Zbrali smo se ob 8. uri na asfaltni površini pred vasjo Stepani. Stari znanci smo se veselo pozdravili in se odpravili. Najprej nekaj minut po asfaltu preko avtoceste, potem pa po široki makadamski poti skozi borov gozd na vrh Tinjana. Vreme je bilo oblačno, kazalo je, da bo vmes kdaj pa kdaj posijal kak sončni žarek, pa nam sv. Martin do zadnje ure našega pohoda ni bil naklonjen. Na Socerbu je celo kazalo, da se bo ulil dež.
Tinjan, 374 metrov visoka poseljena vzpetina, nas je navdušila z razgledom. Na levi Tržaški zaliv, pod nami Osapska dolina, na desni viadukt Črni Kal s Kraškim robom v ozadju ter Slavnikom in Kojnikom.
Pot smo nadaljevali v Osp, istrsko vas, ki leži pod ostenji Kraškega roba, po katerih se že več kot 40 let neumorno vihtijo plezalci. Njihovo pajkovsko spretnost smo si ogledali od blizu v Babni steni. Od spodaj, seveda.
Potem smo tudi sami po markirani planinski poti »splezali« na vrh Osapske stene in si ogledali nasad črnega bora, ki ga žal jemlje bolezen. Od Kastelca do Socerba smo si pot utirali po asfaltu. Pozornost na prometni cesti sploh ni bila odveč. Ob prihodu v vas smo občudovali obnovljene hiše, pred ostalinami gradu pa smo si privoščili malico. Pred nami je bila še polovica poti, sicer razmeroma po ravnem in navzdol, ampak okrepčilo ni bilo nikomur odveč.
Nadaljevali smo Socerbske jame in imeli srečo; Franci Malečkar je ob našem prihodu ravno zaključeval ogled s predhodno skupino. Čeprav se predhodno nismo naročili, si je vzel še nekaj minut za nas. Edina jama s podzemno cerkvijo pri nas, je očarala.
Siti, tako z dejansko kot duhovno hrano, smo strumno zakorakali po kraški gmajni proti Črnemu Kalu. Na poraščeni skali poimenovani Varda smo opravili krajši postanek, se vpisali v knjigo (edino na pohodu) in si ogledali vas Kastelec, v kateri je še ohranjena karavla nekdanje JLA, potem pa nadaljevali po poti skozi hrastov gozd, poln jesenskih barv in dišav, do lokacije, kjer je do 10. avgusta 2012 raslo veliko črnega bora. Tiste avgustovske dni pa ga je uničil požar, območje pa se še do danes ni uspelo obrasti. V oblačnem vremenu je krajina izgledala še bolj žalostno. Zato smo odhiteli naprej in se po makadamski poti usmerili v dolino. Z roba smo občudovali razgled pred nami. Tinjan je bil kot na dosegu roke, pred njim viadukt Črni Kal, za njim na levi strani koprsko, na desni pa tržaško pristanišče. Čudili smo se množici parkiranih avtomobilov. Nič nenavadnega, saj so tudi stene nad Črnim Kalom priljubljeno plezališče.
Časa, da bi občudovali plezalce, ni bilo več, zato smo po klancu sestopili v vas, mimo zvonika sv. Valentina, ki zaradi drsenja terena nekoliko visi, občudujoč lesene rezbarije z motivi iz kmečkega življenja, ki so posejane po vasi, prispeli do magistralne ceste Koper – Kozina, jo prečkali in nadaljevali po asfaltirani cesti do zadnje hiše, kjer smo zavili na levo. Čez nekaj minut smo prispeli do spomenika (znameniti črnokalski ladijski kljuni) padlim v NOB iz vasi pod Kraškim robom, nadaljevali pot po klancu navzdol do viadukta in se potem po makadamu, ki vodi vzporedno s cesto vrnili do avtomobilov. Krog je bil sklenjen, zanjo smo porabili skoraj osem ur.
Irena Cunja
Fotografije: Evgen Grk in Kristijan Sedmak
