Na povabilo Julijana trail – 2. etapa se je odzvalo premalo kandidatov in izleta nisem izpeljala. V vabilu je bila še druga pobuda, da se na Velikonočni ponedeljek udeležimo tradicionalnega pohoda na Malo goro. Udeležili smo se ga z Mirko in Davorinom. Tradicionalni pohod poteka od vasi Kamnje do Male gore po poteh koscev, ki so na planoti pripravljali krmo za živino. Pot se vije po pobočju Čavna, markantne gore, ki se dviga nad Vipavsko dolino. Tradicionalni pohod na velikonočni ponedeljek že vse od leta 1998 organizira planinska sekcija Kamnje.  Na tej planoti so v prejšnjem stoletju pripravljali krmo za živino. Tja so domačini odhajali v začetku avgusta, ko so v dolini že pospravili seno. Možje so ostajali na planoti, da so lahko že v zgodnjih jutranjih urah začeli s košno, žene pa so jim vsak dan nosile hrano in jim pomagale pri spravilu sena. Pot, po kateri poteka pohod, so uporabljali za prevoz sena v dolino. Mi trije smo za izhodišče izbrali pot iz parkirišča med kamnolomom in tuneli ob cesti Lokavec-Predmeja. Na Mali gori so nas organizatorji pričakali s pestro ponudbo pijač ter hrano koscev- polento z ocvirki. Sledil je pozdrav pohodnikom ter krajši kulturni program. Mi trije pa smo pot nadaljevali še z vzponom do  Koče Antona Bavčarja na Čavnu ter krožno sestopili  do parkirišča, kjer je bilo izhodišče naše poti. Mirjam Frankovič Franetič

         

POHOD NA CJANCOVCO IN SREDNJI VRH Skupina sedmih planincev se nas je odpeljala v Mače, do izhodišča poti razpisanih vrhov. Vreme je bilo primerno in ker je bil teren po včerajšnjem deževju nekoliko razmočen, je bila potrebna večja previdnost pri hoji. Pripravnica Tijana nas je na to ves čas opozarjala, skrbela, da nam je bilo z njo v družbi prijetno in tudi z njenim partnerjem, alpinistom Bratož Gregorjem.  Mladi par iz Sežane je bil tokrat z nami pod mojim mentorstvom Tijani, ki se praktično usposablja za planinsko vodnico. Ves čas pohoda, ki je trajal polnih 9 ur je bila nasmejana, pravi sonček, ki nas je ogreval s svojo pozitivno energijo.  Na določenih odsekih se je ustavljala, nas pozorno opazovala, spraševala po naših potrebah, po pitju tekočine, nas dodatno opozarjala na previdno hojo po bolj drčastem pobočju prepredenem s koreninami in po skalnatem terenu. Tu pa tam nas je s humornimi pripombami nasmejal še Milovan tako, da je bil  dan prijeten in nepozaben. Z velikim veseljem lahko zapišem, da sem zelo vesela, da pridobivamo tako prijeten vodniški kader. Vrhova Kamniško –Savinjskih Alp nista bila zanemarljiva, kar precej vzpona je bilo potrebno opraviti in seveda tudi sestopa. Tijana je teden dni pred razpisanim pohodom opravila ogledno turo in jo nato tudi razpisala.                                                                                                                                                                     Z grebenom prepletenima vrhovi nas je obdajala megla, tako, da je bila vidljivost le občasna, toliko, da smo se lahko zazrli le za krajši čas v dolino in na okoliške vrhove. V zavetišču Hudičevega Boršta smo se oddahnili in okrepčali, si  natočili zdravilno vodo ter na platoju pod zavetiščem opazovali padalce, ki so se veselo spuščali in predajali tokovom vetra.  Zavetišče ni delovalo, odprt je bil le predprostor v katerem smo se za krajši čas oddahnili in okrepčali. Nekoliko utrujeni, vendar prijetnih vtisov  smo se domov vrnili po predvidenem času.. Mirjam Frankovič Franetič

Razpis za  pohod je bil poslani vsem mentoricam po šolah. Žal pa sta se na pohod prijavili le dve družini, Sila iz Povirja in Marušič iz Križa pri Sežani. Celotno pot smo opravili v dobrih treh urah. Najprej sem jim predstavila delovanje Parka Škocjanske jame z vplivnim območjem, ogledali smo si lokacijo Mušje jame, ki je bila kultni prostor darovanja poražencev v pozni bronasti dobi. V jami je bilo najdenih preko 800 predmetov, ki so jih arheologi pri izkopavanju odnesli na Dunaj in v Trst. Med našo potjo smo si ogledali  kale in seveda ledenico, ki jo zarašča bršljan in grmičevje. V vasi Dane pri Divači nam je prijazna domačinka Marija povedala o prenovi vasi in gradnji vaškega doma. Otroci so se med povratkom protu Matavunu povzpeli tudi na lovsko prežo in tako opravili še krajši plezalni podvig. Naša pot se je zaključila v Matavunu, kjer je bilo že precejšnje število turistov. Vsem sem se zahvalila za udeležbo in jim zaželela še naprej prijeten dan. MFF

   

Zbralo se nas je šest prijateljev gora, kateri smo želeli osvojiti Krasji vrh, najvišji vrh Polovnika. Z avtomobili smo se odpeljali do parkirnega prostora pri koritu nad Drežniškimi Ravnami. Zjutraj je bilo še nekoliko z oblaki zastrto nebo, ki pa se je kmalu začelo jasniti. Vzpenjali smo se najprej po dokaj strmi poti, ki se je nekaj krat položila, višje, na višini 1300 m pa smo si nataknili gamaše, da nam sneg ne bi ušel v čevlje. Med vzpenjanjem smo se nekajkrat ustavili, globoko zadihali, nato pa smelo nadaljevali pot proti vrhu. Srečali smo dva domačina, ki sta sestopala in nam potrdila, da je danes res lepo vreme za obisk tega vrha,  na katerega so zelo ponosni. Za Miklavževo  vsako leto organizirajo nanj vzpon, v dolini pa jih obišče Miklavž. Nad gozdno mejo se nam je odprl prelep razgled v dolino reke Soče, na smaragdno obarvano Sočo, katero je tako lepo opisoval naš pesnik Simon Gregorčič, krasna si bistra hči planin… Preplavila so nas prelepa čustva in zavestna potrditev, da smo lahko ponosni na naše prednike, ki so prelivali kri za ohranitev naše prelepe domovine.  Svoje planinske prijatelje sem na kratko seznanila tudi z zgodovino bojev med 1. sv. vojno in s soško fronto na tem območju. Takoj, že v začetku soške fronte so Krasji vrh zasedli Italijani. Na južnem pobočju Polovnika, pod Krasjim vrhom, na višini 1565 m so naredili koluje, okrogle betonske podstavke za vojaške položaje in namestitve topov. Koluje smo prav lepo videli pri sestopanju z vrha. Seveda pa smo bili veseli, da stojimo na vrhu, nekateri prvič, drugič ali celo večkrat. Lepo se je povzpeti na ta vrh in se ozreti na vse grebene in gorovja, vse do morja… Kako lepa je ta naša Slovenija…. Pri sestopanju smo srečali še tri planinke, ki so se pogumno vzpenjale proti vrhu. Med vožnjo proti domu pa smo si ogledali še slap Veliki Kozjak, visok 15 m. Potok Kozjak je izdolbel slikovita korita, slap pa naj bi dobil ime od takrat, ko so v teh krajih hoteli zatreti kozjerejo in so domačini tu skrili svoje koze. Proti domu smo se vračali polni lepih občutkov, da smo v tako lepem, sončnem dnevu lahko doživeli vse to kar nas je osrečilo. Mirjam Frankovič Franetič

            FOTO: Mirjam FF

Pohoda se je udeležilo 35 udeležencev. Obe skupini smo hodili skupaj do ceste, ki vodi za Neverke in Pivko. Prevzela sem vodenje, medtem, ko je bila na začelju Vesna Pečar. Pomagala pa nam je tudi članica UO Mirka Suhadolnik. Po poti smo se ustavljali in spoznavali naravno in kulturno dediščino Vremske doline na tak način kot je opisana v aplikaciji Magajnova pot. Poudarek sem dala prelepi krajini, zeleni dolini z reko Reko, cerkvami, rodovitnimi polji in kraji z zanimivimi imeni. Te je opisal v knjigi »Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih« France Magajna, brat pisatelja dr. Bogomirja Magajne. Ustavili smo se pred njuno domačijo v Gornjih Vremah, kjer sem povedala nekaj podatkov o njunem življenju in delu ter omenila tudi njihovega nečaka Ivka Spetiča Magajna, ki živi v Ilirski Bistrici in je nedavno izdal že osemindvajseto knjigo. Pred cesto, ki vodi proti Neverkam in Pivki  sva se skupini ločili. Krajšo pot s povratkom v dolino je prevzela Vesna Pečar. V tej skupini so bili v glavnem družine z manjšimi otroki, člani našega društva. Ostali smo se povzpeli proti vrhu, kjer smo srečali dijake Poljanske gimnazije iz Ljubljane. Ti so morali po svojem učnem programu opraviti določene športne vsebine. Na vrhu je bilo kar precej vetrovno, mi pa smo nadaljevali pot po grebenu z ogledom cerkvice sv. Urbana. Tu smo pomalicali in se za krajši čas spočili nato pa nadaljevali s sestopanjem po krožni poti na Malo Vremščico in navzdol vse do vagona LD Timav Vreme, kjer smo se tudi za krajši čas ustavili in se spočili. Za hojo navzdol skozi vas Dolnje Vreme in vse do izhodišča pred dvorano Rudnika vreme smo rabili še dobro uro. V dvorani Rudnika Vreme so nas člani društva TKŠD Urbanščica postregli z joto, čajem in keksi. Skupina, ki jo je vodila Vesna Pečar je prišla pol ure  pred nami. Vsi pohodniki so bili navdušeni nad potjo in izrazili velike pohvale. Ob 14. uri pa smo si ogledali še kulturni program, ki ga je društvo pripravilo ob 120. obletnici pisateljevega rojstva. Udeleženci so poslušali še krajši življenjepis pisatelja, nekaj njegovih misli ter zaploskali ljudskim godcem »Kergelcem izpod Ahca« in mladi Emi Sluga, ki je zaigrala na harmoniko. Tako se je zaključil, po vrsti že 16. Magajnov pohod, namenjen spominu domačega pisatelja dr. Bogomirja Magajne. Mirjam Frankovič Franetič

 

Na razpisan pohod se je prijavilo 10 planincev tako, da smo se s tremi avtomobili odpeljali do Zalega Loga v Selški dolini, kjer smo pustili en avtomobil ter se z drugima dvema odpeljali do izhodišča poti na Soriški planini. Do najvišje točke na grebenu Ratitovca smo rabili nekaj več kot dve uri. Seveda smo se med hojo ustavljali, pogledali naokrog, se tudi fotografirali in kaj lepega rekli. Z iskanjem gob pa nismo imeli sreče, našli smo le vabljive rdeče mušnice. Pred nami pa je  nekdo le našel dva lepa jurčka.  Greben Ratitovca je bil kar dobro obiskan, saj je bila nedelja in lepo vreme, pogrešali smo le razglede na sosednje vrhove, ki so tokrat bili zamegljeni.  Pri Krekovi koči je bilo veliko število pohodnikov, ki so okušali dobre jedi, predvsem pa flancate, ki so jih sproti pripravljali. Privoščili  smo se jih še tople, res so bili mehki in slastni. Krekova koča je kar dve leti slavila kot »Naj planinska koča«. Pri njej pa sem pogrešala  tablo z napisom za sestop v smeri do Povdena in Zalega Loga tako, da smo sestopili do Prtovč in Železnikov ter od tam organizirali prevoze do ostalih avtomobilov. Postanek je bil v našem srednjeveškem mestu Škofja Loka, ki je bila prvič omenjena leta 930 kot Lonca. Cesar Oton II (1184-1220) je loško ozemlje dodelil freisinškemu škofu Abrahamu v fevd. To je bila takrat Stara Loka. To so ustanovili škofje kot svojo upravno in gospodarsko središče, saj je bil kraj na strateško pomembnem križišču. V starem mestnem jedru smo si privoščili kavo in osvežilno pijačo in občudovali njeno prelepo kulturno dediščino. Čakala nas je samo še  vožnja proti domu.

 

 

   

V sklopu občinskega praznika Sežana organizira Planinsko društvo Sežana pohod » Gremo peš  na Kokoš«. Letošnji pohod, ki smo ga izpeljali v nedeljo, 20. avgusta je bil že 17 po vrsti. Dan je bil lep, sončen z visokimi temperaturami, poti, ki so vodile na vrh pa  izpeljane v hladni senci.  Pohoda se je udeležilo nekaj čez 30 pohodnikov. Nekaj teh je odšlo s planinsko vodnico Mirjam Frankovič Franetič iz lokavske smeri, nekateri pa so iz ostalih smeri prišli individualno. Pohodnike se je vpisovalo v knjigo evidence vsakoletnih udeležencev za kar se prejme simbolično nagrado, za tri pohode bronasto, za šest pohodov srebrno, za 9 pohodov zlato značko, za 12 pohodov pa Priznanje s priložnostno nagrado. Nekaj značk se je tudi podelilo, bilo pa je kar nekaj novih pohodnikov, ki so pohod opravili prvič. Planinsko društvo je na cilju  delilo čaj ter pecivo, za dobro voljo pa so poskrbeli domači muzikanti »Barški trio« iz Barke.

Mirjam Frankovič Franetič

Zaradi slabe napovedi vremena v soboto, sem turo izpeljala v nedeljo. Ob štirih zjutraj smo se z dvema avtomobiloma odpeljali do izhodiščnega mesta v Logarski dolini in se natanko ob 6.20 podali na pot. Sledilo je fotografiranje pred naravnim spomenikom 80 metrskega slapa Rinke in ob močnem pretoku reke Savinje vzpenjanje navzgor, najprej po lesenem stopnišču, nato skozi bukov gozd mimo izvira reke Savinje proti Okrešlju. Ustavili smo se pri pomniku, žrtvam rednega helikopterskega usposabljanja reševalcev v gorah, ki so natanko pred 26 leti preminuli v nesreči na grebenu Turske gore. Imena pokojnih reševalcev so zapisana na spominski ploščah na skali. Nesreča se je zgodila pri vaji dviganja ponesrečenca z jeklenico in vitlom v helikopter. Pri znaku, da se helikopter lahko dvigne, je bil drugi član skupine še pripet z varnostno žico. Helikopter je s sidrišča odtrgal del skale, seveda pa vrv ni zdržala take teže in je vseh pet reševalcev zgrmelo v globino. Tragičen dogodek, ki smo se ga vsi udeleženci ture spominjali. Pogled proti Turskemu žlebu in že je sledila druga etapa podviga proti njegovemu skalovju. Pod njim pa pasovi in čelade in že smo bili v ostenju, počasi, zbrano in previdno smo prispeli na greben, kjer vedno močno piha iz Kamniške smeri proti Savinjski strani. Kot bi se še naprej »bojevali« glede poimenovanja ali so to Kamniške ali Savinjske Alpe. Tu je tudi razpotje smeri proti Rinkam in Skuti, v nasprotni smeti pa proti Turski gori in Kamniškemu sedlu. Sledil je krajši predah in nadaljevanje poti na Tursko goro. Na vrhu smo srečali dva prijetna mladeniča iz Ptuja, ki sta se nama pridružila pri sestopanju čez Kotliče. Ves čas je bila potrebna previdnost, saj je bil teren zelo krušljiv in smo si  tudi namerno  povečevali  medsebojno razdaljo. Uspelo nam je premagati Turski žleb, Tursko goro in greben Kotličev, sledil je vzpon na Brano, kjer se običajno vedno podijo megle ali pa močno piha. Tako je bilo tudi tokrat. Spet prijazna mladeniča, ki sta nas poslikala pri križu pa še kar nekaj pohodnikov smo srečevali. V Koči na Kamniškem sedlu smo se okrepčali s čajem in malico iz nahrbtnika, saj razen jote in nekaj sladic niso imeli druge hrane. Na prostranem travniku okrog koče pa ogromno planinskega cvetja v živo-pisanih barvah. Od planik do svišča, dlakavega sleča, zvončnic pa do marjetic, ki so na tej višini v polnem razcvetu. Nekaj teh sta poslikala Slavko in  Dragica. Čakal nas je še sestop iz Kamniškega sedla na Okrešelj  po zavarovanem ostenju, kjer je bila potrebna previdnost in zbranost. Ustavili smo se pri Frischaufovemu domu, ki je pogorel leta 2019. Obnavljajo ga iz Republiških sredstev ter in sredstev EU iz sklada za Regionalni razvoj v skoraj nič energijski objekt. Upajo, da bo dokončan v naslednjem letu. Upravlja ga PD Celje matica, ki za obnovo doma še vedno prosi za donacije in nakazila dohodnine. Zraven doma pa kot naročeno stoji v leseni kolibi ponudba z mrzlo pijačo, ki se po tolikšnem naporu kar prileže. Sledi še slabih 40 minut sestopa in osvežitev  pod slapom Rinka ter vožnja proti domu. V Kamniku nam je zadišala pica, ki smo jo s slastjo pojedli. Naporna tura, ki pa bo pohodnikom morda ostala v lepem spominu na manj obiskane Kamniško-Savinjske Alpe. Mirjam Frankovič Franetič Foto: Mirjam FF, Slavko Čok in Dragica Pirc

 

Na pot smo odšli dokaj zgodaj tako, da nam je prijala kava in krajši postanek v kraju, kjer so se pripravljali na čebelarsko praznovanje. Četrt čez sedmo uro smo se podali na pot proti gozdu, najprej po precej zaraščeni poti s slabo vidnimi markacijam, kasneje pa v senci z ugodno naravo klimo. Ta nas je hladila ves čas dokaj strmega vzpenjanja na vrh Rogača.  V eno smer smo prehodili skoraj 10 kilometrov in opravili nekaj čez 1000 m vzpona. Pod križem Velikega Rogatca je bil zvonček za srečo, tu smo se fotografirali in občudovali vrhove. Z ene strani je bila Menina planina, proti severovzhodu Raduha, viden je bil greben Olševe, proti zahodu Velika Planina, desno od nje pa greben z najvišjimi vrhovi Kamniško- Savinjskih Alp. Odločili smo se, da sestopimo v smeri Lepenatke po zelo zahtevni poti. Nadeli smo si čelade in se previdno spuščali po strmem grebenu navzdol na planino Kal, kjer ni bilo več košatih dreves in sence. Bilo je pasje vroče in blažen je bil izvirek vode, ki je polnil korito za napajanje živine. Ta se je pasla na travnatih pobočjih Lepenatke. Sledil je sestop po široki gozdni cesti po kateri je pripeljal traktor s prikolico. Prevažal je kravo na pašo. Hodili smo v glavnem po nemarkiranih gozdnih cestah v smeri proti Lenartu in Gornjem Gradu. Z vodo tudi nismo imeli težav, bilo jo je dovolj ob potokih. Tu pa tam je bilo na strmih pobočjih opaziti kako samotno kmetijo, kjer so se na sočnih travnikih pasle krave. Manj prijazno pa je bilo bivanje dveh mladih muck, verjetno zapuščenih ob zabojnikih za smeti. Najprej sta nas od daleč spremljali in mijavkali, kasneje sta se  nam približali, siva mi je celo zlezla v naročje. Seveda bi jo najraje kar odnesla s seboj, bi pa druga bolj plašna muca ostala sama. Z bližnje kmetije sta se z avtomobilom pripeljali domačinki, namenjeni na čebelarsko praznovanje v Gornji Grad. Z njima sta se po avtomobile odpeljala tudi Mirka in Saša in nam tako prihranila nekaj kilometrov hoje. Med vožnjo proti domu smo se ohladili s »hladnim Rogačem« in bili ponosni da smo osvojili tistega, ki se kar visoko vzpenja nad Gornjim Gradom. MFF