Avtomobile smo parkirali na dvorišču Doma krajevne skupnosti in se skozi vas napoti proti gozdni poti, ki je tudi vozna, za Artviže. Dobro uro in 15 minut kasneje smo prispeli v najvišje ležečo brkinsko vas. Z vrha, na katerem stoji cerkev sv. Servula, se je odprl lep razgled na prostranost brkinskega pogorja, na drugo stran pa v dolino in na Kras.

Sestopili smo po markirani poti, ki vodi preko potoka Potok, v Podgrad pri Vremah, se ustavili na pokopališču in si ogledali ostaline Gradu Švarcenek ali Završnik. Na dnu doline smo našli sonček kotiček in pomalicali.

Nadaljevali smo po dolini potoka po poljski poti, ki nas je vodila do Naklega. Potem smo jo ubrali kar malce počez, na vrh udornice Sokolak, od koder smo občudovali strma ostenja, ki jih je izdolbla reka Reka pred ponorom v Škocjanske jame, in se po lepi makadamski poti odpravili do Dan pri Divači.  

S ciljem, da bi se vrnili na cilj, smo stopili po gozdni poti strmo v hrib, vendar po eni uri načrt opustili, saj se je pot preveč zavlekla. Vrnili smo se v Dane, se po asfaltni poti opravili proti Kačičam in si do avtomobilov v Rodiku pomagali tudi z avtostopom.

Pohod se je nekoliko zavlekel, a z dobro voljo smo zmogli. Hvala vsem za razumevanje.

Meddruštveni odbor Primorske je organiziral v soboto, 1. februarja  srečanje vodnikov in mentorjev PZS Primorske. Z Bogdanom Rojcem sva se odločila, da se srečanja udeleživa. Organizacijo je prevzelo planinsko društvo Vipava. Zbrali smo se ob 8. uri pred kampom Tura v Vipavi ter se kar v meglenem in deževnem vremenu podali po Gradiški turi na vrh in sestopili po poti za Plazom.  Med potjo smo si ogledali tamkajšnje ferate, na katerih bomo svoje zmogljivosti  preizkusili v suhem vremenu. Srečanje smo zaključili v gostilni Fama kjer smo se posušili, izmenjali nekaj izkušenj ter se okrepčali s toplo malico.

MFF

Izlet smo izpeljali z osebnimi avtomobili tako, da smo dva avtomobila pustili v Ospu in po končanem pohodu voznike prepeljali iz Ospa do Dekanov. Vseh udeležencev pohoda je bilo 23. Od tega je bilo 12 otrok, sedem staršev in ostalih oseb ter trije odrasli s strani vodstva. Imeli smo prekrasen sončen dan in ga izkoristili za lep izlet s spoznavanjem » Tematske krožne poti« iz Dekanov na vrh Tinjana. Spoznali smo pomembne točke na poti, kale, gozd, vas Kolombar ter sakralne objekte, cerkev sv. Mihaela, v Ospu pa cerkev sv. Tomaža. Postanek je bil na vrhu našega vzpona, kjer smo odtisnili žig in pomalicali ter si razgledali vse zanimivosti bližnje in bolj oddaljene okolice. Za vzpon smo porabili uro in 45 minut, za sestop po »Slovenski planinski poti«  v Osp pa dobro uro. V Ospu nam je nekaj besed o vasi povedala gospa Cunja, mama naše vodnice Irene. Iz daljave smo zrli na plezalce v ostenju ter izvedeli še kaj zanimivega o zavarovanih rastlinah in živalih tega Osapskega območja. Z otroki sem izpeljala nagradni kviz s termi vprašanji in jih nagradila s priložnostnimi nagradami. Med samim pohodom pa sem jim povedala legendo o tem » Zakaj je morska voda slana«. V Osapski dolini smo se poslovili in naša pot se je tako zaključila. Z lastnimi prevozi smo se odpeljali na domove.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

Tako kot že vrsto let smo tudi letošnje leto nekateri sežanski planinci krstili zasneženi Krn. Do Doma pri Krnskih smo se prvega januarja podali iz doline  Lepene. Hoditi smo pričeli, ko se je znočilo. Do postaje tovorne žičnice ni bilo snega. Od tam dalje pa krasna zimska idila in bleščice v snegu, na nebu pa na tisoče zvezd. V koci je bilo od silvestrskega večera se precej živahno. Skupina mladih je nazdravljala in uživala ob zvokih disco glasbe izpred štiridesetih let. Neverjetno, glasba iz naših časov! Človek bi kar zaplesal! Zjutraj pa mraz, minus 10 stopinj. Z derezami in v popolni planinski opremi smo sledili našemu vodji Marjanu- Gurki. Dva sta se pri lovski koci odločila, da se vrneta v kočo in nas tam počakata, ostali smo vztrajali in nadaljevali pot proti vrhu. Dan je bil prekrasen in greh bi bil, da ga ne bi izkoristili. Marjan in Edi sta se odločila, da osvojita vrh Batognice, ostali štirje pa smo nadaljevali z vzponom proti Krnu. Pod sedlom nas je čakal pravi ledni vzpon z uporabo cepina, ki nam je kar jemal sapo. Korak za korakom in bili smo na vrhu. Marko je imel v nahrbtniku kuhalnik in nam je pri Gomiščkovemu zavetišču  skuhal kavo. Res nam je prijala. Pridružil se nam je hrvaški planinec iz Njivic na Krku in nas slikal. Sestop smo opravili preko Batognice, ker bi bil spust po isti poti preveč nevaren. Prekrasen je bil pogled proti Triglavu z vrha Batognice in na ostale zasnežene gore, da bi jih človek znova in znova občudoval, a čas je bi za sestop v dolino. Malo pred četrto uro popoldne smo se pridružili našim prijateljem v koci, Marko pa  je pot nadaljeval proti Komni. V dolino smo hodili dve uri in si pot osvetljevali z naglavnimi lučkami. Ob povratku domov smo si kratek postanek privoščili v gostilni pri Žagarju ter se poslovili od skupnega druženja v krnskem pogorju.

Besedilo in fotografije: M. F. F.

[Show slideshow]