– 31. 5. 2020
Prijetno presenečena sem bila na tolikšnim odzivom planincev na pohod, ki sem ga razpisala zadnjo nedeljo v maju. Po »korona karanteni« in njeni sprostitvi je bil to v našem društvu prvi pohod in vsi smo kar težko čakali na to, da se končno lahko podamo v prelep gorski svet. Izhodišče naše poti je bil iz Ljubelja po Bornovi poti, skozi dva predora, ki jih je v steni dal izklesati grof Friderik Born za potrebe lovstva in gozdarjenja. Bornovi so bili od leta 1891 lastniki obsežnih gozdov pri Tržiču. Najprej je to bil Julijus, nato pa njegova dva potomca Friderik in Carl. Družina je pomembno zaznamovala življenje domačinov Tržičanov in okolišanov. S svojim delovanjem so korenito posegli na gospodarski, socialni in politični razvoj kraja. Ljudjem so izboljšali življenske razmere. Zgradili so ceste, številna gospodarska poslopja, žago za predelavo lesa, hišo za vrtnarje, upravitelja, za delavce na žagi ter ljubitelje lova. V Jelendolu so položili tudi ozkotirno železnico za prevoz lesa v dolino. Na Podljubelju so imeli rudnik živosrebrne rude. Ker so bili Judje so jih Nemci med 2. svetovno vojno pregnali in prevzeli posest. Potomci Carla Borna so z decinalizacijo dobili nazaj svoje gozdove leta 2007. Vse o Bornovih je v knjigi« Bornovi v Tržiču napisal Bojan Knific«. Predor na Ljubelju so začeli graditi Nemci pozimi leta 1941/42, ko so k delu prisilili taboriščnike in internirance iz taborišča v Maunthausu. Tu so jim postavili barake in jih prisiljevali v hudih razmerah k gradnji predora. Več jih je pomrlo, med njimi so bili tudi Francozi. Vsem so tu podstavili pomnik, kovinski okostnjak na katerem je v francoščini zapisano »J,acuse« kar pomeni »obtožujem«! Predor je bil dokončan leta 1963. Nad predorom pa se je včasih vila strma cesta čez prelaz, ki so jo zgradili leta 1575 , ki je bila znana tovora pot, še iz časa antike.
Zaradi nizke temperature so naši pohodniki skoraj prezebli, ko sem jim opisovala zgodovino teh krajev, zato je bilo potrebno hitro kreniti na pot skozi Bornove predore, kjer smo rabili svetilko in se podali naprej do planine Prevala, kjer slovi planšarija znana po dobrih štrukljih. Žal ni bilo časa, da bi se o tem prepričali saj je bila pred nami še dolga pot. Trije pohodniki so se proti Velikemu vrhu podali po strmi poti, ki ji pravijo » kalvarija«, ostalo skupino pa sem vodila čez Rožo proti Domu na Robleku, kjer je bil krajši postanek. Od doma proti vrhu Begunjščice smo srečali naše tri pohodnike, ki so se nam pridružili in še enkrat opravili podvig. Na vrhu smo čestitali dvema Vremcema, ki sta pred kratkim praznovala Abrahama, se razgledali na vse okoliške hribe in vrhove ter kmalu začeli sestopati, saj je pričelo narahlo pršiti s snegom in dežjem. Do križišča za Roblek in Zelenico je že prenehalo pršiti in tam dalje nas je čakal najtežji del poti. Na začetku je bilo potrebno premagati nekaj jeklenic in zahtevnejše skalovje, kasneje pa prečiti severna melišča pod grebenom Begunjščice s spustom do Doma pod Zelenico . Tu smo se okrepčali s čajem in kavo ter se kar hitro odpravili na zadnji del poti. Pričelo je deževati zato smo izbrali stezo v gozdičku, ki se spušča navzdol ob zapuščenem smučišču vse do Ljubelja. Zahvalila sem se svoji pomočnici Ireni, Duškotu in Markotu, našemu kandidatu za vodnika PZS. Danes je bil na tej poti tudi v vlogi »angela varuha«. Pravijo, da ga moraš imeti vedno s seboj, z mislijo ali pa fizično, da se kaj hudega ne pripeti. Hvala vsem trem, da ste bili moji pomočniki in varuhi.
Torej, v osmih urah smo s številno skupino obhodili Begunjščico, eni prvič, drugi večkrat, ker se radi vračamo na njen prelepi greben porasel s planinskim cvetjem in čudovitim razgledom na okoliške hribe in vrhove.
Mirjam Frankovič Franetič
