Več kot dve desetletji je že odkar naše društvo organizira zimsko- novoletni vzpon na Krn. Običajno je ta prvega dne v letu, z nočnim pohodom iz doline Lepene do Doma pri Krnskih jezerih, kjer je nočitev. Največkrat je naš vodja Marjan Olenik in tudi letos je bilo tako. Drugi dan se udeleženci skušamo prebiti na vrh. Lani in še nekajkrat prej nam je to uspelo, običajno pa nam ta podvig onemogočajo neugodne vremenske razmere, prevelika snežna odeja ali pa nevarnost proženja snežnih plazov. V takih situacijah mora prevladati razum, da se za vsako ceno ne rine na vrh in s tem ogroža sebe in ostale pohodnike. Naj prevlada načelo, kdor se podaja v gore jih mora spoštovati in ceniti v vseh v situacijah, tudi takrat, ko mu je vzpon na vrh onemogočen. Imeti moramo radi tudi svoje življenje, ki nam je največji dar, da bomo gore lahko še kdaj obiskovali in jih občudovali. V hribih je pomembno tudi to, da dan preživiš s prijatelji, ki so ljubitelji narave in tebi sorodne duše. Tudi letos nas je ta lepa zasnežena krajina pod Krnom prevzela, z vso njeno mogočnostjo in tišino, tako da smo se naslednjega dne srečni in z lepimi vtisi vrnili v dolino. Z velikim veseljem se bomo vračali, če nam bo le zdravje naklonjeno in volja, da vzpon ponovimo v naslednjem letu.

Letos so z Marjanom in mano bili še Nadja Jejčič, Lojze Svetlič, Marko Segulin, Luka Mezek in Kristjan Mahnič.

                                                                                                     Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

Glede na razmere v visokogorju (sneg) sem se odločil, da turo lahko izpeljemo v nam bližnji Glinščici (Val Rosandra). Glede na to, da so mi bili vsi udeleženci poznani smo imeli 3 različna izhodišča, tako, da smo čim bolj racionalizirali prevoz. Nekateri smo se dobili v Sežani, drugi v Divači in ena udeleženka je prišla na izhodišče naše ture. Pohod smo začeli ob 9:31 in smo se naprej odpravili proti razgledišču pod vasjo San Lorenzo (Jezero), potem smo se odpravili proti drugem razgledišču v vasi Boršt. Od tam smo se odpravili do koče Premuda oziroma smo malo pred njo zavili levo in se odpravili proti Bukovcu, kjer je tudi nek pritok vode. Naprej smo se odpravili proti Griži in pod njo imeli tudi malico. Nato smo šli po grebenu do spomenika posvečenega Emiliu Comici, kjer smo naredili skupinsko fotografijo. Sledil je sestop do cerkvice Marija na Pečah od tod pa do Botača, kjer smo v gostilni imeli pavzo za kavo. Sledil je še zadnji vzpon do Monte Stena in potem smo se odpravili do avtomobilov. Dolžina kroga je bila približno 10km in vzpona smo opravili približno 650m. Udeleženci so bili s turo zadovoljni in tudi sam kot vodnik sem bil zadovoljen saj so izbrali pogum in se podali v »neznano« ter turo opravili brez težav. Vreme nam je bilo naklonjeno.

Besedilo: Erik Guštin

Fotografije: Evgen Grk in Erik Guštin

[Show slideshow]

Zbrali smo se ob 8. uri na asfaltni površini pred vasjo Stepani. Stari znanci smo se veselo pozdravili in se odpravili. Najprej nekaj minut po asfaltu preko avtoceste, potem pa po široki makadamski poti skozi borov gozd na vrh Tinjana. Vreme je bilo oblačno, kazalo je, da bo vmes kdaj pa kdaj posijal kak sončni žarek, pa nam sv. Martin do zadnje ure našega pohoda ni bil naklonjen. Na Socerbu je celo kazalo, da se bo ulil dež.  

Tinjan, 374 metrov visoka poseljena vzpetina, nas je navdušila z razgledom. Na levi Tržaški zaliv, pod nami Osapska dolina, na desni viadukt Črni Kal s Kraškim robom v ozadju ter Slavnikom in Kojnikom.

Pot smo nadaljevali   v Osp, istrsko vas, ki leži pod ostenji Kraškega roba, po katerih se že več kot 40 let neumorno vihtijo plezalci. Njihovo pajkovsko spretnost smo si ogledali od blizu v Babni steni. Od spodaj, seveda.

Potem smo tudi sami po markirani planinski poti »splezali« na vrh Osapske stene in si ogledali nasad črnega bora, ki ga žal jemlje bolezen. Od Kastelca do Socerba smo si pot utirali po asfaltu. Pozornost na prometni cesti sploh ni bila odveč. Ob prihodu v vas smo občudovali obnovljene hiše, pred ostalinami gradu pa smo si privoščili malico. Pred nami je bila še polovica poti, sicer razmeroma po ravnem in navzdol, ampak okrepčilo ni bilo nikomur odveč.

Nadaljevali smo Socerbske jame in imeli srečo; Franci Malečkar je ob našem prihodu ravno zaključeval ogled s predhodno skupino. Čeprav se predhodno nismo naročili, si je vzel še nekaj minut za nas. Edina jama s podzemno cerkvijo pri nas, je očarala.

Siti, tako z dejansko kot duhovno hrano, smo strumno zakorakali po kraški gmajni proti Črnemu Kalu. Na poraščeni skali poimenovani Varda smo opravili krajši postanek, se vpisali v knjigo (edino na pohodu) in si ogledali vas Kastelec, v kateri je še ohranjena karavla nekdanje JLA, potem pa nadaljevali po poti skozi hrastov gozd, poln jesenskih barv in dišav, do lokacije, kjer je do 10. avgusta 2012 raslo veliko črnega bora. Tiste avgustovske dni pa ga je uničil požar, območje pa se še do danes ni uspelo obrasti. V oblačnem vremenu je krajina izgledala še bolj žalostno. Zato smo odhiteli naprej in se po makadamski poti usmerili v dolino. Z roba smo  občudovali razgled pred nami. Tinjan je bil kot na dosegu roke, pred njim viadukt Črni Kal, za njim na levi strani koprsko, na desni pa tržaško pristanišče. Čudili smo se množici parkiranih avtomobilov. Nič nenavadnega, saj so tudi stene nad Črnim Kalom priljubljeno plezališče.

Časa, da bi občudovali plezalce, ni bilo več, zato smo po klancu sestopili v vas, mimo zvonika sv. Valentina, ki zaradi drsenja terena nekoliko visi, občudujoč lesene rezbarije z motivi iz kmečkega življenja, ki so posejane po vasi, prispeli do magistralne ceste Koper – Kozina, jo prečkali in nadaljevali po asfaltirani cesti do zadnje hiše, kjer smo zavili na levo. Čez nekaj minut smo prispeli do spomenika (znameniti črnokalski ladijski kljuni) padlim v NOB iz vasi pod Kraškim robom, nadaljevali pot po klancu navzdol do viadukta in se potem po makadamu, ki vodi vzporedno s cesto vrnili do avtomobilov. Krog je bil sklenjen, zanjo smo porabili skoraj osem ur.

Irena Cunja

Fotografije: Evgen Grk in Kristijan Sedmak