Izleta se je udeležilo 12 otrok in dva starša. Učence sta spremljali metorici Tamara Franetič iz OŠ Divača in Tina Mohorčič, ki je spremljala učenca iz OŠ Dutovlje. Zaradi premajhnega števila prijavljenih sem bila primorana naročiti manjši  in odpovedati  50 sedežni avtobus.  Na veliko srečo sem dan pred izletom dobila  preko Street toursa potrjen prevoz z manjšim avtobusom, ker so bili drugi prevozniki zasedeni. Za prevoz so se dogovorili  s šoferjem in prevoznikom Tomažem Gujla iz Hrpelj, ki nam je šel na roko in se odpovedal drugim načrtom.

Izlet za šolsko mladino na Dobrčo sem razpisala že spomladi in ga bila primorana zaradi slabega vremena odpovedati.  Tokrat pa je bilo vreme  sončno, toplo in primerno za izlet v sredogorje.  Na cilj smo prišli malo čez dvanajsto uro in bili deležni  res prekrasnega razgleda  na bližnji greben Košute, na Begunjščico  in na oddaljene vrhove Karavank, Kamniško- Savinjskih Alp ter na  Julijce z našim najvišjim vrhom. Sprehodili smo se tudi do bližnje razgledne točke, na Šentanski vrh ter sestopili do Koče na Dobrči kjer je bilo veliko obiskovalcev in zelo živahno.  Zunaj so v kotličku kuhali gobov golaž in po naročilu stregli z jedmi  in  pijačo. Tudi naši najmlajši pohodniki so si naročili nekaj toplega, predvsem pa štruklje.  Privoščili smo si daljši postanek, se prepustili sončnim žarkom ter uživanju na igralih. Pri sestopu smo se spočili na klopci Poldeta Bibiča, nižje pa srečali marljive markaciste Planinskega društva Tržič, ki so cel dan urejali pot iz Brezij proti Dobrči. Našli in nabrali smo tudi užitne  gobe sirovke, ki veljajo za pravo poslastico. Otroci so na izletu uživali v prelepi naravi, medsebojnih pogovorih in  v igri. Med vožnjo proti domu sem zanje izpeljala nagradni kviz,  sestavjen iz vprašanj današnjega izleta. Domov smo prispeli uro kasneje.

Mirjam Frankovič Franetič

 

Po celotedenskem deževju je končno posijalo sonce in vreme je bilo pravšnje za podvig na Košutico-Ljubeljsko Babo. Zbralo se nas je šest planincem, v glavnem tistih, ki že vrsto let skupaj hodimo v visokogorje. Od startnenega mesta pa do Koče na Ljubelju smo porabili samo 40 minut, na tabli je pisalo, da je ena ura hoje, seveda pa tudi manj za tiste, ki tečejo ali se vozijo na motorju. V koči nam je prijal planinski čaj, sledil je manjši spust po cesti na avstrijsko stran ter vzpon proti našemu cilju. Gozdna steza je bila precej blatna in paziti je bilo potrebno, da nam ni spodrsnilo. Razgledi so bili prekrasni, na Šentansko dolino, na Begunščico, v ozadju pa na zasneženi Triglav. Na cilju je pihalo zato smo kar hitro nekaj malega pojedli in se okrepčali, nakar se nam je pridružil naš prijatelj Boris Cergol s svojo skupino. Veselo smo se objeli in občudovali vrhove, ki so nas obdajali. Boris je bil s svojo skupino namenjen na Veliki vrh in krožno navzdol na Planino Kofce, s sestopom na Podljubelj. Mi pa smo za sestop ubrali  tudi  smer po grebenu proti Velikem vrhu, nato pa se iz Hajnževega sedla usmerili na planino Korošico. Pred kočo nam je prijal čaj, nato pa je sledil še sestop po lovski poti proti Ljubelju in vožnja proti domu.  S prijatelji gora smo preživeli  lep dan, z veliko smeha in dobre volje.

Mirjam FF

 

 

Prvotno sem razpisala turo za dva dni, vendar so  prijavljeni planinci izrazili željo, da bi opravili samo podvig na Razor, poleg tega so bile za naslednji dan napovedane popoldanske nevihte. Odločila sem se, da opravimo samo enodnevno turo. Za vožnjo smo izbrali pot po dolini Soče ter parkirali en avtomobil v dolini Zadnjice, ki nam je služil ob povratku za prevoz voznikov po svoje avtomobile na Vršič.  Na prelazu nas je jutro pozdravilo z vetrom in dokaj nizkimi temperaturami tako, da se je bilo potrebno hitro ogreti in podati na dolgo pot. Ogreli smo se s krajšim vzponom s pogledom na Ajdovsko deklico, ki žalostno zre iz ostenja veličastnega Prisojnika in čaka na odrešitelja.  Ob spuščanju po Južni poti v smeri našega cilja nas je tudi ogrelo sonce, ki je vzhajalo izza Razorja. Pod nami je bil lep pogled v dolino Mlinaric, na naši levi strani pa na ostenje Prisojnika, vse tja do zadnjega okna, skozi katero sem nedavno pokukala v družbi z Mirko in Tomažem. Med hojo smo opazili, da so markacisti pot obnovili z novimi markacijami, klini in tudi požagali odvečno ruševje. Pred daljšim vzpenjanjem smo pomalicali, opazovali gamse na paši ter zagrizli v skalovje, ki je bilo na nevarnejših odsekih zavarovano s klini in jeklenicami vse do sedla Planja, kjer je sledil najzahtevnejši del poti proti vrhu, ki nas je pričakal v megli. Razveselil nas je Marko z dobro kavo, ki jo je skuhal na samem vrhu in nas tako pogrel. Sledil je sestop do Pogačnikovega doma, kje smo se oddahnili ter podvig na Razor zaključili s sestopanjem v dolino Zadnjice ter vožnjo proti domu. Družba planincev je bila kljub naporu zadovoljna in izrazila pohvalo društvu za izpeljano turo. Mirjam Frankovič Franetič

 

Pohoda se je udeležilo nekaj čez 30 pohodnikov. Nekateri med njimi smo v sklopu štirih pohodov, ki potekajo v počastitev 70. obletnice društva opravili že tretji pohod, ki šteje za pridobitev nagrade. Prejeli smo spominski  buf z logotipom ob 70 obletnici PD Sežana.  Pohod na Kokoš je  tradicionalen in poteka ob praznovanju Občine Sežana. Za dvanajsti opravljeni pohod “Gremo peš na Kokoš” je priznanje društva prejel Sergij Pirc iz Križa. Sledil je krajši nagovor predsednice društva Doroteje Kavčič in kulturni program v katerem je z igranjem na harmoniko sodeloval Ruben Žvab iz Gornjih Ležeč.

Mirjam Frankovič Franetič

V soboto smo pohod na Kepo uspešno izpeljali z desetimi udeleženci, med njimi je bila tudi naša članica Irena Grgič iz Dutovelj, ki nas je navsezgodaj razvajala s češnjami. Nekaj smo jih pozobali, ostale pa prihranili za povratek. Ves čas smo imeli za hojo najbolj ugodno vreme, malo sonca, vetra, pa tudi skrivanja sonca za oblaki. Razgled je bil čudovit, pred nami so se risale gore in prelepa krajina,  edino Julijci z  našim najvišjim vrhom so bili v oblakih. Na vrhu smo grla poplakili z Jasninim in Maksovim domačim ” jagerčkom”.  Srečevali smo kar nekaj domačih in tudi tujih pohodnikov, ki so tako kot mi v gorah doživeli lepe urice. Pri sestopu v dolino nam je Marko pri Erjevčevemu rovtu skuhal dobro kavico, pri avtomobilih pa smo nadaljevali z zobanjem češenj, analizo pohoda pa smo opravili pred okrepčevalnico v Dovjem.

MFF  

Izhodišče današnjega pohoda na 1506 m visok Snježnik je bil Platak,  znano zimsko smučišče, v poletnih mesecih pa rekreacijski prostor  v Nacionalnem parku Risnjak. Vrh je razgedna gora na zahodnem delu Gorskega Kotorja od koder smo imeli razgled na Kvarnerske otoke, na reški zaliv ter na Učko, v daljavi pa je bil opazen tudi naš Notranjski Snežnik. Med vzpenjanjem so bila pobočja travnikov pobeljena z dišečimi narcisami in imeli smo občutek kot bi bili na Golici. Po grebenu smo nadaljevali pot na 1450 m visoki vrh z imenom Guslice, nekoč tajni vojaški vrh z oddajnikom, ki je služil za vojaške namene, tam pa še vedno stoji stolp za metereolško opazovanje ter vojaške ostaline s podzemnimi kavernami in bunkerji. Imeli smo prijeten sončen dan s pridihom mediterana,  vtise z izleta pa si lahko ogledamo na fotografijah….MFF

 

Prav na današnji dan smo urine kazalce premaknili za eno uro naprej in v Vremski dolini je bilo zjutraj zelo mrzlo, morda stopinja pod ničlo. Kljub temu pa je sončen dan na pohod privabil kar sto pohodnikov. Med njimi je bilo veliko mladih planincev iz Osnovne šole Dutovlje skupaj s starši in mentorico ter predsednico društva Dorotejo Kavčič,  pa tudi planincev iz OŠ dr. Bogomirja Magajne z mentorico Barbaro Rodica. Najmlajši so opravili krajšo pot do rojstne hiše bratov Magajna ter obiskali še nekaj vasi. Spremljala jih je planinska vodnica Vesna Pečar. Pri domačiji Magajnovih je o življenju in delu literatov Magajna spregovorila Helena Zrnec Vidmar,  članica in turistična vodnica Društva turističnih vodnikov Krasa in Brkinov.  S pecivom pa nas je presenetila in pogostila domačinka Majda Skalec. To nam je dalo novih moči za nadaljevanje poti proti vrhu Vremščice, kjer smo se za  krajši čas prepustili sončnim žarkom in uživali ob pogledu v dolino. Bili so vidni le bližnji hribi in Nanos, medtem ko so bile oddaljene gore zastrte s kopreno. Za prehojeno pot do cilja smo rabili kar pet ur. Pred fameljsko dvorano sta nas z godbo pričakala dva mlada muzikanta, tako, da nam je enolončnica po naporni hoji šla bolj v slast. Pred odhodom na domve so si pohodniki ogledali še muzejsko zbirko premogovništva na vremskem in se poslovili od nas vodnikov in pomočnikov Planinskega društva Sežana, ki smo v sodelovanju z društvom TKŠD Urbanščica organizirali in izpeljali pohod.

Mirjam Frankovič Franetič

 

Zaradi epidemioloških razmer nismo uspeli organizirati planinskega pohoda na Sabotin za šolsko mladino. Opravili smo ga samo z odraslimi člani društva, katerega se je z osebnim avtomobilom udeležilo 5 članov. Jutro je bilo zelo hladno in med hojo po levem bregu reke Soče po kolesarski poti je nekaterim šlo kar za nohte. Pri vzpenjanju po severni strani poti, ki vodi na Sabotin pa so se kmalu ogreli in po dobri uri hoje naredili postanek pred kavernami in prenovljenimi bivalnimi barakami in ostalo prenovljeno dediščino soške fronte. Tu je potekala 6. soška fronta nesmiselne 1. svetovne vojne v letih od 1914 do 1918 leta. Začelo se je na Balkanu, v Sarajevu  z atentatom na Avstro-Ogrskega  prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove žene Sofije. ki je povzročilo politično in diplomatsko krizo. Sledil je Avstro-Ogrski ultimat veliki Srbiji, ji napovedala vojno, ki se je pričela 28. julija 1914 leta. Srbiji se je pridružila Rusija, ki je napovedala vojno Avstro-Ogrski. Nemčija, ki je bila zaveznica Avstro-Ogrski napove vojno Rusiji in njeni zaveznici Franciji in tako se je v enem poletnem tednu pričela ” totalna vojna”, vojna svetovne razsežnosti, ki je tajala štiri krvava leta med zavezniki Antante in zavezniki Centralne sile, po kateri propadejo cesarstva in nastanejo nove države v Evropi. Zavezniki zmagajo, konec je nemškega cesarstva, Ruskega cesarstva in Avstro-Ogrskega in Osmanskega imperija. Vojna se je zaključila 11. novembra 1918 leta, ki je za seboj pustila 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov.  Prevladovala je strategija “izčrpavanja”.  Ko smo se vzpenjali in kasneje sprehodili po rovih, kavernah in jarkih nekoč krvavega Sabotina, smo se skušali vživeti v tedanje bitke, pa ni šlo. Težko si je predstavljati kaj vse so doživljali vojaki, ko so se med seboj spopadali, se obstreljevali s te strani italijanski vojaki s pobočja Sabotina proti drugi strani čez reko Sočo proti Sveti Gori, Škabrijelu in ostalemu strateškemu položaju nemškega in avstro-ogrskega sovražnika. Pred Kočo na Sabotinu smo se odžejali s čajem ter si ogledali še muzejsko zbirko ostalin soške fronte tar sestopili po južni strani, mimo porušene cerkvice sv. Valentina do izhodišča v Solkanu. Ker je bil lep sončen dan smo srečali veliko domačih in tudi italijanskih pohodnikov. Ob povratku  smo občudovali smaragdno barvo reke Soče, se ozrli  proti skalovitemu Sabotinu in še na največji kamniti most na svetu pod katerim so danes  iz Soče izvlekli še nekaj znamenitih ostalin ograje tega mostu, ki je potonila z bombandiranjem mostu leta 1916.

Mirjam Frankovič Franetič

 

Enkrat letno se srečajo planinski vodniki in mentorji Meddruštvenega odbora Planinskih društev Primorske ter opravijo skupen pohod s strokovnim posvetom. To leto so se srečali v soboto, 29. januarja v Famljah in opravili pohod po Magajnovi literarni poti. Po njej jih je vodila naša planinska vodnica in predsednica domačega društva TKŠD Urbanščica, Mirjam Frankovič Franetič. Skupaj z Vesno Pečar, ki ji je pomagala pri vodenju sta v dvorani vodnike in mentorje pričakali s čajem, kavo in pecivom, jih pozdravili, nakar jim je Mirjam pokazala prostore dvorane Rudnika Vreme ter muzejsko zbirko premogovništva ob kateri so se seznanili s kopanjem črnega premoga na vremskem. Med pohodom pa so na poti spoznavali še ostalo naravno ter kulturno dediščino Vremske doline ter literarno pot in domačijo literatov Magajna v Gornjih Vremah.Na poti so poslušali tudi zbrane misli pisatelja dr. Bogomirja Magajne, ki jih je prebrala Mirjam. Spremljal jih je tudi čudovit pes načelnice markacistov MDO-ja Jasmine Pištan, ki je počitek izkoristil s tem, da se je ulegel v travo. Na vrhu Vremščice pa je sledila skupna fotografija. Predsednica MDO PD Primorske, Marija Kuhar se je zahvalila Mirjam za vodenje in  predsednici PD Sežana Doroteji Kavčič za organizacijo pohoda, ki so ga zaključili s kosilom v Hotelu Malovec v Divači. MFFMarija Kuhar se je zahvalila Mirjam za vodenje in  predsednici PD Sežana Doroteji Kavčič za organizacijo pohoda, ki so ga zaključili s kosilom v Hotelu Malovec v Divači. MFFMarija Kuhar se je zahvalila Mirjam za vodenje in  predsednici PD Sežana Doroteji Kavčič za organizacijo pohoda, ki so ga zaključili s kosilom v Hotelu Malovec v Divači. MFF

 

                        

 

                                          

            

 

       

 

                                                                                                                                                                         

 

 

 

 

Vsakoletna tradicija našega planinskega društva Sežana je, da se ob novem letu podamo proti Krnu. Običajno je bila izhodiščna smer iz doline Lepene proti Koči pri Krnskih jezerih, letos pa je bila le- ta zaprta. Odločili smo se, da se drugi dan novega leta povzpnemo na Krn iz smeri planine Kuhinja.  Zbralo se nas je 5 udeležencev, med njimi smo bili trije planinski vodniki.  Med vožnjo proti  Tolminu nas je obdajala megla, višje proti Vrsnem in na planini Kuhinja je bilo popolnoma jasno vreme in  vrhovi Krnskega pogorja so nas čakali obsijani z soncem. Povečini so bili prekriti s snegom,  na določenih predelih pa je sneg že skopnel.

Obuli smo si planinske čevlje,  si nadeli gamaše, v nahrbtnike stlačili še dereze in si navezali cepine ter se podali proti vrhu. Dokaj visoko smo posamezne zaplate premagovali brez udiranja, višje pa se nam je zaradi višjih temperatur pod nogami močno udiralo in potrebno je bilo previdno stopati. Za dereze je bil sneg premehak, tako, da so bili pogoji za hojo kar zahtevni. Uspešno smo po treh urah in pol prispeli do Gomiščkovega zavetišča, se malo oddahnili, okrepčali s hrano in pijačo ter se podali še na vrh Krna, kjer pa je bilo vse pomrznjeno.  Marjanu so se žal malo pod zavetiščem odprli podplati na čevljih in zato ni šel z nami na vrh. Še dobro, da so mu varen sestop v dolino omogočile dereze, ki si jih je trdno privezal na čevlje. Z vrha je bil čudovit razgled na bližnjo in daljno okolico in na zasnežene vrhove. Po fotografiranju  smo se počasi spuščali proti dolini, se v snegu udirali do kolen, posedali, tu pa tam tudi zdrsnili, se pa hitro postavili nazaj na noge ter še pred zatonom sonca srečno prispeli na planino. Tam pa nas je magično prevzel pogled na prekrasne škrlatne vrhove, ki jih je obarval sončni zahod in poplačan je bil ves trud in napor današnjega dne. Z adrenalinom in prijetnimi občutki smo se vozili proti domu, tja kjer živimo dokaj stresen vsakdan, ki ga za nekaj ur odmislimo v prelepi gorski naravi.

     Mirjam Frankovič Franetič in Bogdan Rojc             Foto: Mirjam FF in Mirka Suhadolnik