Arhiv

KOSTANJEV IZLET NA ARTVIŽE

Pohoda se je udeležilo 7 odraslih oseb, v glavnem staršev, spremljevalcev svojih otrok,ki jih je bilo 10. Poleg mene so bile v skupini še tri mentorice, Doroteja Kavčič, Vesna Rener ter Barbara Rodica. Dolžino trase sem skrajšala tako, da smo s pohodom pričeli v vasi Podgrad pri Vremah, kjer so nas že takoj na poti razveselili kostanji. Doma sem za vse pripravila več vrečk, saj sem vedela, da nas bo narava vse do Artviž z njimi obdarila. Kljub nabiranju kostanjev in občasnem počitku smo po dveh urah hoje prišli v vas, kjer so si otroci odtisnili žig. Ustavili smo se pri cerkvi sv. Socerba, z zvoncem pozvonili za srečo ter se razgledali naokrog. Ob malici sem z otroki obnovila Magajnovo pravljico o »Brkonji Čeljustniku« in jim prebrala še » pravco« o velikanih »Jajdih« iz knjige Škocjanski kaplanci avtorice Majde Jasne Peršolja. Sledilo je sestopanje do vasi Vareje, kjer smo se na domačiji pri Benčičevih za hip okrepčali s čaji in kavo. Nekaj čez 12.30 je po nas prišel avtobus prevoznika Čepar in nas odpeljal proti domu. Upam, da je otrokom in njihovim staršem izlet ostal v lepem spominu na kostanje, na jesensko obarvano naravo ter na prijeten sončen dan.

Mirjam Frankovič Franetič

Foto: Mirjam FF

NA ZELENJAKU IN NA PALCU

Skupina osmih družabnih planincev je v Karavankah z mojim vodenjem obiskala dva dvatisočaka, ki se nahajata tik ob meji z Avstrijo. Začetni vzpon je bil iz Ljubelja ob nekdanjem smučišču mimo opuščene Koče na Vrtači in spominske plošče umrlim dijakom in dvema profesorjema, ki jih je plaz z Begunjščice zasul januarja 1977. Sledil je krajši postanek pri Planinskem domu na Zelenici z nadaljevanjem poti v smeri proti Stolu in Vrtači. Kmalu se je desno od markirane poti odcepila neoznačena pot proti našemu cilju. Že pod pobočjem in na melišču smo tu pa tam hodili po manjših zaplatah snega ter se pod sedlom vzpenjali najprej proti Zelenjaku. Palice smo pustili ob skalovju ter se počasi vzpenjali proti vrhu kjer je stal križ s skrinjico. Na sosednji, nekoliko bolj oddaljeni skali je bila vidna tudi avstrijska skrinjica. Sledilo je previdno sestopanje navzdol po slabo vidni poti skalovja, nato pa vračanje po melišču do sedla kjer nas je čakal še drugi podoben vzpon na sosednji Palec. Na obeh vrhovih so nas obletavale s hrano razvajene kavke, ena od njih je pristala na moji dlani. Tu smo se predali toplim sončnim žarkom in razgledu na okoliške gore, na sosednjo Avstrijo ter na ves ostali predel Karavank. Ob povratku smo še enkrat sedli pri domu na Zelenici, kjer je veliko ljudi uživalo v prelepi naravi in predajanju toplim sončnim žarkom. Do izhodišča na Ljubelju smo sestopali po gozdni poti, ki poteka vzporedno ob nekdanjim smučišču. Do doma je bil promet tekoč, brez zastojev tako, da smo se vrnili še pred 18. uro.

Dogodek je potekal v okviru akcije PZS Slovenija planinari.

Mirjam Frankovič Franetič

Foto: Slavko Čok in Mirjam FF

NA ZAJAVORJU

Na 1815 m visok vrh Zajavor se nas je podalo 7 planincev. Vrh se nahaja v Naravnem parku Julijskih Predalp v Italiji 1,8 km južno od kraja Carnizza in 4 km vzhodno-severovzhodno od kraja Musi / Mužac. Najbližja planinska koča Rifugio Pian dei Ciclamini je 2,0 km južneje. Nekoliko dlje pa je bivak Bivacco Dino Brollo. Vzhodno-severovzhodno od vrha se nahaja dolina Krnica (Carnizza). Za izhodišče sem izbrala prelaz Tam na meji ( passo Tanamea 854 m) od koder nas je čakalo 1000 m vzpona. Pričeli smo hoditi v meglici, to pa so sončni žarki kmalu razblinili. Po poti z oznako 727 poteka tudi označena pot Julius Kugy –Alpine Trail. V dokaj lepo speljani poti smo se dobro uro in pol vzpenjali skozi bukov gozd v katerem je zadišalo po gobah. Najprej smo opazili lisičke, tu pa tam je rasel vražji goban vse do odkritja velikega jurčka, ki se nam je prikazal ob poti, zraven njega pa še dva manjša. Skrili smo jih z listjem misleč, da nas bodo tam počakali…..Pravi optimisti!

Iz gozda je sledil prehod na travnato pobočje, ki se je vzpenjalo v okljukih vse do manjšega sedlca, bolj odprtine Bocchetta di Zaiavor, na višini 1608m kjer se pridruži pot iz doline Karnica (Carniza). Po krajšem oddihu nas je čakal še polurni, strmi vzpon po grebenu do vrha, kjer je križ in vpisna knjiga. Imeli smo lep pravljični razgled na vse strani, na Kaninsko pogorje, Stolov greben, Karnijske Alpe vse do Dolomitov, na jugu pa na Tržaški zaliv. Nad nami so preletavali orli, ki so jih nedavno tam ugnezdili. To sta nam na vrhu povedala dva italijanska pohodnika, žal danes gamsov nismo videli, čeprav jih je na tem predelu veliko. Sledilo je previdno sestopanje po grebenu do sedelca, po isti poti navzdol skozi gozd do mesta kjer smo prekrili jurčke. Ostali smo brez besed, saj jih je očitno nekdo pobral. Sicer pa je pobiranje gob v Italiji prepovedano. No, ja, malo presenečeni nad tem, da nam skrivališče ni uspelo, vendar pa veseli, da smo v lepem sončnem dnevu uspeli opraviti lep podvig.

Dogodek je potekal v okviru akcije PZS Slovenija planinari.
Mirjam Frankovič Franetič

USPEŠEN POHOD ” GREMO PEŠ NA KOKOŠ”

Na zbornem mestu se nas je zbralo 16 pohodnikov, dva med njimi sta bila iz društva Bazovica iz Reke. Začela sem s pripovedovanjem nekaterih zanimivosti o vasi Lokev, o nastanku imena Kokoš, o njeni lokaciji in seveda o koči na Kokoši ter orisala kratko zgodovino nastanka izvira Vroče na Velikem Gradišču. To gradišče je nastalo pred več kot 2000 do 1500 let pred našim štetjem. Po ljudskem izročilu je bilo na tem predelu veliko mesto. Voda in plodnost obeh sosednjih dolin, Vrhpoljsko in Lokavsko polje sta bila odločilna za naše prednike, da so na teh razglednih vrhovih postavili svoja bivališča. V notranjost so izkopali kakšnih 20 m dolg ter 2 m širok in visok rov, kjer je izvirala voda, ki je veljala za čudežno zdravilo. Tu je bilo najdenih kar nekaj ostalin iz takratnih in kasneje rimskih časov. To naseljeno območje naj bi v 5.st. pod vodstvom Atile ničili Huni.

Naj omenim še staroselska verovanja, ki so potekala ob polni luni, v siju mesečine. Tja so hodili ob kresu vse do 1.svetovne vojne namakat praprot, ki so jo zataknili na vhodna vrata. Pomen tega običaja je bil, da jih je praprot varovala pred nesrečami, udarci strel, požari itd.. Mladim dekletom, ki so na izvir Vroček odhajala v belih lanenih oblačilih s praprotjo zataknjeno za pasom pa naj bi jim povečala rodnost. Žita, ki so vzklila v tamkajšnji škavnici ( vdolbini v skali, kamor je iz kapnika kapljala voda), so dala bogat pridelek na njivi. Jarovica je bilo nekoč polje nad Preložami, ki je bogato rodilo vse do pogozdovanja in gradnje železniške proge Divača-Pula v letih 1873 do 1876. Ta običaj so takrat opustili. Veliko je zanimivosti tudi o nastanku imena Kokoš, povezanim po golem hribu, ki so ga Italijani prekrstili v »galina« in seveda naši predniki kasneje v Kokoš. Z našimi pohodniki smo se v dobri uri iz lokavske smeri povzpeli na Kokoš, do vpisne mize, kjer sta predsednica društva, Doroteja Kavčič in članica, Vlasta Skočič, vpisovali udeležence in evidentirali število pohodov. Pohvalo za 12- letno udeležbo na pohodu sta prejela Jožica Milavec in Viktor Stopar, ki je prišel iz bazoviške smeri. V kulturnem programu nas je zabaval Boris Kuret, ki je ob spremljavi s kitaro zapel nekaj evergreenov ter planinskih pesmi. Seveda pa tudi brez pokušine štrukljev našega najemnika koče ni šlo. Lepo sončno dopoldne se je po 12. uri začelo nekoliko mračiti s koprenastimi oblaki. Napovedane so bile popoldanske nevihte. Hitro smo se zbrali in začeli sestopati v dolino. Spomnili smo se lanskega sestopanja z nevihto, močnim dežjem, grmenjem in strelami. Tokrat pa tega za srečo nismo doživeli.

Mirjam Frankovič Franetič

Foto: Mirjam FF

ČLANI PD SEŽANA OBISKALI DOLOMITE

V Dolomitih smo prvi dan obiskali prečudovito jezero Sorapis. Iz izhodišča Tre Croci smo startali po označeni poti 215, nekaj časa v dežju s pelerinami, kmalu je dež prenehal tako, da smo občudovali jezero v prekrasni turkizno modri barvi. Nekateri so se povzpeli na bližnje balvane, vsekakor pa nismo pozabili še na skupno fotografijo. Pri sestopanju do izhodišča kjer smo pustili dva kombija in Markov avtomobil je bilo potrebno paziti na varen korak, na možne zdrse saj je bil teren moker in blaten, pogosto smo se morali umikati pred ostalimi pohodniki, ki so tako kot mi želeli občudovati jezero. Pozno popoldne smo se namestili v udobnem Hotelu Al Forte, ki je nudil poleg vseh ugodnosti bivanja tudi savne in jacuzzije. Nekateri udeleženci so jih kar dobro izkoristili. Naslednji dan je bil ponovno napovedan dež zato sta v zgodnjih jutranjih urah Matej in Marko odšla z Majo in Mojco delno po fetati Lipelo, nato pa po normalni poti na vrh Tofane de Rozes. Z Marjanom pa sva ostale udeležence iz izhodišča pod sedežnico Bai de Dones dobro uro in pol vodila do vojaškega muzeja na prostem in naokoli okrog 5 prstov- Cinqe Torri. Krožno smo si ogledali vse ostanke bunkerjev, jaškov in kavern iz časa1.sv. vojne, nadaljevali pot do Riffugia Scoiatolli in opravili še dobre pol ure vzpona do Riffugia Averau. Želja nekaterih je bila, da po ferati osvojimo vrh Averaua. Žal pa je pričelo deževati še preden smo se dobro opremili z varovali. Željeni cilj smo opustili. Sestopali smo delno po isti poti in po nekoliko spremenjeni poti mimo Riffuga Cinque Torri. Kmalu zatem je prenehalo deževati. Prelepi razgledi so se nam odprli na gorsko verigo Tofan in na Lagazuoi, naš naslednji cilj, ki smo ga obiskali zaradi slabe vremenske napovedi. Tako smo tretji dan bivanja v Dolomitih zjutraj pričeli z dobrim zajtrkom in z jutranjo telovadbo Šole zdravja »1000 gibov«. Vsi so bili zelo navdušeni. Sledila je vožnja do prelaza Falzargo in vzpenjanje na Lagazuoi, ki velja za kraljico Dolomitov. Pravijo,da je ta gora kot švicarski sir, saj je v njej izkopanih več kot 1100 metrov rovov, ki so bili narejeni med Veliko vojno. Kar veliko stopnic je bili v tem dolgem vzpenjajočem se rovu, ki smo ga sicer malo zadihani vsi zmogli. Z vrha pa lep razged na najvišji vrh Dolomitov Marmolado (3344m), Tofane, na Cinque Torri in ostale okoliške vršace. Dolomiti so za ljubitelje gora krasna lokacija, ki ponuja ogromno možnosti, kjer človek dobi veliko za svojo dušo in seveda tudi za denar. Zadnji dan smo planirali vzpon na Piz Boe. Po dobrem zajtrku smo se poslovili od zelo prijaznih lastnikov hotela ter se odpeljali skozi znameniti turistični in smučarski kraj Arrabo do izhodišča na Piz Boe, najvišje gore v dolomitskem pogorju Sella, ki meri 3152 m nadmorske višine. Velik del poti se lahko opravi z gondolo, saj je tu krasno smučišče. Mi pa smo se podali na vrh peš v lepem sončnem vremenu in uživali v prekrasnih razgledih. Na vrhu je sledilo » bičanje« tistih, ki so bili prvič na tritisočaku. Pri sestopanju po melišču smo bili priča helikopterskem reševanju, ki je priletel po starejšega planinca z zdravstvenimi težavami. Sledila je vožnja proti domu, kavica na prelazu pod Pelmom, bližje proti domu pa smo doživeli manjšo nevihto z dežjem, ki nam je spral vozila. Vsi udeleženci so bili zelo navdušeni nad našo organizacijo ter nad uživanjem v gorskem svetu Dolomitov. Za naše društvo in vodnike je to potrditev, da smo dobro izbrali, četudi nam je vreme malo ponagajalo. Večina njih se bo v ta prelep gorski svet rada vračala..

Mirjam Frankovič Franetič

NA VAJNEŽU

Ogledno turo na Vajnež sem v družbi še z dvema članoma opravila nekaj dni pred objavo razpisa. Med hojo je bilo zelo vroče, na vrhu pa nas je prijetno ohladil veter. Doživeli smo prelepe razglede na okoliške vršace Karavank in Julijcev. Tu pa tam smo srečali še kake pohodnike, ki so prihajali iz smeri Golice in Stola. Na grebenu Vajneža se je brezskrbno pasla čreda ovac in nas radovedno opazovala, nad nami pa so preletavale kavke, ki pa očitno niso potrebovale hranjenja.

Na razpisan pohod se je prijavilo 8 članov. Vse sem že prej obvestila, da bo odhod zaradi napovedi visokih temperatur pol ure prej. Žal pa je Kristjan zamudil, ker doma nima internetne povezave, jaz pa ne njegove telefonske številke, da bi ga poklicala. Celodnevna parkirnina proti Potoški planini je znašala 10 €. Kar 10 km se je bilo potrebno voziti po prašni cesti do Urbasa, izhodišča naše poti. Skoraj dobro uro smo se strmo vzpenjali po gozdni stezi do bivaka, kjer se nam je kot raj na zemlji prikazala ozelenela planina Belščice. Pri bivaku se križata Jakobova pot in steza, ki vodi do markirane planinske poti proti Golici. Po krajšem vzponu smo dosegli omenjeno markirano planinsko pot ter se usmerili proti Stolu, do odcepa poti na Vajnež. Na tabli je bilo zapisano hoje 10 minut, to pa velja le za tekače in zelo hitre noge. Mi pa smo do vrha kjer stojita kamen z napisom Vajnež 2104 m in križ dobrih 18 minut. Tudi tokrat smo bili deležni lepih razgledov na bližnje in bolj oddaljene vrhove in še na zasneženi Triglav. Za skupno fotografijo smo zaprosili par, ki je tako kot mi užival v prelepih razgledih. Sledil je sestop do smerne table za Vajnež, navzdol do bivaka pa po rumeno označeni Jakobovi poti. Še slabo uro smo imeli hoje od bivaka navzdol v senci gozda, ki smo jo blaženo potrebovali tako kot mrzlo pijačo na poti proti domu. Na tej manj znani, nekoliko bolj zapostavljeni gori in sosedi najvišjega vrha Karavank je bila ta skupina prvič in z veseljem jo bodo še kdaj obiskali. Naša zvesta članica Mirka Suhadolnik je bila po 10 mesecih okrevanja po poškodbi gležnja prvič na dvatisočaku. Iskrene čestitke Mirka!

Mirjam Frankovič Franetič

NA DLESKOVCU IN POD VRHOM VELIKEGA VRHA

Zbralo se nas je 12 pohodnikov z željo osvojiti manj obiskovane vrhove Kamniško –Savinjskih Alp. S tremi avtomobili smo se odpeljali do izhodišča na planini Ravne. Med vožnjo proti Kranjskemu Raku smo prehiteli nekaj krav, ki sta ju lastnika zategnila v vrsto z vrvjo, tako kot se to vidi skupinico majhnih otrok iz vrtca. Planina Ravne je bila obsijana v jutranjem soncu. Poleg naših avtomobilov so bili parkirani še trije. Prvi del poti proti Dolgi trati je bil pretežno v senci, na planini pa smo bili ponovno obsijani s soncem. Obšli smo leseni križ in se skozi ruševje vzpenjali na Dleskovec. Tu pa tam smo morali prečeti zaplate snežišča, na vrhu pa so bile popolnima kopne razmere. Iskali smo kamnite možice za spust proti Sedelcu, kjer nas nadalje kažipot usmeri proti Velikemu vrhu. Na Dleskovcu ni markirane poti. Nekaj časa smi iskali in Slavko, naš “ možic “ je našel poseko skozi ruševje. Ja Veliki vrh je bil še precej zasnežen in obhajali so me dvomi ali bomo lahko prišli na vrh. V takih razmerah sploh ni važen cilj pač pa pot, ki jo varno prehodimo. Iz Sedelca naj bi imeli do vrha dobro uro hoje. Začeli smo se vzpenjati, pot so prekrivale zaplate snega in tudi večje snežišče. Prišli smo do višine 2060 m, nakar so markacije planinske poti prekrivale velike zaplate snega in tudi pot po snežišču ni bila uhojena. Odločila sem se, da ostanemo kar na tej višini. Med malico smo tu imeli prelep razgled na Olševo, Peco in Raduho, v daljavi na Uršljo goro, pred nami je bil pogled na Rogatec in Lepenatka, ki smo ju tudi že obiskali. Sledil je sestop proti Sedelcu in krožno pod Dleskovcem na planino Ravne. Imeli smo še krajši postanek pri klopci ob spomeniku padlim med NOB, med vožnjo proti domu pa analizo poti opravili pri Bifeju na Kranjskem Raku ter se v zgodnjem popoldnevu vrnili na domove.

Dogodek je potekal v okviru akcije PZS Slovenija planinari.

Mirjam Frankovič Franetič

TRADICIONALNI VELIKONOČNI POHOD NA MALO GORO

Na povabilo Julijana trail – 2. etapa se je odzvalo premalo kandidatov in izleta nisem izpeljala. V vabilu je bila še druga pobuda, da se na Velikonočni ponedeljek udeležimo tradicionalnega pohoda na Malo goro. Udeležili smo se ga z Mirko in Davorinom.

Tradicionalni pohod poteka od vasi Kamnje do Male gore po poteh koscev, ki so na planoti pripravljali krmo za živino. Pot se vije po pobočju Čavna, markantne gore, ki se dviga nad Vipavsko dolino. Tradicionalni pohod na velikonočni ponedeljek že vse od leta 1998 organizira planinska sekcija Kamnje. Na tej planoti so v prejšnjem stoletju pripravljali krmo za živino. Tja so domačini odhajali v začetku avgusta, ko so v dolini že pospravili seno. Možje so ostajali na planoti, da so lahko že v zgodnjih jutranjih urah začeli s košno, žene pa so jim vsak dan nosile hrano in jim pomagale pri spravilu sena. Pot, po kateri poteka pohod, so uporabljali za prevoz sena v dolino. Mi trije smo za izhodišče izbrali pot iz parkirišča med kamnolomom in tuneli ob cesti Lokavec-Predmeja. Na Mali gori so nas organizatorji pričakali s pestro ponudbo pijač ter hrano koscev- polento z ocvirki. Sledil je pozdrav pohodnikom ter krajši kulturni program. Mi trije pa smo pot nadaljevali še z vzponom do Koče Antona Bavčarja na Čavnu ter krožno sestopili do parkirišča, kjer je bilo izhodišče naše poti.

Mirjam Frankovič Franetič

USPELI ZIMSKI VZPON NA VELIKI JAVORNIK

V mrzlem zimskem jutru se nas je na dogovorjenem mestu v Sežani zbralo 6 planincev. Z avtomobili smo se odpeljali v dolino Krajinskega parka Rakovega Škocjana, kjer so bile temperature ozračja minus šest stopinj. Še pred osmo uro smo se podali na pot po dokaj pomrznjenem terenu in po njem hodili do vrha Velikega Javornika brez derez. V snegu so bile vidne samo sledi enega pohodnika, zraven teh so bile še živalske sledi. Ugotavljali smo ali je pohodnik imel s sabo psa ali pa mu je morda sledil volk. Vrh smo dosegli malo pred pol enajsto uro. Pri koči radiokluba se nam je najprej pridružil mladenič, kasneje pa še par s psom, ki je ubral pot iz smeri Pečne rebri. Razgledi v dolino in na okoliške hribe so bili jasni, v daljavi smo občudovali zasnežene Julijce ter Kamniško- Savinjske Alpe. Ja, tudi naš Veliki Javornik je bil zasnežen, medtem, ko sta bila Snežnik in Nanos kopna. Prelep pogled je bil tudi na cerkniško stran, na Slivnico ter zaledenelo Cerkniško jezero. Po kratkem postanku v zavetrju koče smo si nataknili dereze ter previdno sestopali v dolino. Srečali smo samo še enega možakarja v lovski opremi, ki se je kar hitro vzpenjal proti vrhu. Kljub vetru na vrhu in nizkim temperaturam smo imeli krasen sončen dan in lepo vidljivost, pa še nekaj dobrega smo storili za svoje telo. Vsi udeleženi na pohodu, razen mene, so bili na tem najvišjem vrhu hribovja Javornikov prvič. Pred tednom dni sta bila z mano na ogledni še dva člana društva, ki ne bi mogla z nami to nedeljo. Takratne razmere so bile podobne, le da je bila temperatura višja, vidljivost pa slabša.

Mirjam Frankovič Franetič

USPEŠEN POHOD NAŠE PRIPRAVNICE TIJANE

POHOD NA CJANCOVCO IN SREDNJI VRH

Skupina sedmih planincev se nas je odpeljala v Mače, do izhodišča poti razpisanih vrhov. Vreme je bilo primerno in ker je bil teren po včerajšnjem deževju nekoliko razmočen, je bila potrebna večja previdnost pri hoji. Pripravnica Tijana nas je na to ves čas opozarjala, skrbela, da nam je bilo z njo v družbi prijetno in tudi z njenim partnerjem, alpinistom Bratož Gregorjem. Mladi par iz Sežane je bil tokrat z nami pod mojim mentorstvom Tijani, ki se praktično usposablja za planinsko vodnico. Ves čas pohoda, ki je trajal polnih 9 ur je bila nasmejana, pravi sonček, ki nas je ogreval s svojo pozitivno energijo. Na določenih odsekih se je ustavljala, nas pozorno opazovala, spraševala po naših potrebah, po pitju tekočine, nas dodatno opozarjala na previdno hojo po bolj drčastem pobočju prepredenem s koreninami in po skalnatem terenu. Tu pa tam nas je s humornimi pripombami nasmejal še Milovan tako, da je bil dan prijeten in nepozaben. Z velikim veseljem lahko zapišem, da sem zelo vesela, da pridobivamo tako prijeten vodniški kader. Vrhova Kamniško –Savinjskih Alp nista bila zanemarljiva, kar precej vzpona je bilo potrebno opraviti in seveda tudi sestopa. Tijana je teden dni pred razpisanim pohodom opravila ogledno turo in jo nato tudi razpisala. Z grebenom prepletenima vrhovi nas je obdajala megla, tako, da je bila vidljivost le občasna, toliko, da smo se lahko zazrli le za krajši čas v dolino in na okoliške vrhove. V zavetišču Hudičevega Boršta smo se oddahnili in okrepčali, si natočili zdravilno vodo ter na platoju pod zavetiščem opazovali padalce, ki so se veselo spuščali in predajali tokovom vetra. Zavetišče ni delovalo, odprt je bil le predprostor v katerem smo se za krajši čas oddahnili in okrepčali. Nekoliko utrujeni, vendar prijetnih vtisov smo se domov vrnili po predvidenem času..

Mirjam Frankovič Franetič