Na izhodišču poti se nas je zbralo 12 pohodnikov in se v lepem vremenu podalo v smeri proti Jermancu, kjer stoji naša koča na Kokoši. Najmlajša udeleženka je bila Julija Pipan iz Križa pri Sežani. Lani smo praznovali 20. obletnico koče, zato je bilo vse bolj slavnostno. Letos smo program okrnili prav zaradi omejitev glede Covida – 19. Pri koči nas je počakala tajnica Vanda Femc, ki nas je vpisala in podelila značke tistim, ki so opravili 3, 6 ali 9 pohod ali pa priznanje za 12. opravljenih pohodov. Letos je zlato značko podelila naši dolgoletni članici Jožici Milavec. Iz drugih smeri so prihajali tudi drugi pohodniki tako, da smo jih zabeležili nekaj čez 25. Žal pa je bila koča zaradi bolezni zaprta.

Mirjam Frankovič Franetič

  Foto: Mirjam Frankovič Franetič

Iz parkirišča smo se odpeljali do izvira Hublja. Po več dnevnem deževju je bil Hubelj veličasten, saj je bogato voda pritekala iz različnih izvirov. Kmalu po izviru se začne pot vzpenjati najprej skozi gozd proti Otliškemu oknu. Med potjo je več zanimivih točk in razgledov, ki so proti vrhu vedno bolj razgledni. Ustavili smo se najprej pri malem oknu, od koder je lep razgled na Ajdovščino. Med potjo smo občudovali spomladansko cvetje. Na drugi razgledni točki se nam je odprl pogled  na Čaven. Kmalu smo se povzpeli do votline kjer za božič pripravijo jaslice. Kmalu smo na vrhu, kjer nas smerokazi vodijo na različne kraje Angelske gore. Prispeli smo do table, ki nam opisuje kako so Votličani prišli do svojega okna in zakaj Dolčani ne vidijo na morje. Mi smo si šli najprej pogledati kamnito spiralo in piramido. Tu je bilo po travniku polno jagod s katerimi smo se posladkali. Od tu pa smo se podali do Otliškega okna. Od tu je zelo lep pogled na Ajdovščino in na kraško pokrajino vse do morja. Pot smo še malo nadaljevali po robu med pašniki na vrh Navrše. Od tu smo imeli čudovit pogled na Sinji vrh in na celotno Vipavsko dolino in daleč tja do morja. Tu smo po malicali in se potem vračali po isti poti proti Hublju. Ves čas smo imeli lepo sončno vreme, malo je tudi pihljalo. Skupne hoje je bilo 3 ure.

Bogdan Rojc

[Show slideshow]

Za vikend v gorah so bile napovedane tudi  občasne nevihte, doživeli pa smo prelepo  vreme, ki se ga planinci na taki turi lahko samo veselimo.  Bohinjci so nam povedali, da je bil prejšnji dan kar velik naliv, ki so ga travmatično doživeli tudi nekateri planinci na poti od Rodice do Črne prsti.  Med  Laškim Rovtom in Ribičem Lazom smo zapustili lokalni avtobus in se dobri dve uri vzpenjali po  senčni strani bukovega gozda do planine Suha. Tu nas je v prenovljeni planšariji pozdravil domačin in nam povedal marsikaj zanimivega,  tudi za krajšo pot na Rodico. Od tu dalje nas je grelo sonce, zato se je tudi korak navzgor bolj upočasnil. Na grebenu pod Rodico se nam je odprl prelep travnat greben na katerem se je pasla čreda goveda z mladimi telički, ki so uhajali iz črede. Tu smo opazili in splašili  ptice belke,  iz reda kur, natančneje poljskih kur, ki jim pravijo tudi snežni jereb. Te vrste ptic so bolj razširjene v Islandiji in Skandinaviji,  v osamljenih skupinah pa jih lahko srečamo tudi v Pirenejih in v Alpah. V svoji planinski karieri sem doslej videla samo eno ptico belko, zato je bilo presenečenje toliko večje. Z vrha Rodice smo imeli prekrasen razgled, pred sabo pa še dolgo pot do cilja po kateri smo občudovali  porasla pobočja prepolna planik, murk, sviščevcev in raznovrstnih trav.

 Iz dolin so se dvigale meglice in nam občasno zastrle prelepe razglede proti Julijcem in zaselkom v dolinah. Ob prihodu v planinski dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti smo pred domom zagledali nove klopi in mize, ki so jih postavili pred kratkim in skupino mladih fantov iz doline, ki so prestavljali stare klopi in mize.  Z igranjem na kar dve diatonični harmoniki so nam popestrili  večer, da smo zapeli in zaplesali. Pohvaliti moramo  mlada oskrbnika v domu, ki sta nas presenetila s  svojo ustrežljivostjo in prijaznostjo. Ostala nam bosta v lepem spominu. Naslednji dan smo morali kar previdno sestopati najprej na planino za Črno goro,  kjer stoji  še nekaj pastirskih koč, preurejenih v manjše vikende.  Planino obdajajo kanali, kateri so služili za odvodnjavane vode, ki  je ob deževju tekla v Bohinjski predor in ovirala železniški promet.  Po dobrih treh  urah sestopa smo prišli do avtomobilov v Bohinjski Bistrici, se zapeljali še na Soriško planino. Povzpeli smo se še na Lajnar in naprej Po poti Rapalske meje, ki je potekala med Jugoslavijo in Italijo iz časov med obema svetovnima vojnama. Pod vrhom Slatnika smo se zaradi megle, ki nam je zastrla  razgled v dolino vrnili na osončeno planino ter se odpeljali po stari cesti do Škofje Loke,  si tam ogledali staro mestno jedro in se ohladili z mrzlo pijačo in sladoledom.  Preživeli smo naporen,  a lep vikend v Bohinjskih gorah.

Mirjam Frankovič Franetič

JULIJSKI  PODVIG NA MONTAŽ

Zaradi opravičenih razlogov odpovedi vodnice Irene Cunja, sem morala za pohod na Montaž poiskati drugega vodnika pomočnika. Rade volje mi je na pomoč priskočil vodnik iz sosednjega hrpeljskega Planinskega društva Slavnik, Boris Cergol. Zbralo se nas je 16 planincev, z željo podati se na greben Montaževe skupine zahodnih Julijcev z osvojitvijo Poliškega špika( 2753 m) – Montaža. Ta se nahaja na italijanski strani in je za Triglavom drugi najvišji vrh v Julijskih Alpah.  Preostale poti na Montaž, troje jih je, ki po njih še lahko sežejo vrhunsko usposobljeni gorniki, segajo na vrh s severa in zahoda. Najdaljša in najbolj veličastna je pot iz Dunje, ki pa velja bolj za plezalno pustolovščino kot za hojo za skromnimi znamenji, zelo zahtevna je odlično zavarovana (nekoč po italijanskih lovcih imenovana) pot Amalije (Via Amalia), najtežja pa je prav gotovo Kugyjeva pot prek osrednjega dela Montaževe severne stene (Via Diretta Kugy), ki vsakomur, ko jo seveda zmore, pomeni enega najžlahtnejših vstopov v skrivnosti divjih Montaževih ostenij.

Naša skupina pa je za izhodišče poti izbrala planino Pecol ( 1502 m), mimo koče Brazza do sedla Forca de Disteis, se podala v južno ostenje Montaža in po Pipanovi lestvi na vrh. Na zvonček sreče, ki je postavljenem v spomin tržaškemu alpinistu Riccardu Deffarju,  smo pozvonili malo po 12. uri. Ugibali smo kaj se je zgodilo odlomljenemu križu, položenemu na samem vrhu, morda je vanj udarila strela ali pa ga je načel zob časa. Vedeli smo le, da križ čaka na prostovoljce, ki ga bodo ponovno dvignili in utrdili ter ga tako vsem verujočim in neverujočim pohodnikom postavili za srečen podvig na vrh. Pri sestopu smo v ostenju Hudih polic opazovali helikoptersko vajo gorskih reševalcev.

Podvig smo srečno izpeljali. Vse se je izteklo brez težav, zahvalili smo se zvončku sreče in lastnim sposobnostim, da smo osvojili vrh. V veselje vsem udeležencem smo imeli prekrasen sončen dan, ki smo ga vsi estetsko doživljali z ostenjem mogočnega Montaža,  lepimi razgledi, z raznobarvnim planinskim cvetjem na planini Pecol, s piskajočimi glasovi plašnih svizcev ter veličastnih kozorogov, ki tu domujejo. To je nekaj najlepšega, estetsko doživetega v gorah, kar ti odpre dušo in srce. Gore je doživljal tudi Julius Kugy, pravnik, humanist, raziskovalec, botanik, predvsem pa »poet gora«.  Globoko me navdihuje njegov zapis o sebi, v uvodu knjige» Pet stoletij Triglava«, da je » mož, ki stoji visoko nad vsakim nacionalizmom, čigar obzorje se ne neha tam, kjer leže meje njegovega jezika«. Četudi se je smatral za Nemca je izredno spoštoval ljudi druge narodnosti. Veliko prijateljev je imel med Slovenci in Italijani. Neizmerno rad je zahajal v Trento, med trentarske vodnike,  ki so ga vodili po gorah.  Te je srčno rad obiskoval, jih raziskoval, saj so mu poleg estetska doživljanja nudile tudi notranji mir. Planinska zveza Slovenije mu je postavila bronasti spomenik v Trenti, na cesti za Vršič. Kugyja, ki zre proti Jalovcu je upodobil kipar Jakob Savinšek.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]