo dobrodošlico in zaželelo lepo popotnico. Tudi megla se je dvignila, zasijalo je sonce, le najvišji vrh Karavank  je bil še v megli. Zasneženi greben je pod modrino neba izžareval svojo veličino nad krajino, kjer začutiš pomembno zapuščino naših literatov. Ti so se rodili pod mogočnim Stolom in s svojim delovanjem močno vplivali na obstoj in razvoj slovenskega jezika, kulture, literature in umetnosti. Njihova zapuščina je navdih, ki nas povezuje s preteklostjo in nas spodbuja k ohranjanju narodne identitete. Pot kulturne dediščine Žirovnica predstavlja tematsko pot, ki povezuje rojstne hiše (preurejene v muzej) v idiličnih vaseh pod vznožjem mogočnega Stola. Tako smo na tej poti obiskali  Prešernovo rojstno hišo v Vrbi, Čopovo rojstno hišo v Žirovnici, kjer smo ob spremljavi harmonikarja, člana folklorne skupine Julijana iz Radovljice tudi zapeli ter  polni energije nadaljevali pot v smeri čebelnjaka Antona Janše na Breznici. Tu smo poleg čaja okusili dobro medico, nato uživali še pri rojstni hiši Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah ter pri rojstni hiši  Janeza Jalna na Rodinah. Do izhodišča v Vrbi smo morali prehoditi še dobre 3 kilometre. Prišli smo še pravočasno in spremljali del proslave namenjene našemu največjemu pesniku Prešernu. Pred odhodom domov smo si ogledali še njegovo rojstno hišo in prostore prenovljenega gospodarskega poslopja. Prehodili smo celotno pot,  namenjeno kulturi in gibanju.

Mirjam Frankovič Franetič

  

Širšo javnost in tudi člane Planinskega društva Sežana smo v sklopu novoletnih dogodkov Občine Sežana povabili ob polni luni na Sedovnik. Ob 17.uri smo se zbrali pred enoto Lehte Vrtca Sežana, se ozirali v nebo in opazovali temne oblake, ki so oznanjali dež. Zbralo se nas je 28 pohodnikov, željnih, da  pohod opravimo. Prižgali smo naglavne svetilke in se kar strumno podali v breg, mimo zadnjih hiš pod Sedovnikom in vodnega zbiralnika Planina. Od tu dalje se je začela steza bolj strmo vzpenjati, nekajkrat smo se ustavili, zadihali in se med sabo počakali. Tu pa tam nas je presenetila redka snežinka, prelep pa je bil razgled na razsvetljeno Sežano in na bolj oddaljena naselja. Na pohodu so bili z nami trije otroci, ki so brez težav zmogli tudi najbolj strm del poti. Pri stolpu smo s pesmijo nazdravili novemu letu. Sledil je sestop po širši vozni poti v smeri proti smodnišnici, nato pa smo se preusmerili desno na označeno pot, ki je potekala nad naseljem hiš pod Sedovnikom. Snežinke so na tem predelu prešle v rahel dež, ki nas je močil vse do izhodišča poti. Tu nas je predsednica društva, Doroteja Kavčič pričakala s čajem in bomboni.  Kljub dežju smo se razšli dobre volje in si obljubili, da pohod v naslednjem letu ponovimo.

Mirjam Frankovič Franetič   

 

 

Pohoda se je udeležilo 7 odraslih oseb, v glavnem staršev, spremljevalcev svojih otrok,ki jih je bilo 10. Poleg mene so bile v skupini še tri mentorice, Doroteja Kavčič, Vesna Rener ter Barbara Rodica. Dolžino trase sem skrajšala tako, da smo s pohodom pričeli v vasi Podgrad pri Vremah, kjer so nas že takoj na poti razveselili kostanji. Doma sem za vse pripravila več vrečk, saj sem vedela, da nas bo narava vse do Artviž z njimi obdarila.  Kljub nabiranju kostanjev in občasnem počitku smo po dveh urah hoje prišli v vas, kjer so si otroci odtisnili žig. Ustavili smo se pri cerkvi sv. Socerba, z zvoncem pozvonili za srečo ter se razgledali naokrog. Ob malici sem z otroki obnovila Magajnovo pravljico o »Brkonji Čeljustniku« in jim prebrala še » pravco« o velikanih »Jajdih« iz knjige Škocjanski kaplanci avtorice Majde Jasne Peršolja. Sledilo je sestopanje do vasi Vareje, kjer smo se na domačiji pri Benčičevih za hip okrepčali s čaji in kavo. Nekaj čez 12.30 je po nas prišel avtobus prevoznika Čepar in nas odpeljal proti domu. Upam, da je otrokom in njihovim staršem izlet ostal v lepem spominu na kostanje, na jesensko obarvano naravo ter na prijeten sončen dan.

Mirjam Frankovič Franetič

Foto: Mirjam FF

Skupina osmih družabnih planincev je v Karavankah z mojim vodenjem obiskala dva dvatisočaka, ki se nahajata tik ob meji z Avstrijo. Začetni vzpon je bil iz Ljubelja ob nekdanjem smučišču mimo opuščene Koče na Vrtači in spominske plošče umrlim dijakom in dvema profesorjema, ki jih je plaz z Begunjščice zasul januarja 1977. Sledil je krajši postanek pri Planinskem domu na Zelenici z nadaljevanjem poti v smeri proti Stolu in Vrtači. Kmalu se je desno od markirane poti odcepila neoznačena pot proti našemu cilju. Že pod pobočjem in na melišču smo tu pa tam hodili po manjših  zaplatah snega ter se pod sedlom vzpenjali najprej proti Zelenjaku. Palice smo pustili ob skalovju ter se počasi vzpenjali proti vrhu kjer je stal križ s skrinjico. Na sosednji,  nekoliko bolj oddaljeni skali je bila vidna tudi avstrijska skrinjica. Sledilo je previdno sestopanje navzdol po slabo vidni poti skalovja, nato pa vračanje po melišču do sedla kjer nas je čakal še drugi podoben vzpon na sosednji Palec. Na obeh vrhovih so nas obletavale s hrano razvajene kavke, ena od njih je pristala na moji dlani. Tu smo se predali  toplim sončnim žarkom in razgledu na okoliške gore, na sosednjo Avstrijo ter na ves ostali predel Karavank. Ob povratku smo še enkrat sedli pri domu na Zelenici, kjer je veliko ljudi uživalo v prelepi naravi in predajanju toplim sončnim žarkom. Do izhodišča na Ljubelju smo sestopali po gozdni poti, ki  poteka vzporedno ob nekdanjim smučišču. Do doma je bil promet tekoč, brez zastojev tako, da smo se vrnili še pred 18. uro.

Dogodek je potekal v okviru akcije PZS Slovenija planinari.

Mirjam Frankovič Franetič

Foto: Slavko Čok in Mirjam FF

 

   

Na 1815 m visok vrh Zajavor se nas je podalo 7 planincev. Vrh se nahaja v Naravnem parku Julijskih Predalp v Italiji 1,8 km južno od kraja Carnizza in 4 km vzhodno-severovzhodno od kraja Musi / Mužac. Najbližja planinska koča Rifugio Pian dei Ciclamini je 2,0  km južneje. Nekoliko dlje pa je bivak Bivacco Dino Brollo. Vzhodno-severovzhodno od vrha se nahaja dolina Krnica (Carnizza). Za izhodišče sem izbrala prelaz Tam na meji ( passo Tanamea 854 m) od koder nas je čakalo 1000 m vzpona. Pričeli smo hoditi v meglici, to pa so sončni žarki kmalu razblinili. Po poti z oznako 727 poteka tudi označena pot Julius Kugy –Alpine Trail. V dokaj lepo speljani poti smo se dobro uro in pol vzpenjali skozi bukov gozd v katerem je zadišalo po gobah. Najprej smo opazili lisičke, tu pa tam je rasel vražji goban vse do odkritja velikega jurčka, ki se nam je prikazal ob poti, zraven njega pa še dva manjša. Skrili smo jih z listjem misleč, da nas bodo tam počakali…..Pravi optimisti!

Iz gozda je sledil prehod na travnato pobočje, ki se je vzpenjalo v okljukih vse do manjšega sedlca, bolj odprtine Bocchetta di Zaiavor, na višini 1608m kjer se pridruži pot iz doline Karnica (Carniza). Po krajšem oddihu nas je čakal še polurni, strmi vzpon po grebenu do vrha, kjer je križ in vpisna knjiga. Imeli smo lep pravljični razgled na vse strani, na Kaninsko pogorje, Stolov greben, Karnijske Alpe vse do Dolomitov, na jugu pa na Tržaški zaliv. Nad nami so preletavali orli, ki so jih nedavno tam ugnezdili. To sta nam na vrhu povedala dva italijanska pohodnika, žal  danes gamsov nismo videli, čeprav  jih  je na tem predelu veliko. Sledilo je previdno sestopanje po grebenu do sedelca, po isti poti navzdol skozi gozd do  mesta kjer smo prekrili jurčke. Ostali smo brez besed, saj jih je očitno nekdo  pobral. Sicer pa je pobiranje gob v Italiji prepovedano. No, ja, malo presenečeni nad tem, da nam skrivališče ni uspelo, vendar pa veseli, da smo v lepem sončnem dnevu uspeli opraviti lep podvig.

Dogodek je potekal v okviru akcije PZS Slovenija planinari.
Mirjam Frankovič Franetič

Na zbornem mestu se nas je zbralo 16 pohodnikov, dva med njimi sta bila iz društva Bazovica iz Reke. Začela sem s pripovedovanjem nekaterih zanimivosti o vasi Lokev, o nastanku imena Kokoš, o njeni lokaciji in seveda o koči na Kokoši  ter orisala kratko zgodovino nastanka izvira Vroče na Velikem Gradišču. To gradišče je nastalo pred več kot 2000 do 1500 let pred našim štetjem. Po ljudskem izročilu je bilo na tem predelu veliko mesto. Voda in plodnost obeh sosednjih dolin, Vrhpoljsko  in Lokavsko polje sta bila odločilna za naše prednike, da so na teh razglednih vrhovih postavili svoja bivališča. V notranjost so izkopali kakšnih 20 m dolg ter 2 m širok in visok rov, kjer je izvirala voda, ki je veljala za čudežno zdravilo. Tu je bilo najdenih kar nekaj ostalin iz takratnih in kasneje rimskih časov. To naseljeno območje  naj bi v 5.st. pod vodstvom Atile ničili Huni. Naj omenim še staroselska verovanja, ki so potekala ob polni luni, v siju mesečine. Tja so hodili ob kresu vse do 1.svetovne vojne namakat praprot, ki so jo zataknili na vhodna vrata. Pomen tega običaja je bil, da jih je praprot varovala pred nesrečami, udarci strel, požari itd.. Mladim dekletom, ki so na izvir Vroček odhajala v belih lanenih oblačilih s praprotjo zataknjeno za pasom pa naj bi jim povečala rodnost. Žita, ki so vzklila v tamkajšnji škavnici ( vdolbini v skali, kamor je iz kapnika kapljala voda), so dala bogat pridelek na njivi. Jarovica je bilo nekoč polje nad Preložami, ki je bogato rodilo vse do pogozdovanja in gradnje železniške proge Divača-Pula v letih 1873 do 1876. Ta običaj so takrat opustili.                                             Veliko je zanimivosti tudi o nastanku imena Kokoš, povezanim po golem hribu, ki so ga Italijani prekrstili v »galina« in seveda naši predniki  kasneje v Kokoš.                                                                                                                                Z  našimi pohodniki smo se v dobri uri iz lokavske smeri povzpeli na Kokoš, do vpisne mize, kjer sta predsednica društva, Doroteja Kavčič in članica, Vlasta Skočič, vpisovali udeležence in evidentirali število pohodov. Pohvalo za 12- letno udeležbo na pohodu sta prejela Jožica Milavec in Viktor Stopar, ki je prišel iz bazoviške smeri. V kulturnem programu nas je zabaval Boris Kuret, ki je ob spremljavi s kitaro zapel nekaj evergreenov ter planinskih pesmi. Seveda pa tudi brez pokušine štrukljev našega najemnika koče ni šlo. Lepo sončno dopoldne se je po 12. uri začelo nekoliko mračiti s koprenastimi oblaki. Napovedane so bile popoldanske nevihte. Hitro smo se zbrali in začeli sestopati v dolino. Spomnili smo se lanskega sestopanja z nevihto,  močnim dežjem, grmenjem in  strelami. Tokrat pa tega za srečo nismo doživeli. Mirjam Frankovič Franetič

Foto: Mirjam FF