NA VRHU NAD ŠKRBINO
Primorci pravimo grebenu Spodnjih Bohinjskih gora tudi Peči. Te se na Zahodu raztezajo od Vratc, oz. Bogatinskega sedla do masiva Ratitovca. V tem masivu se nahajajo trije dvatisočaki, nekaj metrov višji Tolminski Kuk, Podrta gora in Vrh nad Škrbino ( 2054 m). Na slednjo se nas je prvi poletni dan podalo devet sežanskih planincev. Izhodišče poti je bila planina Kuk, na parkirišču v bližini sirarne. Uro hoda smo rabili do Koče na Planini Razor, ki je bila leta 1948 preurejena iz nekdanje italijanske vojašnice. Kočo upravlja Planinsko društvo Tolmin. Tu nas je za minuto ali dve orosil dež, od takrat dalje pa je bilo vreme oblačno, pravšnje za naš podvig. Ko smo iz ruševja prešli na melišča in na pestra skalna pobočja, smo občudovali monolitno apnenčasto skalno ploščo s plitvimi žlebiči, ki ji pravijo Škrbinska plošča. Zelo zanimiva za plezalce, ki so v njej našli svoje prehode že kmalu po 1. svetovni vojni. Za časa Rapalske meje so Italijanski Alpini v njej imeli plezalni poligon in sredi stene za svoje potrebe nadelali in primerno zavarovali planinsko pot- ferato. Ostanki te poti so v zgornjem delu še danes vidni. Proti Vrhu Škrbine smo premagali še nekaj jeklenic, na njem pa imeli lep razgled, proti severu na Bohinjsko jezero, na Komno in Triglav, na jugu pa proti Soči, Furlanski ravnini in Jadranskemu morju. Za sestop v dolino smo izbrali direktno pot, ki se na višini 1500 m združi s potjo, ki smo jo izbrali za vzpon. Pri Koči na Planini smo se za krajši čas oddahnili in pohiteli do sirarne, kjer so ponujali le skuto. Za sir je bilo še prezgodaj, saj so na planini šele dva tedna. Napovedali smo se za v prihodnje, ko bodo poleg odličnega tolminskega sira dozorele tudi maline.
Mirjam Frankovič Franetič
