POHOD NA MIGOVEC IN NA TOLMINSKI KUK ( 2085 m) / Lahka označena pot

Sobota, 4. september 2021

OPIS POTI:  opravili bomo krožno pot iz Tolminskih Raven (940 m) mimo planine na Kalu (1490m)- se povzpeli na Tolminski Migovec in na Tolminski Kuk ( 2085 m)- sestopili mimo Škrbine na Planino Razor s povratkom v  Tolminske Ravne

ODHOD: ob 5 uri iz parkirišča pred občinsko stavbo v Sežani. Z avtomobili se bomo odpeljali do Tolmina, kjer bo odcep proti Žabčam in Tolminskim Ravnam. Od tu se bomo začeli vzpenjati po zgoraj opisani poti z osvojitvijo Tolminskega Kuka, ki je najvišji vrh Spodnje Bohinjskih gora. Opravili bomo 1161 m višinske razlike, se na vrhu razgledali na Batognico in na Krn, pod njo pa na cerkvico sv. Duha v Javorci, proti severu pa na najvišje vrhove Julijskih Alp in na Triglav. Po postanku bomo nadaljevali pot po grebenu Podrte gore in sestopali do Koče na planini Razor, ki slovi po dobri hrani in štrukljih. V bližnji sirarni bo možno kupiti sir in druge mlečne izdelke. Čakal nas bo le sestop do Tolminskih Raven in vožnja proti domu.                                                 

SKUPNE HOJE: 8-9 ur( vzpon-4 ure, sestop-4 -5 ur)                                                                            

OPREMA: planinski čevlji, čelada, pohodne palice ter vse kar sodi v nahrbtnik( rezervna oblačila, vetrovka, oprema za dež, rokavice, kapa), malica in vsaj 2l tekočine.  Možnost toplega obroka v Koči na planini Razor.

Ravnamo se s priporočili NIJZ-ja, maske, razkužilo, PCT!                                                                                                                 

CENA: vsak sam poravna stroške prevoza. Prijave na telefon, Mirjam  (031817676) 

 V PRIMERU DEŽJA V SOBOTO IN NAPOVEDANEGA LEPEGA VREMENA V NEDELJO, IZPELJEMO TURO NASLEDNJI DAN,  V NEDELJO, 5.9. 2021!

VODJA POHODA: Mirjam Frankovič Franetič, planinska vodnica PZS

Zbrali smo se pred lokavskim pokopališčem kjer sem udeležencem pohoda povedala nekaj informacij o turističnih zanimivostih vasi Lokev, nato pa še podala informacije o tradiciji vsakoletnega pohoda » Gremo peš na Kokoš«, ter osnovne podatke o nadmorski višini Jirmanca, kjer stoji naša koča, o višini Velikega Gradišča in Kokoši ter povedala legendo o nastanku imena »Kokoš«. V imenu MDO-ja (Meddruštvenega odbora) nas je lepo pozdravila Maruška Lenarčič iz Kopra. Vrh smo dokaj hitro osvojili in se fotografirali pred mizo z vpisno knjigo udeležencev. Z nasmehom nas je sprejela in pozdravila nova predsednica društva Doroteja Kavčič. Pridružil se ji je tudi oskrbnik koče na Kokoši Matjaž Cotič. Podelili smo priznanja za dvanajsti opravljeni pohod Vesni Pečar in Dragici Pirc ter zlati znak, ki sem ga prejela skupaj z Viktorjem Stoparjem za deveti opravljeni pohod. Ljudje so kar prihajali, eni peš, drugi s kolesi ter iskali senco, eni pod senčniki, drugi pa pod krošnjami dreves, saj je bila tudi današnja temperatura okrog 28 stopinj. Iz koče pa je mamljivo zadišalo po dobri hrani, po štrukljih in še marsičem. Nekateri so si kar hitro privoščili dobro in okusno hrano, drugi pa smo zaplesali in zapeli ob zvokih čudovite glasbe, ki jo že vrsto let v živo pričara Matej Felicijan. Druženje se je zaključilo v popoldanskih urah, ko se je družba planincev vračala v dolino kar samostojno, eni prej, drugi kasneje, v skladu z dogovorom in njihovimi željami.

Mirjam Frankovič Franetič

Zbrali smo se pred lokavskim pokopališčem kjer sem udeležencem pohoda povedala nekaj informacij o turističnih zanimivostih vasi Lokev, nato pa še podala informacije o tradiciji  vsakoletnega pohoda » Gremo peš na Kokoš«, ter  osnovne podatke o nadmorski višini  Jirmanca, kjer stoji naša koča, o višini Velikega Gradišča in Kokoši ter povedala legendo o nastanku imena »Kokoš«.  V imenu MDO-ja (Meddruštvenega odbora) nas je lepo pozdravila  Maruška Lenarčič iz Kopra. Vrh smo dokaj hitro osvojili in se fotografirali pred  mizo z vpisno knjigo udeležencev. Z nasmehom nas je sprejela in pozdravila  nova predsednica društva Doroteja Kavčič. Pridružil se ji je tudi oskrbnik koče na Kokoši Matjaž Cotič.  Podelili smo priznanja za dvanajsti opravljeni pohod Vesni Pečar in Dragici Pirc ter zlati znak, ki sem ga prejela skupaj z Viktorjem Stoparjem za deveti opravljeni pohod. Ljudje so kar prihajali, eni peš, drugi s kolesi ter iskali senco, eni pod senčniki, drugi pa pod krošnjami dreves, saj je bila tudi današnja temperatura okrog 28 stopinj. Iz koče pa je mamljivo zadišalo po dobri hrani, po štrukljih in še marsičem. Nekateri so si kar hitro privoščili dobro in okusno hrano, drugi pa smo zaplesali in zapeli ob zvokih čudovite glasbe, ki jo že vrsto let v živo pričara Matej Felicijan. Druženje se je zaključilo v popoldanskih urah, ko se je družba planincev vračala v dolino kar samostojno, eni prej, drugi kasneje, v skladu z dogovorom in njihovimi  željami.

Mirjam Frankovič Franetič

 

Kdaj: V soboto 28.8.2021 ob 5.00 uri se dobimo na parkirišču nasproti Občine Sežana. Z avtomobili se bomo zapeljali po avtocesti do Kranja in nadaljevali po cesti proti Jezerskemu. Pred mostom pri Leskovcu bomo krenili na cesto, ki pelje proti kmetiji Suhadolnik. Kakih 200 m pred kmetijo je parkirišče, kjer bomo parkirali avtomobile.

Od tu bomo šli peš mimo kmetije, nadaljevali po desni gozdni cesti skozi Suhi dol do konca te ceste. Kmalu smo na razpotju dveh stez. Odločil sem se, da gremo po levi poti čez Taško. Tu je pot zavarovana, vendar moramo tu imeti obvezno čelado, ker je nevarnost padanja kamenja. Na vrhu te stene se obe poti spet združita in bomo nadaljevali pot proti Cojzovi koči. Do tu bomo porabili 2,45 do 3,5 ure odvisno od skupine. Po krajšem počitku bomo nadaljevali pot proti vrhu Grintavca, kjer bomo porabili še 2,15 – 2,45 ure. Z vrha Grintavca je lep pogled na bližnje vrhove kot so; Kočne, Dolgi hrbet z Skuto in na Kalško goro itd. Povratek do parkirišča 4-5 ur.

Hrana in pijača vsaj 3 litre je iz nahrbtnika in tudi v Cojzovi koči

Oprema: Visoki planinski čevlji, nahrbtnik, čelada, pohodne palice, toplo vetrovko in rezervne majčke, kapo, sončna očala, kremo za sonce, rokavice, rezervno perilo, pelerino.

Prijave do petka opoldne 27.8.2021 vodniku na tel. 041 477128. Izlet je za člane brezplačen. S seboj imejte tudi planinsko izkaznico s plačano članarino za leto 2021. Izlet je zelo zahteven zaradi vzpona in primeren za vse, ki imajo dobro kondicijo in so sposobni hoditi 10 ur.

Vabljeni Vodnik: Bogdan Rojc

 “Viš je naš!” smo zaklicali. Skoraj smo še zapeli Vstala Primorska. V tistem trenutku smo bili res gor sami Slovenci. In skoraj izključno Primorci. Na višku avgustovskega vročinskega vala. 

Ob 5:00 se zberemo v Sežani na stari avtobusni. Standardno mesto pri društvenih izletih. Tokrat je udeležba bolj skromna, čaka pa nas dolg dan. Že vožnja je dolga. Več kot 2 uri po Soški dolini, preko Predela in do razcepa ceste za Viško planino. Mogoče je po drugi strani, po AC kakšna minuta manj…pa bolj monotono tudi. 

“Sploh ne vem, če bi šla zraven…sami mladi junci, gotovo boste hitri” je komentirala Darinka, ki je bila prvič z nami. A kot običajno, kdor se deklarira za najpočasnejšega je navsezadnje najhitrejši. 😉

Že kar nekaj vozil je na izhodišču. Pot vodi do Viške planine po makadamski cesti z betoniranimi strmejšimi deli. Ven iz gozda sonce že kar pripeka. Usmerimo se na nemško pot, ki se lepo dviga med skalami in rušjem do koče Corsi – ki pa je že nekaj let zaprta. 

Sprva je bil vzpon planiran čez Anito Goitan, pa je pot baje zaprta. Pa je zgleda obvestilo prisotno samo na spletni strani CAI. A ker sem vendarle naletel nanj, se usmerimo proti Škrbini Zadnje špranje. Pobočje je ves čas obrnjeno pretežno proti jugu in sonce je pripekalo. So pa vsaj lepi razgledi. Kaj lepi, čudoviti! 

Nekaj planincev že sestopa, vmes kar precej Slovencev. To bo “naš” dan. Približno sočasno z nami pride na vrh še 3 članska družina, kmalu potem pa še 5 članska odprava iz PD Nova Gorica. Samo avstrijski par je preprečeval popolno slovenska prevlado, pa še ta je hitro sestopil. Ob debatah in razgledih smo bili na vrhu debelo uro.

Sestop je bil bolj direkten kot vzpon. Po poti, ki je verjetno tudi malo bolj primerna za sestop. In mimo mesta, kjer je svojo poslednjo turo zaključil Igor Zlodej 🙁

Osvežimo se in dopolnimo zaloge vode pri “izviru” (no, bolj jašku) od koder je voda napeljana tudi do koče, sestop pa po drugi poti. Tisti, ki pride nad Viško planino in smo se lani tu tako napasli jagod. Letos jih ni bilo…smo že malo prepozni. Za konec preverimo še “mokroto” Rabeljskega jezera, za analizo ture pa smo morali prečesati skoraj celo gornje Posočje, preden se je končno našlo nekaj prostora. Danes je bilo tu res ogromno ljudi. 

(prvotno planiran termin je bil 7.8., a je bil zaradi slabe vremenske napovedi izlet prestavljen)

 

V nedeljo, 22. avgusta 2021

START POHODA: ob 8. 00 uri izpred pokopališča v Lokvi

V okviru občinskega praznika Občine Sežana organizira Planinsko društvo Sežana vsakoletni “tradicionalni pohod na Kokoš”. Tudi letos bo izhodišče poti iz lokavske smeri. Ob prihodu na vrh bo sledil vpis ter nagraditev tistih, ki so pohod že večkrat opravili. Od 10.30 dalje bomo lahko zapeli in zaplesali ob glasbeni spremljavi Mateja Felicijana.

OPREMA: pohodni čevlji, oblačila primerna vremenu, hrana in pijača iz nahrbtnika, zaščita pred soncem ali dežjem ter zahteve glede Covida-19).

PRIJAVE: do petka , 20. avgusta 2021, na telefon, 031 817 676

VODJA POHODA: Mirjam Frankovič Franetič

V PRIMERU DEŽJA POHOD ODPADE!

Zaradi napovedi slabega vremena sem morala predvideno turo v lanskem letu odpovedati in jo prestaviti v letošnji program. Tudi v tem letu se prvi razpisani pohod ni izšel, ker so bile v gorah napovedane nevihte. Z nekaterimi kandidati sem se dogovorila, da turo opravimo teden dni kasneje, v času od 7. do 8. avgusta. Dogovorila sem se tudi z Markom Uršičem, ki je pred kratkim v okviru našega društva pri PZS opravil tečaj za vodnika PZS za pridobitev naziva »strokovni delavec v športu I stopnje, športno treniranje, planinstvo«, da z nami to turo opravi kot pripravnik in moj pomočnik. Prvi dan smo se iz planine Blato podali mimo Koče na planini pri Jezeru in kmalu ugotovili, da nismo popolna homogena skupina, zato je bilo potrebno hoditi bolj počasi in se prilagajati manj zmogljivim. Pri tem se je zelo izkazal in pomagal nositi nahrbtnik manj kondicijsko pripravljeni osebi, ki je imela težave pri premagovanju višine. Pot se je kar dolgo vlekla po načrtovanem grebenu od Male in Velike Tičarice naprej do vrhov Zelnaric ter do Zasavske koče na Prehodavcih. Za hojo je bilo vreme zelo ugodno, ker ni bilo pretirane vročine. Ko smo se bližali koči smo opazili mladega kozoroga, ki se je verjetno kar precej oddaljil od svojega tropa. Dolgo smo se ozirali, da bi še koga uzrli, pa jih ni bilo videti. Na skali pred jezercem pod Vršaci je Marko zasledil blazinico čudovite triglavske neboglasnice, ki jo je bilo res vredno poslikati. Po več urni hoji smo skoraj pred temo prišli pred kočo, kjer smo opazili še dva kozoroga. V koči je bilo že vse polno domačih in tujih planincev. Oskrbno osebje nas je prijazno sprejelo in nas presenetilo s sobo s skupnimi ležišči. Neka skupina je odpovedala, tako, da smo se izognili nočitvi v jedilnici. Prvi del naše ture smo uspešno opravili, zato smo se še malo družili in pokramljali pri mizi, nato pa se dokaj zgodaj odpravili k počitku. Ponoči je deževalo in tudi jutro ni bilo prijazno. Nad vrhovi Malega in Velikega Špičja so se zadrževali temni oblaki in kazali na to, da bo ta dan nevihta. Prevladala je trezna odločitev, da podviga na ta greben ne opravimo in raje varno sestopimo v dolino Triglavskih jezer ter tako pobližje spoznamo še ostala jezera. Med hojo na planino Viševnik pa je na grebenu za nami že zagrmelo in temni oblaki so se iz smeri planine Blato bližali tudi proti nam. Pričelo je deževati in še pravi čas smo se zatekli v Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik, poimenovano po alpinistu Dragu Bregarju, ki je tragično preminil v pakistanskemu delu Himalaje. Iz propadajoče sirarne so uredili to zavetišče, ki je odprto od začetka junija do konca septembra in nudi kar deset ležišč v sosednjem stanu imenovanem hotel »Bum«. Za večdnevno bivanje sprejmejo tudi manjše skupine planincev. Tamkajšnji oskrbnik nam je pokazal zanimivo namizno igrico » Marjanca«. Z vrtavko se na nekoliko poševni podlagi s tremi poskusi zbija manjše keglje in točkuje uspešne zavrtljaje. Dež je kmalu ponehal, mi pa smo previdno nadaljevali s sestopanjem po dokaj spolzkih skalah in blatnem terenu na planino Blato do avtomobilov od koder smo nadaljevali z vožnjo proti domu, nekoliko z grenkim priokusom, saj nam vreme tudi tokrat ni bilo povsem naklonjeno.

Mirjam Frankovič Franetič

AVGUST 2021

19.8.2021  od 15.30 do 16.30

 

Kdaj: v soboto, 7.8.2021

Mogočni Viš je drugi najvišji vrh Zahodnih Julijcev. Z njega se odpira lep razgled na Montaž, Kanin, Loško steno pa vse do Triglava.

Zbor bo ob 6.00 uri na stari avtobusni postaji v Sežani. Od tu se bomo z avti odpeljali šez Predel in momo Rabeljskega jezera, do začetka oskrbovalne ceste za Viško planino, kjer bomo parkirali. Do koče Corsi se bomo povzpeli po “nemški poti”. Od koče bomo nadaljevali po poti 627 proti Škrbini zadnje špranje. Tu je pot zahtevna. Sestop bo do koče po isti poti, zadnji del pa bomo sestopili po “običajni” poti mimo Viške planine. Prvotno je bil vzpon planiran po ZZ poti Anite Goitan, vendar je ta trenutno zaprta.

Povratek v Sežano je predviden okoli 18-19. ure.
Dolžina ture: 4h30 vzpona ter 3h sestopa.

Oprema: planinski čevlji, primerna oblačila, zaščita pred soncem, čelada, plezalni pas in SVK, planinska izkaznica z letošnjo nalepko, hrana in pijača iz nahrbtnika (koča je zaprta). Za vstop v Italijo je potreben PTC (digitalno potrdilo ali test).

Stroški: prevoz, ki se poračuna z vozniki

Prijave: najkasneje do petka, 6.8. vodji pohoda na 051 324 085 ali matejtrobec(at)gmail.com

V primeru slabega vremena pohod odpade.

Koča na Kokoši bo zaprta od 26.7. do 10.8.2021,
odprta bo od 11.8.2021 dalje