Že lansko leto smo imeli v planu osvojitev Bovškega Gamsovca, vendar nam to ni uspelo. V soboto 26.08.2017 smo se iz Sežane odpravili proti Vratom. Ob 7:30 smo se odpravili iz Vrat proti Luknji, kjer smo imeli daljšo pavzo in malico. Do vrha nas je čakalo še približno 2h hoje. Na vrhu smo nekaj pojedli in se odpravili proti Pogačnikovem domu na Kriških podih. Tukaj smo imeli daljši 1 urni počitek in nato smo se z lažjimi nahrbtniki odpravili proti Razorju in ga tudi osvojili, pred sončnim zahodom smo bili v koči, kjer nas je čakala večerja. Naslednji dan je bilo bujenje ob 6ih, počasi smo si pripravili nahrbtnike, zajtrkovali in se odpravili na turo. Pred vzponom na Križ smo pustili nahrbtnike in se odpravili na vrh naredili fotografijo in se odpravili nazaj do nahrbtnikov ter pomalicali. Spustili smo se do razpotja, ter se odpravili proti Stenarju, kjer smo občudovali sosednje vrhove. Spustili smo se do Dovških vrat, tam smo imeli malico v senci in se spustili čez Sovatno proti Vratom. V gozdu smo imeli pavzo, saj nas je sonce zelo izmučilo, bolj kot smo se spuščali bolj je bilo vroče. Do avta nas je ločila še dobro ura hoje. Pri avtu smo se preoblekli in se odpravili do pizzerije Kot, kjer smo imeli analizo in srečali člane OPD Koper. 

V dveh dneh smo osvojili štiri 2-tisočake (Bovški Gamsovec 2399m, Razor 2601m, Križ 2401m, Stenar 2501m) 1. dan smo naredili približno 2100m vzpona in 1000m spusta. 2. dan smo imeli približno 600m vzpona in 1700m spusta.

Tekst in fotografije: Erik Guštin

[Show slideshow]

Na izhodišču v Lokvi se nas je zbralo 20 pohodnikov, da bi opravili pohod« Gremo peš na Kokoš«, ki poteka v sklopu prireditev ob občinskem prazniku občine Sežana. Po dobri ure hoje smo prišli na vrh, kjer je naš članica Dragica Pirc, upokojena medicinska sestra izvajala meritve krvnega tlaka in sladkorja v krvi. Predsednica društva, Vanda Femc je vpisovala udeležence in jih tudi v imenu PD Sežana lepo pozdravila. Nekateri planinci so prišli individualno iz različnih smeri, tako, da se nas je zbralo nekaj čez 40. Kasneje so se nam pridružili prostovoljci ekipe prve pomoči Hrpelje Kozina in nam prikazali temeljne postopke oživljanja. Kdor je želel, se je tudi preizkusil v izvajanju tega postopka, tudi z defibrilatorjem. Sledilo je druženje ob živahni glasbi Mateja Felicijana. Vračali smo se po isti poti, eni prej, drugi kasneje.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

Vsakoletni pohod na Triglav, ki je v našem društvu že tradicionalen, poteka prvi vikend v avgustu. Letos je to bilo 5. in 6. avgusta, za vzpon pa smo izbrali  zahtevnejšo pot in sicer iz doline Vrat na Luknjo, od tu pa po Bambergovi poti čez Plemenice in Triglavsko škrbino na vrh. V enem dnevu smo z  devetimi udeleženci opravili nekaj čez 1800  nadmorske višine. Na vrhu smo bili ob 16. uri, v najbolj ugodnem času, ko ni bilo več tako velike gneče, zato je bil tudi sestop do Doma na Kredarici bolj varen. Od tu smo prečili še greben Rži in se namestili v Domu Valentina Staniča, kjer smo se  okrepčali s toplim obrokom in se spočili po zelo naporni turi, ki jo je v dopoldanskem času spremljala še visoka temperatura.

 In kako je bilo na poti?

Iz doline po Bukovlju senca, nato nad nami policijski helikopter, ki je iz zraka spustil dva reševalca, ki sta se spustila do nekoga, ki je potreboval pomoč pod steno ob melišču pod Luknjo. Počitek na Luknji, malica ter vstop v steno s čeladami in z opremo za samovarovanje. Vodstvo je prevzel Erik, da nas je lahko fotografiral v najrazličnejših položajih vzpenjanja. Tu pa tam so rožice premamile Dragico, ki ji ni bilo težko potegniti aparat in jih poslikati. Edi pa je poskrbel, da smo bili fotografirani še z zadnje strani. Nekajkrat smo se oddahnili, se odžejali, vmes je bilo tudi nekaj krčenja mišic, smo pa na vse te neprijetnosti pozabili, ko smo pred nami zagledali trop mladih kozličkov, ki smo jih z našo prisotnostjo nekoliko preplašili,  da so se od nas le nekoliko oddaljili,  ne pa zbežali. Zakaj vendarle, saj so oni tu doma, mi pa vsiljivci, ki rinemo po njihovih stenah! Sledila je skupna fotka s pogledom na mogočno sfingo, nato pa hlajenje na še zadnji zaplati snega, kjer smo si natočili vodo, ki nam je začela že močno primanjkovati. Dokler je voda v nahrbtniku, je tudi večja možnost, da ne dehidriramo. Pred zadnjim vstopom v ostenje proti Triglavski škrbini sem vodenje predala Bogdanu, našemu vodniku, ki me je pred leti največkrat vodil na Triglav. To si tudi zasluži, saj je pred dnevi dopolnil častitljivih 70. Let! Čestitke Bogdanu! Počasi, počasi in premagali smo še zadnji vzpon. Na vrhu pa meglice in fotografiranje, pa prijazni Tomaž, ki že deseto leto prinaša pijačo v nahrbtniku, fant, ki je dobre volje in vedno pripravljen  fotografirati skupine. Sestop do Doma na Kredarici sem predala Ireni, naši tretji vodnici, da kdo od vodnikov ne bi bil »prikrajšan« za vodenje, saj nas je bilo skoraj polovica vodnikov. Na Kredarici je bila sveta maša že mimo, po krajšem postanku pa nadaljevanje čez greben Rži do Staničevega doma, kjer smo se do sitega najedli in spočili.  Drugi dan pa okolica v megli, napovedan dež in po posvetu je padla odločitev, da bo Cmir počakal do prihodnih podvigov. Srečali smo tudi ministrico za okolje in prostor, Ireno Majcen, ki je s sinom sestopila po Tominškovi poti, mi pa v dolino čez Prag. Osvežitev pri Bistrici, postanek pri Aljaževem domu v Vratih in ogled slapu Peričnik, nekateri  pod njegovim tušem, nekateri pa ob pijači v dolini in namakanjem nog v Bistrici. V Vrhniki pri Flamingu pa zaslužene pice, kjer si je Erik privoščil« veliko mehiško«, da si bo tako lažje pridobil moči za delo z računalnikom. Obljubil je, da nam še danes pošlje fotografije in statistiko ture.  Vsem nam je bilo v veliko veselje, da smo tudi letos uspešno opravili podvig na našega najvišjega vršaca.

Vodja pohoda: Mirjam Frankovič Franetič

Klikni na fotografijo

Fotografije: Erik Guštin, Edi Fabjan, Dragica Pirc

Tradicionalno poletno planinarjenje odraslih planincev, ki je pod okriljem Planinskega društva Sežana letos potekalo 11. leto zapored, se je pridružilo dvema vodnikoma še 29 udeležencev. Vodja Bogdan Rojc je izbral Kočevsko, deželo gozdov in medvedov; hojo po strnjenih bukovih, smrekovih in jelovih gozdovih, torej hojo po globoki senci, kar se je v vročih julijskih dneh izkazalo kot zelo dobra izbira. Planinarjenje se je odvijalo od nedelje, 9., do četrtka, 13. julija, nastanjeni pa smo bili v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti Jurček v Kočevju.

Prvi dan smo se ustavili v Ribnici. Pa ne zato, da bi kupovali “suho robo”, ampak da bi se povzpeli na pobočja Male gore oziroma Sv. Ano (920 m), priljubljeno pohodniško točko domačinov. Sv. Ana je v 15. stoletju bila del “ognjenega telefona”, ki je potekal od Vinice v Beli krajini do Ljubljane in je obveščal o turških napadih. Mestoma strmo pot smo premagali brez večjih težav. Daljši postanek v koči pod vrhom in na povratku še kava pri Lepidojki plemeniti Tilii Malogorski (tako je namreč ime medvedki, ki čuva kočo na začetku vzpona) sta bila več kot na mestu. Vreme pa je že nakazalo, da nas na Kočevskem čakajo vroči dnevi. Prijeten tuš in počitek v centru Jurček v Kočevju pred večerjo sta bila več kot na mestu.

Drugi dan smo se kar iz centra podali peš na poraslo pobočje na južni strani Kočevja. Vzpon na Mestni vrh (1034 m) ni bil kaj posebnega, le strma pot nam je bila v napoto, zato pa smo si privoščili dolg oddih na zeleni trati pred Kočo pri Jelenovem studencu. Kar ostali bi v tisti globoki senci in se hladili z bistro studenčnico. A radovednost nam je vzbujal skrivnostni Fridrihštajn. Grad je med letoma 1423 in 1425 postavil Friderik II. Celjskega za svojo drago Veroniko Deseniško, s katero pa žal ni užival sreče. Težko si predstavljamo, kako so na vzpetino pripeljali vse tisto kamenje, in kakšno je bilo življenje, saj prostora znotraj grajskih zidov ni bilo ravno veliko. Danes pričajo o gradu le porušeni zidovi in nekaj temeljev, ki pa so jih pred nadaljnjim propadanjem zavarovali.

Tretji dan je bil na vrsti Kočevski rog. Najprej vzpon na Veliki Rog (1099 m). Ker so nam pot označevale medvedje šape, smo se ves čas malce v strahu ozirali, če bo od kod morda prihlačal kak kosmatinec. In potem obisk Baze 20, znamenitega skrivališča političnega vodstva partizanskega delovanja med letoma 1942 in 1944, ki je stalo neodkrito. Lesene barake niso v najboljšem stanju, ker država ne prispeva kar tako zlahka denarja za njihovo vzdrževanje in prenovo, smo slišali iz ust vodnika. Vožnja po makadamskih poteh do Baze 20 nam je dodobra zaprašila avtomobile, a ne bomo se pritoževali, če pomislimo, da so bili partizani bolj lačni kot siti in jih je tudi velikokrat zeblo. Med obiskom Kočevskega roga je prav, da se spomnimo tudi tistih, ki so življenja izgubili v povojnih pobojih. Na območju rastejo tri” naj” jelke v državi; »fotko« smo pritisnili ob drugi najdebelejši in najvišji pri nas, Rajhenavski jelki. Med povratkom v Kočevje so se na nebu zbirali temni oblaki. Z upanjem smo pogledovali v nebo, da bi se usmililo naših prašnih avtomobilov, a žal iz tega ni bilo nič. Kljub temu smo preživeli lep dan.

Četrti dan smo se z avtomobili zapeljali do vasi Borovec. Danes naseljena s slovenskim življem je doživela enako usodo kot še drugih 176 vasi na območju, v katerih so več kot 600 let živeli Kočevski Nemci. V te kraje so jih okoli leta 1330naselili grofje Ortenburški, koroška plemiška rodbina, malce po kazni malce pa zato, ker so na tem redko naseljem območju rabili več kmečkega prebivalstva. Nas pa je čakal vzpon na Borovško goro z vrhovi Krempa, Krokar in Cerk (1192 m). Pot so nam kazale narcise, ki spomladi pobelijo jaso med Krempo in Krokarjem, vodila pa nas je ob robu največjega pragozda pri nas, pragozda Krokar, ki se je skupaj z bukovim gozdom Snežnik-Ždrocle letos pridružil eminentni Unescovi druščini. Oznanilo je iz Pariza prišlo teden dni pozneje. Pragozd Krokar, ki meri 74,5 hektarja, predstavlja ledenodobno zatočišče bukve, iz katerega se je bukev naselila po vsej Evropi. Imeniten sprehod, kaj. Kosmatinca pa na srečo v našo bližino ni bilo.

Ostal je zadnji dan. Del skupine, še nekoliko pri moči, je dan preživel na Veliki gori nad Ribnico, del pa se je odločil za ogled skrivnostnega bunkerja Škrilj. Skrit v kočevskih gozdovih razkriva izjemno tehnično znanje preteklih rodov in da ne bi izdali njegove lokacije, smo si oči morali prekriti. Bunker so zgradili v času hladne vojne 80 metrov pod zemljo, v njem bi brez zunanje pomoči lahko preživeli tudi do 100 dni, smo slišali. Vsi, ki smo bunker obiskali, smo se iz njega tudi vrnili, zato je bilo snidenje v Ribnici toliko bolj veselo. Še zadnji stisk roke in obljuba, da se čez leto dni vidimo znova. Kje, pa zaenkrat ostaja še neznanka.

Irena Cunja, vodnica-pomočnica

[Show slideshow]

1 2 ►

Fotografije: udeleženci