Za vikend v gorah so bile napovedane tudi  občasne nevihte, doživeli pa smo prelepo  vreme, ki se ga planinci na taki turi lahko samo veselimo.  Bohinjci so nam povedali, da je bil prejšnji dan kar velik naliv, ki so ga travmatično doživeli tudi nekateri planinci na poti od Rodice do Črne prsti.  Med  Laškim Rovtom in Ribičem Lazom smo zapustili lokalni avtobus in se dobri dve uri vzpenjali po  senčni strani bukovega gozda do planine Suha. Tu nas je v prenovljeni planšariji pozdravil domačin in nam povedal marsikaj zanimivega,  tudi za krajšo pot na Rodico. Od tu dalje nas je grelo sonce, zato se je tudi korak navzgor bolj upočasnil. Na grebenu pod Rodico se nam je odprl prelep travnat greben na katerem se je pasla čreda goveda z mladimi telički, ki so uhajali iz črede. Tu smo opazili in splašili  ptice belke,  iz reda kur, natančneje poljskih kur, ki jim pravijo tudi snežni jereb. Te vrste ptic so bolj razširjene v Islandiji in Skandinaviji,  v osamljenih skupinah pa jih lahko srečamo tudi v Pirenejih in v Alpah. V svoji planinski karieri sem doslej videla samo eno ptico belko, zato je bilo presenečenje toliko večje. Z vrha Rodice smo imeli prekrasen razgled, pred sabo pa še dolgo pot do cilja po kateri smo občudovali  porasla pobočja prepolna planik, murk, sviščevcev in raznovrstnih trav.

 Iz dolin so se dvigale meglice in nam občasno zastrle prelepe razglede proti Julijcem in zaselkom v dolinah. Ob prihodu v planinski dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti smo pred domom zagledali nove klopi in mize, ki so jih postavili pred kratkim in skupino mladih fantov iz doline, ki so prestavljali stare klopi in mize.  Z igranjem na kar dve diatonični harmoniki so nam popestrili  večer, da smo zapeli in zaplesali. Pohvaliti moramo  mlada oskrbnika v domu, ki sta nas presenetila s  svojo ustrežljivostjo in prijaznostjo. Ostala nam bosta v lepem spominu. Naslednji dan smo morali kar previdno sestopati najprej na planino za Črno goro,  kjer stoji  še nekaj pastirskih koč, preurejenih v manjše vikende.  Planino obdajajo kanali, kateri so služili za odvodnjavane vode, ki  je ob deževju tekla v Bohinjski predor in ovirala železniški promet.  Po dobrih treh  urah sestopa smo prišli do avtomobilov v Bohinjski Bistrici, se zapeljali še na Soriško planino. Povzpeli smo se še na Lajnar in naprej Po poti Rapalske meje, ki je potekala med Jugoslavijo in Italijo iz časov med obema svetovnima vojnama. Pod vrhom Slatnika smo se zaradi megle, ki nam je zastrla  razgled v dolino vrnili na osončeno planino ter se odpeljali po stari cesti do Škofje Loke,  si tam ogledali staro mestno jedro in se ohladili z mrzlo pijačo in sladoledom.  Preživeli smo naporen,  a lep vikend v Bohinjskih gorah.

Mirjam Frankovič Franetič

JULIJSKI  PODVIG NA MONTAŽ

Zaradi opravičenih razlogov odpovedi vodnice Irene Cunja, sem morala za pohod na Montaž poiskati drugega vodnika pomočnika. Rade volje mi je na pomoč priskočil vodnik iz sosednjega hrpeljskega Planinskega društva Slavnik, Boris Cergol. Zbralo se nas je 16 planincev, z željo podati se na greben Montaževe skupine zahodnih Julijcev z osvojitvijo Poliškega špika( 2753 m) – Montaža. Ta se nahaja na italijanski strani in je za Triglavom drugi najvišji vrh v Julijskih Alpah.  Preostale poti na Montaž, troje jih je, ki po njih še lahko sežejo vrhunsko usposobljeni gorniki, segajo na vrh s severa in zahoda. Najdaljša in najbolj veličastna je pot iz Dunje, ki pa velja bolj za plezalno pustolovščino kot za hojo za skromnimi znamenji, zelo zahtevna je odlično zavarovana (nekoč po italijanskih lovcih imenovana) pot Amalije (Via Amalia), najtežja pa je prav gotovo Kugyjeva pot prek osrednjega dela Montaževe severne stene (Via Diretta Kugy), ki vsakomur, ko jo seveda zmore, pomeni enega najžlahtnejših vstopov v skrivnosti divjih Montaževih ostenij.

Naša skupina pa je za izhodišče poti izbrala planino Pecol ( 1502 m), mimo koče Brazza do sedla Forca de Disteis, se podala v južno ostenje Montaža in po Pipanovi lestvi na vrh. Na zvonček sreče, ki je postavljenem v spomin tržaškemu alpinistu Riccardu Deffarju,  smo pozvonili malo po 12. uri. Ugibali smo kaj se je zgodilo odlomljenemu križu, položenemu na samem vrhu, morda je vanj udarila strela ali pa ga je načel zob časa. Vedeli smo le, da križ čaka na prostovoljce, ki ga bodo ponovno dvignili in utrdili ter ga tako vsem verujočim in neverujočim pohodnikom postavili za srečen podvig na vrh. Pri sestopu smo v ostenju Hudih polic opazovali helikoptersko vajo gorskih reševalcev.

Podvig smo srečno izpeljali. Vse se je izteklo brez težav, zahvalili smo se zvončku sreče in lastnim sposobnostim, da smo osvojili vrh. V veselje vsem udeležencem smo imeli prekrasen sončen dan, ki smo ga vsi estetsko doživljali z ostenjem mogočnega Montaža,  lepimi razgledi, z raznobarvnim planinskim cvetjem na planini Pecol, s piskajočimi glasovi plašnih svizcev ter veličastnih kozorogov, ki tu domujejo. To je nekaj najlepšega, estetsko doživetega v gorah, kar ti odpre dušo in srce. Gore je doživljal tudi Julius Kugy, pravnik, humanist, raziskovalec, botanik, predvsem pa »poet gora«.  Globoko me navdihuje njegov zapis o sebi, v uvodu knjige» Pet stoletij Triglava«, da je » mož, ki stoji visoko nad vsakim nacionalizmom, čigar obzorje se ne neha tam, kjer leže meje njegovega jezika«. Četudi se je smatral za Nemca je izredno spoštoval ljudi druge narodnosti. Veliko prijateljev je imel med Slovenci in Italijani. Neizmerno rad je zahajal v Trento, med trentarske vodnike,  ki so ga vodili po gorah.  Te je srčno rad obiskoval, jih raziskoval, saj so mu poleg estetska doživljanja nudile tudi notranji mir. Planinska zveza Slovenije mu je postavila bronasti spomenik v Trenti, na cesti za Vršič. Kugyja, ki zre proti Jalovcu je upodobil kipar Jakob Savinšek.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

NA VRHU NAD ŠKRBINO

Primorci pravimo grebenu  Spodnjih Bohinjskih gora tudi Peči. Te se  na Zahodu raztezajo  od Vratc, oz. Bogatinskega sedla do masiva Ratitovca. V tem masivu se nahajajo trije dvatisočaki, nekaj metrov višji Tolminski Kuk, Podrta gora in Vrh nad Škrbino ( 2054 m). Na slednjo se nas je prvi poletni dan podalo devet sežanskih planincev.  Izhodišče poti je bila planina Kuk, na parkirišču v bližini sirarne. Uro hoda smo rabili do Koče na Planini Razor, ki je bila leta 1948 preurejena  iz nekdanje italijanske vojašnice. Kočo upravlja Planinsko društvo Tolmin. Tu nas je za minuto ali dve orosil dež, od takrat dalje pa je bilo vreme oblačno, pravšnje za naš podvig.  Ko smo iz ruševja prešli na melišča in na pestra skalna pobočja,  smo občudovali  monolitno apnenčasto skalno ploščo s plitvimi žlebiči,  ki ji pravijo Škrbinska plošča. Zelo zanimiva za plezalce, ki so v njej našli svoje prehode že  kmalu po 1. svetovni vojni. Za časa Rapalske meje so Italijanski Alpini  v njej imeli plezalni poligon in sredi stene za svoje potrebe nadelali in primerno zavarovali planinsko pot- ferato. Ostanki te poti so v zgornjem delu še danes vidni.  Proti Vrhu Škrbine smo premagali še nekaj jeklenic, na njem  pa imeli lep razgled, proti severu na Bohinjsko jezero, na Komno in Triglav, na jugu pa proti Soči,  Furlanski ravnini in Jadranskemu morju. Za sestop v dolino smo izbrali direktno pot, ki se na višini 1500 m združi s potjo, ki smo jo izbrali za vzpon.  Pri Koči na Planini smo se za krajši čas oddahnili in pohiteli do sirarne, kjer so ponujali le skuto. Za sir  je bilo še prezgodaj, saj so na planini šele dva tedna. Napovedali smo se za v prihodnje, ko bodo poleg odličnega tolminskega sira dozorele tudi maline.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

– 31. 5. 2020

Prijetno presenečena sem bila na tolikšnim odzivom planincev na pohod, ki sem ga razpisala zadnjo nedeljo v maju. Po »korona karanteni« in njeni sprostitvi je bil to v našem društvu prvi  pohod in vsi smo kar težko čakali na to, da se končno lahko podamo v prelep gorski svet. Izhodišče naše poti je bil iz Ljubelja po Bornovi poti, skozi dva predora, ki jih je  v steni dal izklesati grof Friderik Born za potrebe lovstva in gozdarjenja. Bornovi so bili od leta 1891 lastniki obsežnih gozdov pri Tržiču. Najprej je to bil  Julijus, nato pa njegova dva potomca Friderik in Carl. Družina je pomembno zaznamovala življenje domačinov Tržičanov in okolišanov. S svojim delovanjem so korenito posegli na gospodarski, socialni in politični razvoj kraja.  Ljudjem so izboljšali življenske razmere. Zgradili so ceste, številna gospodarska poslopja, žago za predelavo lesa, hišo za vrtnarje, upravitelja, za delavce na žagi ter ljubitelje lova. V Jelendolu so položili  tudi ozkotirno železnico za prevoz lesa v dolino. Na Podljubelju so imeli rudnik živosrebrne rude. Ker so bili Judje so jih Nemci med 2. svetovno vojno pregnali in prevzeli posest. Potomci Carla Borna so z decinalizacijo dobili nazaj svoje gozdove leta 2007. Vse o Bornovih je v knjigi« Bornovi v Tržiču napisal Bojan Knific«. Predor na Ljubelju so začeli graditi Nemci pozimi leta 1941/42, ko so k delu prisilili taboriščnike in internirance iz taborišča v Maunthausu. Tu so jim postavili barake in jih prisiljevali v hudih razmerah k gradnji predora. Več jih je pomrlo, med njimi so bili tudi Francozi. Vsem so tu podstavili pomnik, kovinski okostnjak na katerem je v francoščini zapisano »J,acuse« kar pomeni »obtožujem«! Predor je bil dokončan leta 1963. Nad predorom pa se je včasih vila strma cesta čez prelaz, ki so jo zgradili leta 1575 , ki je bila znana tovora pot,  še iz časa antike.

Zaradi nizke temperature so naši pohodniki skoraj prezebli, ko sem jim opisovala zgodovino teh krajev, zato je bilo potrebno hitro kreniti na pot skozi Bornove predore, kjer smo rabili svetilko in se podali naprej do planine Prevala, kjer slovi planšarija znana po dobrih štrukljih. Žal ni bilo časa, da bi se o tem prepričali saj je bila pred nami še dolga pot. Trije pohodniki so se proti Velikemu vrhu podali po strmi poti, ki ji pravijo » kalvarija«, ostalo skupino pa sem vodila čez Rožo proti Domu na Robleku, kjer je bil krajši postanek. Od doma proti vrhu Begunjščice smo srečali naše tri pohodnike, ki so se nam pridružili in še enkrat opravili podvig. Na vrhu smo čestitali dvema Vremcema, ki sta pred kratkim praznovala Abrahama, se razgledali na vse okoliške hribe in vrhove ter kmalu začeli sestopati, saj je pričelo narahlo pršiti s snegom in dežjem. Do križišča za Roblek in Zelenico je že prenehalo pršiti in tam dalje nas je čakal najtežji del poti. Na začetku je bilo potrebno premagati nekaj jeklenic in zahtevnejše skalovje, kasneje pa prečiti severna melišča pod  grebenom Begunjščice s spustom do Doma pod Zelenico . Tu smo se okrepčali s čajem in kavo ter se kar hitro odpravili na zadnji del poti. Pričelo je deževati zato smo izbrali stezo v  gozdičku, ki se spušča navzdol ob zapuščenem smučišču vse do Ljubelja. Zahvalila sem se svoji pomočnici Ireni, Duškotu in Markotu, našemu kandidatu za vodnika PZS. Danes je bil na tej poti tudi v vlogi »angela varuha«. Pravijo, da ga moraš imeti vedno  s seboj, z mislijo ali pa fizično, da se kaj hudega ne pripeti. Hvala vsem trem, da ste bili moji pomočniki in varuhi.

Torej, v osmih urah smo s številno skupino obhodili Begunjščico, eni prvič, drugi večkrat, ker se radi vračamo na njen prelepi greben porasel s planinskim cvetjem in čudovitim razgledom na okoliške hribe in vrhove.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]