Ob 8. uri smo startali s parkirišča nasproti Občine. Z avtomobili smo se zapeljali proti Colu in še tri km proti Vodicam, kjer smo naša vozila parkirali.

Pot smo nadaljevali po makadamski cesti proti Sv. Duhu. Vreme je bilo lepo sončno in zjutraj malo hladno. Pot nas je vodila ves čas po gozdu. Po dobri uri hoje smo prispeli do platoja in križišča poti Sv. Duh, Križna gora in Podkraj. Usmerili smo se na stezo, ki je vodila skozi gozd proti Križni gori. Že kmalu nas je tabla usmerila na skalno razgledišče, kjer se nam je odprl razgled vse do Julijski Alp in z našim očakom Triglavom. Po obveznem slikanju smo se vrnili spet na našo stezo in nadaljevali pot proti našemu cilju Križne gore 1188 m višine. Tu je tudi železen stolp s pogledom proti morju v Tržaškem zalivu, na vas Podkraj ter proti Postojni in Snežniku. Po krajšem počitku, prigrizku in slikanju smo se vrnili po isti poti na križišče poti in se še povzpeli proti Sv. Duhu, kjer je tudi cerkvica Svetega Duha. Prav ta dan so domačini z obrtniki na cerkvici prekrivali streho. Poiskali smo si prostor, kjer nismo ovirali delavcev, da smo lahko pomalicali.

Po počitku smo se vračali čez hrib nad cerkvico do križišča poti in nadaljevali pot do naših avtov. Z avti smo se zapeljali mimo Podkraja proti Hrušici. Prav po tej cesti je bila speljana rimska cesta med Aquileio in Emono (današnji Oglej v Italiji in današnjo Ljubljano). Na prelazu na vrhu Listnika (907m), kjer je cesta dosegla najvišjo točko, so Rimljani zgradili poštno postajo in vojaško trdnjavo. Sezidana je bila istočasno z rimsko državno cesto v času cesarja Avgusta (27 pr. Kr. – 14 po Kr.). Iz izkopanin so vidni ostanki stražnih stolpov, zidovi in table z zgodovinsko vsebino. Naše druženje, bilo nas je 10, smo zaključili v prijazni gostilni Stara pošta, kje smo si privoščili pijačo in toplo hrano.

Besedilo in fotografije: Bogdan Rojc

[Show slideshow]

V letošnji sezoni smo PD Sežana planirali nekaj izletov, ki naj bi jih izpeljali v delovnih dneh, vsako prvo in tretjo sredo v mesecih. Poimenovali smo jih Gremo mi po svoje… Zaradi pandemije v spomladanskem času nam je sedaj končno uspelo izpeljati prvi izlet letos. V sredo, 9. septembra smo raziskovali in spoznavali nam kar precej nepoznano Polhograjsko hribovje. Popularno je tudi ime Polhograjski Dolomiti, zaradi izstopajočih priostrenih dolomitnih vrhov. Zbrala se nas je skupinica šestih pohodnikov, skupaj z vodnikoma Vesno in Bogdanom. Z avtomobili smo se v lepem sončnem jutru odpeljali na Topol pri Medvodah ali Sveto Katarino. Tako kraj tudi poimenujejo po cerkvici Sv. Katarine na bližnjem hribčku. Od tod smo se najprej podali na najbolj obiskano 898m visoko Polhograjsko Grmado, na vse strani razgledno goro, razen na severozahod, kjer obzorje zakriva 123m višji Tošč. Udobne, dobro označene in nekoliko strme poti so nas pripeljale na skalnat vrh.  Z vrha smo se strmo spustili na sedlo Gonte. Od tod smo se povzpeli še na Mali in Veliki Tošč. S Tošča smo sestopili spet na Gonte in se čez nekaj minut priključil poti proti Topolu. Med hojo smo uživali v miru in  tišini, ki ga ob koncih tedna v naravi ni nikjer več. Srečevali smo le posamezne pohodnike in sprehajalce.  Žal je bila znana turistična kmetija na Gontah zaprta, saj je bila sreda, tako da nismo mogli pokusiti dobrih  štrukljev po katerih slovi. Zato smo obiskali gostišče na Topolu in uživali v miru ob dobrem kosilu in sproščenem pomenku.

Vesna Pečar

[Show slideshow]

Naš pohodni dan smo pričeli v prelepi obnovljeni vasici Breginj, ki je bila  v mesecu maju leta 1976 zaradi hudega potresa po VIII. stopnji EMS  v Breginjskem kotu skoraj popolnoma porušena. Potresi, ki so v maju in v septembru tega leta prizadeli severozahodno Italijo, predvsem Furlanijo, so imeli grozljive, predvsem gmotne posledice. Na srečo ni bilo smrtnih žrtev. Lepo obnovljeno vasico, ki je imela še veliko ohranjenih tamkajšnjih starih domačij, nas je občudovala skupina osmih planincev, katera se je podala na najvišji vrh, 1612 m visokega Muzca, s ciljem prehoditi še cel greben in morda  osvojiti še 1673 m visoki Stol.

Pot smo pričeli mimo cerkve v smeri Stola in Muzca, se še kar dobro uro in pol vzpenjali navzgor mimo starega mlina, naprej skozi gozd, nato pa vedno strmeje navzgor po travnatih pobočjih na glavni greben Muzcev. Tu ni bilo več sence, zato smo lastne napore vzpenjanja prenašali vsak po svoje, v znoju in potrebi po večkratnem pitju vode, saj so bile zelo visoke temperature.  Pri bivaku pod Muzcem smo srečali mladi par, ki nas je med potjo kar večkrat fotografiral. Od bivaka smo imeli še nekaj minut do vrha, kjer smo uživali v prelepem razgledu na vrhove, ki so nas obdajali in v doline pod nami. Nad nami pa sta preletavala dva planinska orla, drugih živali, razen metuljev in lastovk, nismo uzrli. Saša je med potjo štela mravljišča, ki so se kar pogosto vrstila. Planinsko cvetje je bilo že v poslavljanju, med njimi košutnik, zvončnice, svišč in planike. Vse to nam je dajalo vtis prihajajoče jeseni, čeprav je bilo poletno vreme. Na razcepu poti, kjer je bili še 20 minut poti na vrh Stola in sestopa proti Breginju, so se štirje odločili, da opravijo še zadnji vzpon, štiri dame pa smo odločile za sestop po serpentinastem in dokaj strmem pobočju v dolino. Pri izviru Bele smo počakale našo skupino, kjer smo si ohladili stopala, se odžejali in zaključili pot v prijetnem bifeju v Breginju. Na poti proti domu pa smo se posladkali še s sladoledom v Kanalu. Za nami je bilo v 7 urah opravljenih nekaj več kot 11 km poti.

Mirjam Frankovič Franetič

Na izhodišču poti se nas je zbralo 12 pohodnikov in se v lepem vremenu podalo v smeri proti Jermancu, kjer stoji naša koča na Kokoši. Najmlajša udeleženka je bila Julija Pipan iz Križa pri Sežani. Lani smo praznovali 20. obletnico koče, zato je bilo vse bolj slavnostno. Letos smo program okrnili prav zaradi omejitev glede Covida – 19. Pri koči nas je počakala tajnica Vanda Femc, ki nas je vpisala in podelila značke tistim, ki so opravili 3, 6 ali 9 pohod ali pa priznanje za 12. opravljenih pohodov. Letos je zlato značko podelila naši dolgoletni članici Jožici Milavec. Iz drugih smeri so prihajali tudi drugi pohodniki tako, da smo jih zabeležili nekaj čez 25. Žal pa je bila koča zaradi bolezni zaprta.

Mirjam Frankovič Franetič

  Foto: Mirjam Frankovič Franetič

Iz parkirišča smo se odpeljali do izvira Hublja. Po več dnevnem deževju je bil Hubelj veličasten, saj je bogato voda pritekala iz različnih izvirov. Kmalu po izviru se začne pot vzpenjati najprej skozi gozd proti Otliškemu oknu. Med potjo je več zanimivih točk in razgledov, ki so proti vrhu vedno bolj razgledni. Ustavili smo se najprej pri malem oknu, od koder je lep razgled na Ajdovščino. Med potjo smo občudovali spomladansko cvetje. Na drugi razgledni točki se nam je odprl pogled  na Čaven. Kmalu smo se povzpeli do votline kjer za božič pripravijo jaslice. Kmalu smo na vrhu, kjer nas smerokazi vodijo na različne kraje Angelske gore. Prispeli smo do table, ki nam opisuje kako so Votličani prišli do svojega okna in zakaj Dolčani ne vidijo na morje. Mi smo si šli najprej pogledati kamnito spiralo in piramido. Tu je bilo po travniku polno jagod s katerimi smo se posladkali. Od tu pa smo se podali do Otliškega okna. Od tu je zelo lep pogled na Ajdovščino in na kraško pokrajino vse do morja. Pot smo še malo nadaljevali po robu med pašniki na vrh Navrše. Od tu smo imeli čudovit pogled na Sinji vrh in na celotno Vipavsko dolino in daleč tja do morja. Tu smo po malicali in se potem vračali po isti poti proti Hublju. Ves čas smo imeli lepo sončno vreme, malo je tudi pihljalo. Skupne hoje je bilo 3 ure.

Bogdan Rojc

[Show slideshow]

Za vikend v gorah so bile napovedane tudi  občasne nevihte, doživeli pa smo prelepo  vreme, ki se ga planinci na taki turi lahko samo veselimo.  Bohinjci so nam povedali, da je bil prejšnji dan kar velik naliv, ki so ga travmatično doživeli tudi nekateri planinci na poti od Rodice do Črne prsti.  Med  Laškim Rovtom in Ribičem Lazom smo zapustili lokalni avtobus in se dobri dve uri vzpenjali po  senčni strani bukovega gozda do planine Suha. Tu nas je v prenovljeni planšariji pozdravil domačin in nam povedal marsikaj zanimivega,  tudi za krajšo pot na Rodico. Od tu dalje nas je grelo sonce, zato se je tudi korak navzgor bolj upočasnil. Na grebenu pod Rodico se nam je odprl prelep travnat greben na katerem se je pasla čreda goveda z mladimi telički, ki so uhajali iz črede. Tu smo opazili in splašili  ptice belke,  iz reda kur, natančneje poljskih kur, ki jim pravijo tudi snežni jereb. Te vrste ptic so bolj razširjene v Islandiji in Skandinaviji,  v osamljenih skupinah pa jih lahko srečamo tudi v Pirenejih in v Alpah. V svoji planinski karieri sem doslej videla samo eno ptico belko, zato je bilo presenečenje toliko večje. Z vrha Rodice smo imeli prekrasen razgled, pred sabo pa še dolgo pot do cilja po kateri smo občudovali  porasla pobočja prepolna planik, murk, sviščevcev in raznovrstnih trav.

 Iz dolin so se dvigale meglice in nam občasno zastrle prelepe razglede proti Julijcem in zaselkom v dolinah. Ob prihodu v planinski dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti smo pred domom zagledali nove klopi in mize, ki so jih postavili pred kratkim in skupino mladih fantov iz doline, ki so prestavljali stare klopi in mize.  Z igranjem na kar dve diatonični harmoniki so nam popestrili  večer, da smo zapeli in zaplesali. Pohvaliti moramo  mlada oskrbnika v domu, ki sta nas presenetila s  svojo ustrežljivostjo in prijaznostjo. Ostala nam bosta v lepem spominu. Naslednji dan smo morali kar previdno sestopati najprej na planino za Črno goro,  kjer stoji  še nekaj pastirskih koč, preurejenih v manjše vikende.  Planino obdajajo kanali, kateri so služili za odvodnjavane vode, ki  je ob deževju tekla v Bohinjski predor in ovirala železniški promet.  Po dobrih treh  urah sestopa smo prišli do avtomobilov v Bohinjski Bistrici, se zapeljali še na Soriško planino. Povzpeli smo se še na Lajnar in naprej Po poti Rapalske meje, ki je potekala med Jugoslavijo in Italijo iz časov med obema svetovnima vojnama. Pod vrhom Slatnika smo se zaradi megle, ki nam je zastrla  razgled v dolino vrnili na osončeno planino ter se odpeljali po stari cesti do Škofje Loke,  si tam ogledali staro mestno jedro in se ohladili z mrzlo pijačo in sladoledom.  Preživeli smo naporen,  a lep vikend v Bohinjskih gorah.

Mirjam Frankovič Franetič

JULIJSKI  PODVIG NA MONTAŽ

Zaradi opravičenih razlogov odpovedi vodnice Irene Cunja, sem morala za pohod na Montaž poiskati drugega vodnika pomočnika. Rade volje mi je na pomoč priskočil vodnik iz sosednjega hrpeljskega Planinskega društva Slavnik, Boris Cergol. Zbralo se nas je 16 planincev, z željo podati se na greben Montaževe skupine zahodnih Julijcev z osvojitvijo Poliškega špika( 2753 m) – Montaža. Ta se nahaja na italijanski strani in je za Triglavom drugi najvišji vrh v Julijskih Alpah.  Preostale poti na Montaž, troje jih je, ki po njih še lahko sežejo vrhunsko usposobljeni gorniki, segajo na vrh s severa in zahoda. Najdaljša in najbolj veličastna je pot iz Dunje, ki pa velja bolj za plezalno pustolovščino kot za hojo za skromnimi znamenji, zelo zahtevna je odlično zavarovana (nekoč po italijanskih lovcih imenovana) pot Amalije (Via Amalia), najtežja pa je prav gotovo Kugyjeva pot prek osrednjega dela Montaževe severne stene (Via Diretta Kugy), ki vsakomur, ko jo seveda zmore, pomeni enega najžlahtnejših vstopov v skrivnosti divjih Montaževih ostenij.

Naša skupina pa je za izhodišče poti izbrala planino Pecol ( 1502 m), mimo koče Brazza do sedla Forca de Disteis, se podala v južno ostenje Montaža in po Pipanovi lestvi na vrh. Na zvonček sreče, ki je postavljenem v spomin tržaškemu alpinistu Riccardu Deffarju,  smo pozvonili malo po 12. uri. Ugibali smo kaj se je zgodilo odlomljenemu križu, položenemu na samem vrhu, morda je vanj udarila strela ali pa ga je načel zob časa. Vedeli smo le, da križ čaka na prostovoljce, ki ga bodo ponovno dvignili in utrdili ter ga tako vsem verujočim in neverujočim pohodnikom postavili za srečen podvig na vrh. Pri sestopu smo v ostenju Hudih polic opazovali helikoptersko vajo gorskih reševalcev.

Podvig smo srečno izpeljali. Vse se je izteklo brez težav, zahvalili smo se zvončku sreče in lastnim sposobnostim, da smo osvojili vrh. V veselje vsem udeležencem smo imeli prekrasen sončen dan, ki smo ga vsi estetsko doživljali z ostenjem mogočnega Montaža,  lepimi razgledi, z raznobarvnim planinskim cvetjem na planini Pecol, s piskajočimi glasovi plašnih svizcev ter veličastnih kozorogov, ki tu domujejo. To je nekaj najlepšega, estetsko doživetega v gorah, kar ti odpre dušo in srce. Gore je doživljal tudi Julius Kugy, pravnik, humanist, raziskovalec, botanik, predvsem pa »poet gora«.  Globoko me navdihuje njegov zapis o sebi, v uvodu knjige» Pet stoletij Triglava«, da je » mož, ki stoji visoko nad vsakim nacionalizmom, čigar obzorje se ne neha tam, kjer leže meje njegovega jezika«. Četudi se je smatral za Nemca je izredno spoštoval ljudi druge narodnosti. Veliko prijateljev je imel med Slovenci in Italijani. Neizmerno rad je zahajal v Trento, med trentarske vodnike,  ki so ga vodili po gorah.  Te je srčno rad obiskoval, jih raziskoval, saj so mu poleg estetska doživljanja nudile tudi notranji mir. Planinska zveza Slovenije mu je postavila bronasti spomenik v Trenti, na cesti za Vršič. Kugyja, ki zre proti Jalovcu je upodobil kipar Jakob Savinšek.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

NA VRHU NAD ŠKRBINO

Primorci pravimo grebenu  Spodnjih Bohinjskih gora tudi Peči. Te se  na Zahodu raztezajo  od Vratc, oz. Bogatinskega sedla do masiva Ratitovca. V tem masivu se nahajajo trije dvatisočaki, nekaj metrov višji Tolminski Kuk, Podrta gora in Vrh nad Škrbino ( 2054 m). Na slednjo se nas je prvi poletni dan podalo devet sežanskih planincev.  Izhodišče poti je bila planina Kuk, na parkirišču v bližini sirarne. Uro hoda smo rabili do Koče na Planini Razor, ki je bila leta 1948 preurejena  iz nekdanje italijanske vojašnice. Kočo upravlja Planinsko društvo Tolmin. Tu nas je za minuto ali dve orosil dež, od takrat dalje pa je bilo vreme oblačno, pravšnje za naš podvig.  Ko smo iz ruševja prešli na melišča in na pestra skalna pobočja,  smo občudovali  monolitno apnenčasto skalno ploščo s plitvimi žlebiči,  ki ji pravijo Škrbinska plošča. Zelo zanimiva za plezalce, ki so v njej našli svoje prehode že  kmalu po 1. svetovni vojni. Za časa Rapalske meje so Italijanski Alpini  v njej imeli plezalni poligon in sredi stene za svoje potrebe nadelali in primerno zavarovali planinsko pot- ferato. Ostanki te poti so v zgornjem delu še danes vidni.  Proti Vrhu Škrbine smo premagali še nekaj jeklenic, na njem  pa imeli lep razgled, proti severu na Bohinjsko jezero, na Komno in Triglav, na jugu pa proti Soči,  Furlanski ravnini in Jadranskemu morju. Za sestop v dolino smo izbrali direktno pot, ki se na višini 1500 m združi s potjo, ki smo jo izbrali za vzpon.  Pri Koči na Planini smo se za krajši čas oddahnili in pohiteli do sirarne, kjer so ponujali le skuto. Za sir  je bilo še prezgodaj, saj so na planini šele dva tedna. Napovedali smo se za v prihodnje, ko bodo poleg odličnega tolminskega sira dozorele tudi maline.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

– 31. 5. 2020

Prijetno presenečena sem bila na tolikšnim odzivom planincev na pohod, ki sem ga razpisala zadnjo nedeljo v maju. Po »korona karanteni« in njeni sprostitvi je bil to v našem društvu prvi  pohod in vsi smo kar težko čakali na to, da se končno lahko podamo v prelep gorski svet. Izhodišče naše poti je bil iz Ljubelja po Bornovi poti, skozi dva predora, ki jih je  v steni dal izklesati grof Friderik Born za potrebe lovstva in gozdarjenja. Bornovi so bili od leta 1891 lastniki obsežnih gozdov pri Tržiču. Najprej je to bil  Julijus, nato pa njegova dva potomca Friderik in Carl. Družina je pomembno zaznamovala življenje domačinov Tržičanov in okolišanov. S svojim delovanjem so korenito posegli na gospodarski, socialni in politični razvoj kraja.  Ljudjem so izboljšali življenske razmere. Zgradili so ceste, številna gospodarska poslopja, žago za predelavo lesa, hišo za vrtnarje, upravitelja, za delavce na žagi ter ljubitelje lova. V Jelendolu so položili  tudi ozkotirno železnico za prevoz lesa v dolino. Na Podljubelju so imeli rudnik živosrebrne rude. Ker so bili Judje so jih Nemci med 2. svetovno vojno pregnali in prevzeli posest. Potomci Carla Borna so z decinalizacijo dobili nazaj svoje gozdove leta 2007. Vse o Bornovih je v knjigi« Bornovi v Tržiču napisal Bojan Knific«. Predor na Ljubelju so začeli graditi Nemci pozimi leta 1941/42, ko so k delu prisilili taboriščnike in internirance iz taborišča v Maunthausu. Tu so jim postavili barake in jih prisiljevali v hudih razmerah k gradnji predora. Več jih je pomrlo, med njimi so bili tudi Francozi. Vsem so tu podstavili pomnik, kovinski okostnjak na katerem je v francoščini zapisano »J,acuse« kar pomeni »obtožujem«! Predor je bil dokončan leta 1963. Nad predorom pa se je včasih vila strma cesta čez prelaz, ki so jo zgradili leta 1575 , ki je bila znana tovora pot,  še iz časa antike.

Zaradi nizke temperature so naši pohodniki skoraj prezebli, ko sem jim opisovala zgodovino teh krajev, zato je bilo potrebno hitro kreniti na pot skozi Bornove predore, kjer smo rabili svetilko in se podali naprej do planine Prevala, kjer slovi planšarija znana po dobrih štrukljih. Žal ni bilo časa, da bi se o tem prepričali saj je bila pred nami še dolga pot. Trije pohodniki so se proti Velikemu vrhu podali po strmi poti, ki ji pravijo » kalvarija«, ostalo skupino pa sem vodila čez Rožo proti Domu na Robleku, kjer je bil krajši postanek. Od doma proti vrhu Begunjščice smo srečali naše tri pohodnike, ki so se nam pridružili in še enkrat opravili podvig. Na vrhu smo čestitali dvema Vremcema, ki sta pred kratkim praznovala Abrahama, se razgledali na vse okoliške hribe in vrhove ter kmalu začeli sestopati, saj je pričelo narahlo pršiti s snegom in dežjem. Do križišča za Roblek in Zelenico je že prenehalo pršiti in tam dalje nas je čakal najtežji del poti. Na začetku je bilo potrebno premagati nekaj jeklenic in zahtevnejše skalovje, kasneje pa prečiti severna melišča pod  grebenom Begunjščice s spustom do Doma pod Zelenico . Tu smo se okrepčali s čajem in kavo ter se kar hitro odpravili na zadnji del poti. Pričelo je deževati zato smo izbrali stezo v  gozdičku, ki se spušča navzdol ob zapuščenem smučišču vse do Ljubelja. Zahvalila sem se svoji pomočnici Ireni, Duškotu in Markotu, našemu kandidatu za vodnika PZS. Danes je bil na tej poti tudi v vlogi »angela varuha«. Pravijo, da ga moraš imeti vedno  s seboj, z mislijo ali pa fizično, da se kaj hudega ne pripeti. Hvala vsem trem, da ste bili moji pomočniki in varuhi.

Torej, v osmih urah smo s številno skupino obhodili Begunjščico, eni prvič, drugi večkrat, ker se radi vračamo na njen prelepi greben porasel s planinskim cvetjem in čudovitim razgledom na okoliške hribe in vrhove.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]