JULIJSKI PODVIG NA MONTAŽ
Zaradi opravičenih razlogov odpovedi vodnice Irene Cunja, sem morala za pohod na Montaž poiskati drugega vodnika pomočnika. Rade volje mi je na pomoč priskočil vodnik iz sosednjega hrpeljskega Planinskega društva Slavnik, Boris Cergol. Zbralo se nas je 16 planincev, z željo podati se na greben Montaževe skupine zahodnih Julijcev z osvojitvijo Poliškega špika( 2753 m) – Montaža. Ta se nahaja na italijanski strani in je za Triglavom drugi najvišji vrh v Julijskih Alpah. Preostale poti na Montaž, troje jih je, ki po njih še lahko sežejo vrhunsko usposobljeni gorniki, segajo na vrh s severa in zahoda. Najdaljša in najbolj veličastna je pot iz Dunje, ki pa velja bolj za plezalno pustolovščino kot za hojo za skromnimi znamenji, zelo zahtevna je odlično zavarovana (nekoč po italijanskih lovcih imenovana) pot Amalije (Via Amalia), najtežja pa je prav gotovo Kugyjeva pot prek osrednjega dela Montaževe severne stene (Via Diretta Kugy), ki vsakomur, ko jo seveda zmore, pomeni enega najžlahtnejših vstopov v skrivnosti divjih Montaževih ostenij.
Naša skupina pa je za izhodišče poti izbrala planino Pecol ( 1502 m), mimo koče Brazza do sedla Forca de Disteis, se podala v južno ostenje Montaža in po Pipanovi lestvi na vrh. Na zvonček sreče, ki je postavljenem v spomin tržaškemu alpinistu Riccardu Deffarju, smo pozvonili malo po 12. uri. Ugibali smo kaj se je zgodilo odlomljenemu križu, položenemu na samem vrhu, morda je vanj udarila strela ali pa ga je načel zob časa. Vedeli smo le, da križ čaka na prostovoljce, ki ga bodo ponovno dvignili in utrdili ter ga tako vsem verujočim in neverujočim pohodnikom postavili za srečen podvig na vrh. Pri sestopu smo v ostenju Hudih polic opazovali helikoptersko vajo gorskih reševalcev.
Podvig smo srečno izpeljali. Vse se je izteklo brez težav, zahvalili smo se zvončku sreče in lastnim sposobnostim, da smo osvojili vrh. V veselje vsem udeležencem smo imeli prekrasen sončen dan, ki smo ga vsi estetsko doživljali z ostenjem mogočnega Montaža, lepimi razgledi, z raznobarvnim planinskim cvetjem na planini Pecol, s piskajočimi glasovi plašnih svizcev ter veličastnih kozorogov, ki tu domujejo. To je nekaj najlepšega, estetsko doživetega v gorah, kar ti odpre dušo in srce. Gore je doživljal tudi Julius Kugy, pravnik, humanist, raziskovalec, botanik, predvsem pa »poet gora«. Globoko me navdihuje njegov zapis o sebi, v uvodu knjige» Pet stoletij Triglava«, da je » mož, ki stoji visoko nad vsakim nacionalizmom, čigar obzorje se ne neha tam, kjer leže meje njegovega jezika«. Četudi se je smatral za Nemca je izredno spoštoval ljudi druge narodnosti. Veliko prijateljev je imel med Slovenci in Italijani. Neizmerno rad je zahajal v Trento, med trentarske vodnike, ki so ga vodili po gorah. Te je srčno rad obiskoval, jih raziskoval, saj so mu poleg estetska doživljanja nudile tudi notranji mir. Planinska zveza Slovenije mu je postavila bronasti spomenik v Trenti, na cesti za Vršič. Kugyja, ki zre proti Jalovcu je upodobil kipar Jakob Savinšek.
Mirjam Frankovič Franetič
