Ob 8. uri smo startali s parkirišča nasproti Občine. Z avtomobili smo se zapeljali proti Colu in še tri km proti Vodicam, kjer smo naša vozila parkirali.

Pot smo nadaljevali po makadamski cesti proti Sv. Duhu. Vreme je bilo lepo sončno in zjutraj malo hladno. Pot nas je vodila ves čas po gozdu. Po dobri uri hoje smo prispeli do platoja in križišča poti Sv. Duh, Križna gora in Podkraj. Usmerili smo se na stezo, ki je vodila skozi gozd proti Križni gori. Že kmalu nas je tabla usmerila na skalno razgledišče, kjer se nam je odprl razgled vse do Julijski Alp in z našim očakom Triglavom. Po obveznem slikanju smo se vrnili spet na našo stezo in nadaljevali pot proti našemu cilju Križne gore 1188 m višine. Tu je tudi železen stolp s pogledom proti morju v Tržaškem zalivu, na vas Podkraj ter proti Postojni in Snežniku. Po krajšem počitku, prigrizku in slikanju smo se vrnili po isti poti na križišče poti in se še povzpeli proti Sv. Duhu, kjer je tudi cerkvica Svetega Duha. Prav ta dan so domačini z obrtniki na cerkvici prekrivali streho. Poiskali smo si prostor, kjer nismo ovirali delavcev, da smo lahko pomalicali.

Po počitku smo se vračali čez hrib nad cerkvico do križišča poti in nadaljevali pot do naših avtov. Z avti smo se zapeljali mimo Podkraja proti Hrušici. Prav po tej cesti je bila speljana rimska cesta med Aquileio in Emono (današnji Oglej v Italiji in današnjo Ljubljano). Na prelazu na vrhu Listnika (907m), kjer je cesta dosegla najvišjo točko, so Rimljani zgradili poštno postajo in vojaško trdnjavo. Sezidana je bila istočasno z rimsko državno cesto v času cesarja Avgusta (27 pr. Kr. – 14 po Kr.). Iz izkopanin so vidni ostanki stražnih stolpov, zidovi in table z zgodovinsko vsebino. Naše druženje, bilo nas je 10, smo zaključili v prijazni gostilni Stara pošta, kje smo si privoščili pijačo in toplo hrano.

Besedilo in fotografije: Bogdan Rojc

[Show slideshow]

V letošnji sezoni smo PD Sežana planirali nekaj izletov, ki naj bi jih izpeljali v delovnih dneh, vsako prvo in tretjo sredo v mesecih. Poimenovali smo jih Gremo mi po svoje… Zaradi pandemije v spomladanskem času nam je sedaj končno uspelo izpeljati prvi izlet letos. V sredo, 9. septembra smo raziskovali in spoznavali nam kar precej nepoznano Polhograjsko hribovje. Popularno je tudi ime Polhograjski Dolomiti, zaradi izstopajočih priostrenih dolomitnih vrhov. Zbrala se nas je skupinica šestih pohodnikov, skupaj z vodnikoma Vesno in Bogdanom. Z avtomobili smo se v lepem sončnem jutru odpeljali na Topol pri Medvodah ali Sveto Katarino. Tako kraj tudi poimenujejo po cerkvici Sv. Katarine na bližnjem hribčku. Od tod smo se najprej podali na najbolj obiskano 898m visoko Polhograjsko Grmado, na vse strani razgledno goro, razen na severozahod, kjer obzorje zakriva 123m višji Tošč. Udobne, dobro označene in nekoliko strme poti so nas pripeljale na skalnat vrh.  Z vrha smo se strmo spustili na sedlo Gonte. Od tod smo se povzpeli še na Mali in Veliki Tošč. S Tošča smo sestopili spet na Gonte in se čez nekaj minut priključil poti proti Topolu. Med hojo smo uživali v miru in  tišini, ki ga ob koncih tedna v naravi ni nikjer več. Srečevali smo le posamezne pohodnike in sprehajalce.  Žal je bila znana turistična kmetija na Gontah zaprta, saj je bila sreda, tako da nismo mogli pokusiti dobrih  štrukljev po katerih slovi. Zato smo obiskali gostišče na Topolu in uživali v miru ob dobrem kosilu in sproščenem pomenku.

Vesna Pečar

[Show slideshow]

Naš pohodni dan smo pričeli v prelepi obnovljeni vasici Breginj, ki je bila  v mesecu maju leta 1976 zaradi hudega potresa po VIII. stopnji EMS  v Breginjskem kotu skoraj popolnoma porušena. Potresi, ki so v maju in v septembru tega leta prizadeli severozahodno Italijo, predvsem Furlanijo, so imeli grozljive, predvsem gmotne posledice. Na srečo ni bilo smrtnih žrtev. Lepo obnovljeno vasico, ki je imela še veliko ohranjenih tamkajšnjih starih domačij, nas je občudovala skupina osmih planincev, katera se je podala na najvišji vrh, 1612 m visokega Muzca, s ciljem prehoditi še cel greben in morda  osvojiti še 1673 m visoki Stol.

Pot smo pričeli mimo cerkve v smeri Stola in Muzca, se še kar dobro uro in pol vzpenjali navzgor mimo starega mlina, naprej skozi gozd, nato pa vedno strmeje navzgor po travnatih pobočjih na glavni greben Muzcev. Tu ni bilo več sence, zato smo lastne napore vzpenjanja prenašali vsak po svoje, v znoju in potrebi po večkratnem pitju vode, saj so bile zelo visoke temperature.  Pri bivaku pod Muzcem smo srečali mladi par, ki nas je med potjo kar večkrat fotografiral. Od bivaka smo imeli še nekaj minut do vrha, kjer smo uživali v prelepem razgledu na vrhove, ki so nas obdajali in v doline pod nami. Nad nami pa sta preletavala dva planinska orla, drugih živali, razen metuljev in lastovk, nismo uzrli. Saša je med potjo štela mravljišča, ki so se kar pogosto vrstila. Planinsko cvetje je bilo že v poslavljanju, med njimi košutnik, zvončnice, svišč in planike. Vse to nam je dajalo vtis prihajajoče jeseni, čeprav je bilo poletno vreme. Na razcepu poti, kjer je bili še 20 minut poti na vrh Stola in sestopa proti Breginju, so se štirje odločili, da opravijo še zadnji vzpon, štiri dame pa smo odločile za sestop po serpentinastem in dokaj strmem pobočju v dolino. Pri izviru Bele smo počakale našo skupino, kjer smo si ohladili stopala, se odžejali in zaključili pot v prijetnem bifeju v Breginju. Na poti proti domu pa smo se posladkali še s sladoledom v Kanalu. Za nami je bilo v 7 urah opravljenih nekaj več kot 11 km poti.

Mirjam Frankovič Franetič