V organizaciji MDO PD Primorske je letos potekalo srečanje planincev. Dobili smo se v Sežani in nas je Bogdan odpeljal do Hrpelj, kjer smo se dobili z ostalimi planinci. Odpeljali smo se višje in ob 8:48 smo začeli hoditi. Hodili smo približno 5 ur, naredili približno 15km dolžinske razdalje in skoraj 600 višincev. Po samem pohodu smo se udeležili pojedine in se polni lepih spominov odpravili domov.

Erik G.

[Show slideshow]

Dan pred dnevom zmage nad nacizmom in fašizmom smo se planinci PD Sežana zbudili v lepem sončnem jutru in se s tremi avtomobili odpeljali proti škofjeloškemu hribovju. V vasi Gabrovo so v domači žagi že pridno obdelovali les, mi pa smo se v tančici meglice začeli vzpenjati strmo navzgor po stezi, prepredeni s koreninami bukovega drevja. Občasno smo se ustavili, zadihali in opazovali bujno rastje gozdnih rastlin. Pri koči na Lubniku nam je sonce tu pa tam odstranilo meglice, da smo se vsaj malo orientirali na okoliško hribovje. Pod sabo smo uzrli Škofjo Loko,  srednjeveško mesto, ki je bilo leta 1987 vpisano v Unescovo  nesnovno dediščino. Na veliki petek se v mestu odvija velik kulturni in turistični dogodek s prikazom pasijonske procesije Jezusovega trpljenja.  Zaradi korona virusa so bili  meščani in drugi obiskovalci že drugo leto prikrajšani za ta dogodek.                                                                                                                                     

Podvig na Lubnik nam je lepo uspel kar sem zaznala tudi na udeležencih, pred nami pa je bil še vzpon na Blegoš. Kar visoko smo se skozi vasi Javorje in Gornjo Žetino peljali naprej po gozdni cesti, ki so jo gradbinci utrdili za novo preplastitev. Ustavili smo se v Črnem kalu kjer je bilo parkiranih že nekaj avtomobilov. Sonce nas je ves čas grelo, ko smo se začeli vzpenjati najprej po široki, tudi za kolesarje urejeni gozdni cesti, malo višje pa po planinski stezi skozi smrekov gozd, ki ga je dan prej zajela vihra kar je bilo zaznati po smrekovih vejah, ki so ležale na poti. Malo višje, nad gozdno mejo pa travniki cvetočega č

rnega teloha in žafrana, še višje in na vrhu pa ostaline bunkerjev nekdanje Rupnikove linije ali Rupnikove obrambne črte, ki je zaznamovala na strateškem ozemlju sistem utrdb, ki jih je začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije pred 2. svetovno vojno. Na vrhu Blegoša, ki je za Ratitovcem drugi najvišji vrh  škofjeloškega hribovja pa smo imeli prelep razgled na najvišje slovenske gore v skupinah Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih vse do Snežnika. Pred kočo pod vrhom Blegoša smo se okrepčali in se za krajši čas predali sončnim žarkom, saj smo v teh deževnih dneh zelo pogrešali sonce. Sledil je še spust do avtomobilov, vožnja po Poljanski dolini in krajši postanek pri Zbiljskemu jezeru, kjer smo občudovali labode, race in labodji par, samico, ki je gnezdila in samca poleg nje na obali, ki jo je čuval pred sprehajalci. Z lepimi vtisi ponovne obuditve hribov in z ogledom Zbiljskega jezera smo se vrnili na svoje domove.

Na ogled so še utrinki s posnetki izleta!

“V gorah nekaj iščemo,

čeprav tam nismo ničesar izgubili.

Če bomo imeli kaj iskati tudi v prihodnje,

smo na pravi poti,” ……

(je nekje zapisal Pavle Kozjek)

Tekst in besedilo: Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]