Za vikend v gorah so bile napovedane tudi občasne nevihte, doživeli pa smo prelepo vreme, ki se ga planinci na taki turi lahko samo veselimo. Bohinjci so nam povedali, da je bil prejšnji dan kar velik naliv, ki so ga travmatično doživeli tudi nekateri planinci na poti od Rodice do Črne prsti. Med Laškim Rovtom in Ribičem Lazom smo zapustili lokalni avtobus in se dobri dve uri vzpenjali po senčni strani bukovega gozda do planine Suha. Tu nas je v prenovljeni planšariji pozdravil domačin in nam povedal marsikaj zanimivega, tudi za krajšo pot na Rodico. Od tu dalje nas je grelo sonce, zato se je tudi korak navzgor bolj upočasnil. Na grebenu pod Rodico se nam je odprl prelep travnat greben na katerem se je pasla čreda goveda z mladimi telički, ki so uhajali iz črede. Tu smo opazili in splašili ptice belke, iz reda kur, natančneje poljskih kur, ki jim pravijo tudi snežni jereb. Te vrste ptic so bolj razširjene v Islandiji in Skandinaviji, v osamljenih skupinah pa jih lahko srečamo tudi v Pirenejih in v Alpah. V svoji planinski karieri sem doslej videla samo eno ptico belko, zato je bilo presenečenje toliko večje. Z vrha Rodice smo imeli prekrasen razgled, pred sabo pa še dolgo pot do cilja po kateri smo občudovali porasla pobočja prepolna planik, murk, sviščevcev in raznovrstnih trav.
Iz dolin so se dvigale meglice in nam občasno zastrle prelepe razglede proti Julijcem in zaselkom v dolinah. Ob prihodu v planinski dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti smo pred domom zagledali nove klopi in mize, ki so jih postavili pred kratkim in skupino mladih fantov iz doline, ki so prestavljali stare klopi in mize. Z igranjem na kar dve diatonični harmoniki so nam popestrili večer, da smo zapeli in zaplesali. Pohvaliti moramo mlada oskrbnika v domu, ki sta nas presenetila s svojo ustrežljivostjo in prijaznostjo. Ostala nam bosta v lepem spominu. Naslednji dan smo morali kar previdno sestopati najprej na planino za Črno goro, kjer stoji še nekaj pastirskih koč, preurejenih v manjše vikende. Planino obdajajo kanali, kateri so služili za odvodnjavane vode, ki je ob deževju tekla v Bohinjski predor in ovirala železniški promet. Po dobrih treh urah sestopa smo prišli do avtomobilov v Bohinjski Bistrici, se zapeljali še na Soriško planino. Povzpeli smo se še na Lajnar in naprej Po poti Rapalske meje, ki je potekala med Jugoslavijo in Italijo iz časov med obema svetovnima vojnama. Pod vrhom Slatnika smo se zaradi megle, ki nam je zastrla razgled v dolino vrnili na osončeno planino ter se odpeljali po stari cesti do Škofje Loke, si tam ogledali staro mestno jedro in se ohladili z mrzlo pijačo in sladoledom. Preživeli smo naporen, a lep vikend v Bohinjskih gorah.
Mirjam Frankovič Franetič
