Za izvedbo tokratnega pohoda po Poti slapov v neokrnjeni naravi Istre na meji s Hrvaško je bilo treba počakati na deževje, da je napolnilo vodotoke in da smo lahko občudovali vodo, ki »zna in zmore« premagati še vsako nepremagljivo oviro. To je sicer pomenilo blato na poteh, po katerih smo hodili, gomazenje po premočeni zemlji, vendar ob ustrezni obutvi, gumijastih škornjih, ki so sicer ves čas ostali v nahrbtnikih, tudi to dejstvo ni predstavljalo težave. Avtomobile smo parkirali pred »Milanovo« gostilno v Sočergi, sestopili ob glavni cesti do znamenitega ovinka, ko nas je kažipot usmeril med oljčnike in vinograde, pa skozi borov gozd do najvišje točke pohoda, čistine Mavriči in vasi Trebeše. Dobro razpoloženi pohodniki se nad hojo po mokri travi blatni poti niso pritoževali.

Pred vasjo Trebeše nas je kažipot “Slap” usmeril v grapo, kjer prek skalnega previsa pada 20 metrov v globino potok Stranica. Z enim samim korakom smo prestopili potok in se po nekoliko strmem pobočju povzpeli do zaselka Pičuri, kjer stoji lep primer tipične istrske kmečke arhitekture. Na »korte« smo zmotili edinega prebivalca, ki si je očitno že vajen pohodniških skupin, vzel nekaj minut za klepet z nami. Čudil se je, ko smo mu povedali, kam gremo, »saj je v dolini vse zaraščeno in težko prehodno«. Imamo gumijaste škornje, smo ga prijazno zavrnili in se poslovili.
Nekaj korakov po asfaltu in tabla nas je usmerila na stezo, ki nas je po vrhu skalne žile vodila do dveh delno porušenih stolpov iz časov Beneške republike. Domačini jim pravijo Starci, služili pa so tudi kot obramba pred turškimi vpadi. Podatkov o tem, kdaj so ju postavili, ni, dejstvo pa je, da izgubljata bitko s časom. Vidni so tudi ostanki obzidja. Pri starcih smo si vzeli čas za malico.

Nadaljevali smo proti jugu, po flišnati sipini in potem po kolovozu, ki se zmerno spušča skozi gozd, do naslednje grape in potoka Reka. Zaradi nekoliko upadlega vodostaja nam večkratno prečkanje vijugaste struge ni povzročalo težav, tudi moja vztrajna opozorila, da bi morda bil čas za gumijaste škornje, niso obrodila sadov. Smo pač iskali tla, da nam ne bi bilo treba pregloboko zariti v blato. Po nekaj vzponih in spustih po stezah in kolovozih smo prišli do slikovitega Velega vira, kjer voda drsi v velik zelen tolmun čez osem metrov visok skalni previs. Ugotovili smo, da je voda mokra in mrzla, ter odšli naprej, po pobočju navzgor, v zaselek Sokoliči. Med hišami nismo srečali žive duše, čeprav so parkirani avtomobili ob hišah dali vedeti, da so ljudje doma. V kraju nas je kažipot usmeril v Sočergo in k slapu Slapoc, kjer voda enako kot pri Trebeškem slapu, pade čez visok skalni previs. Zaradi razraščanja grmovja je slap z vrha praktično neviden. Do Sočerge ni bilo več veliko hoje, v vasi smo stopili še do cerkve, da bi dobili občutek, po kakšni globeli smo hodili, in se vrnili k avtomobilom.  

Besedilo in fotografije: Irena Cunja

Z veseljem objavljamo novico, da je dolgoletna članica PD Sežana Mirjam Frankovič Franetič letošnja prejemnica Plakete Državnega sveta Republike Slovenije za najzaslužnejše društvene delavce prostovoljce. V četrtek, 5. decembra, ob svetovnem dnevu prostovoljstva smo se v Ljubljani udeležili slovesnosti, na kateri je predsednik državnega sveta Alojz Kovšca podelil plakete štirinajstim najzaslužnejšim slovenskim prostovoljkam in prostovoljcem. V nagovoru je poudaril: Prostovoljstvo je dar, ne le poslanstvo, ki nas mojstri v dobroti.                                                                                                                                         

Mirjam Frankovič Franetič je članica PD Sežana od leta 1981. Že leta 1982 je opravila tečaj za mentorje mladih planincev. Ustanovila je planinsko skupino v vrtcu Sežana, kjer je bila zaposlena, jo tudi vodila in uvedla  akcijo Ciciban planinec. Pozneje je tudi na OŠ Divača do upokojitve vodila planinski krožek, Planinsko šolo in akcijo Mladi planinec ter pripravljala učence na tekmovanja Mladina in gore, kjer so dosegali vidne uvrstitve, sodelovala je pri glasilu Navzgor, vodila je tradicionalna srečanja mladih planincev na Vremščici. Generacijam mladih je privzgojila planinstvo in šport, kot način zdravega življenja. Kmalu je opravila tudi tečaj za vodnike A in B kategorije. V PD vsa leta vodi planinske izlete, vrsto let je vodila planinske tabore za mlade, vodila je mladinski odsek,  je vodja mentorjev, dolga leta je članica UO PD, nekaj mandatov je bila tudi podpredsednica društva. Aktivna je bila pri izgradnji koče na Kokoši. Vedno sodeluje pri pripravi raznih srečanj, tekmovanj in kulturnih prireditev in jih največkrat tudi vodi. Sodeluje pri čistilnih akcijah, vodi tradicionalne pohode, obiskuje starejše člane PD. Redno piše in objavlja o delu PD v Primorskih novicah, občinskih glasilih, na spletu in v drugih medijih. Bila je soavtorica in članica uredniškega odbora zbornika ob 50-letnici PD,  Planinskega vodnika Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras (Plan. zal. PZS 1997), raznih zgibank in drugih edicij. Še in še bi lahko naštevali, saj  Mirjam nikoli ne reče ne bom, ne zmorem. S svojim predanim, strokovnim in vestnim delom prispeva k uspešnemu delovanju društva in nam daje neprecenljiv zgled, ki nas spodbuja tudi, ko ne gre v društvu vse, kot bi si želeli.

Po odhodu v pokoj si prizadeva za vsestranski razvoj domačega kraja in zna prisluhniti potrebam sokrajanov. Je ustanoviteljica in predsednica TKŠD Urbanščica, športnega društva Ruj Divača, je aktivna članica Rdečega križa, Mavrice dobrote, Zveze borcev za ohranjanje vrednot NOB, KS Vreme, je ustanoviteljica gledališke skupine, občinska svetnica. V sodelovanju s PD je uredila več tematskih poti: Magajnovo pot na Vremščico, Pot vodnih zakladov, pohod Vremska dolina Brkini. Običajno tudi vodi pohodnike po teh poteh.                                                                                                 

Ob prebiranju teh vrstic se bo vsak skoraj gotovo spomnil še kakšnega področja dela, ki smo ga najverjetneje pozabili omeniti in ga v mislih sam dodal zgoraj naštetemu.  

Ponosni smo, da smo del tega dogajanja, da s teboj sodelujemo, da se s teboj podajamo na planinske poti, da nas vedno spodbujaš in nam pomagaš, da na skupnih pohodih odkrivamo in spoznavamo nepoznane kotičke naše deželice in marsikaj lepega doživimo, da si predvsem mladim v vseh letih privzgojila ljubezen do narave, do pohodništva in potrebe po gibanju.

Draga Mirjam, iz vsega srca ti iskreno čestitamo!

Planinsko društvo Sežana, december 2019

DVODNEVNA TURA  NA JALOVEC

Tudi tokrat ni bila vremenska napoved najbolj obetavna, saj je bil napovedan popoldanski dež, ki pa nas je na srečo obšel. Oba dneva je bilo za hojo idealno vreme. Zbralo se nas je dvajset planincev, pretežno naših članov, nekateri pa so bili člani sosednih planinskih društev.

Z javnim avtobusom smo se iz Kranjske Gore odpeljali do prelaza Vršič in pričeli hoditi malo čez 10. uro dopoldne. Pred tem smo dva osebna avtomobila pustili v Planici, ostale pa na avtobusni postaji v Kranjski Gori. Pot do Zavetišča pod Špičkom je bila dokaj senčna, pretežno po gozdu, tu pa tam nas je obsijalo sonce, na prostem pa smo pogled usmerili na bližnje vrhove. Malo pred 15. uro smo bili na cilju prvega pohodnega dne. Skupina desetih planincev pa je z Borisom obiskala še Škrbino za Gradom in se povzpela na Mali Ozebnik. V Zavetišču je bilo za vse naše in ostale planince kar pretesno, smo pa kljub temu vsi dobili ležišče, bili kar se da hitro postreženi in zelo zadovoljni nad prijaznostjo dveh mladih oskrbnic, Hane in Barbare.

Takoj po 7. uri naslednjega dne smo se pričeli vzpenjati na Jalovec in bili na vrhu ob 9.30. Smer sestopa smo spremenili, namesto čez Kotovo sedlo smo ubrali pot čez Goličico in Jalovško Škrbino v Kot. Pri sestopanju je bilo potrebna velika pozornost in koncentracija saj smo imeli skoraj uro sestopanja po klinih, nato pa še po ostenju z jeklenicami z opremo za samovarovanje. Vse je šlo kot po maslu, brez težav, kar potrjuje, da je bila skupina dobro opremljena in tudi psihofizično pripravljena. Pri Domu v Tamarju smo natočili svežo studenčnico in se odžejali, eni z vodo, drugi pa z žlahtnim Zlatorogom. Sledila je še hoja po ravnem do Planice. Hitri fantje so šli z Borisom po avtomobile v Kranjsko Goro in jih pripeljali do zaključka naše poti pod Poncami. Z lepimi vtisi » fanta od fare« in ostalega gorskega sveta ter prijetnega medsebojnega druženja smo se vrnili domov še pred nočjo.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

[Show slideshow]

Na startnem mestu v Lokvi se nas je zbralo 17 pohodnikov. Najmlajši med nami je bil Žan Polh iz Divače, najstarejša udeleženka pa Jožica Milavec. V dobri uri hoda smo bili na vrhu pri koči kjer smo se vpisali in popili čaj. Na prireditvenem prostoru so se nam pridružili še drugi obiskovalci in prisluhnili prireditvenemu programu s katerim smo obeležili 20. obletico koče na Kokoši. V vlogi povezovalke programa sem v imenu Planinskega društva Sežana pozdravila vse pohodnike in ostale udeležence na prireditvi. Najprej smo podelili priznanje naši članici Adrijani Banovac za opravljenih vseh 12. pohodov Opravičila sem izostanek našega predsednika društva Mateja Trobca ter udeležence seznanila z gradnjo koče.

Pred 20. leti, na dan 28.avgusta leta1999 se je na tem mestu odvijal lep dogodek in sicer odprtje Koče na Kokoši, ki smo si jo v  društvu tako močno želeli. Prizadevanja, da bi imeli svojo kočo so trajala celih 47 let. Od želje po umestivi le- te na Sedovniku, kasneje na Slavniku, pa na Vremščici, se želje in tudi začetna dela niso nadaljevala, ker je zmanjkalo finančnih sredstev. Uspelo pa nam je tu na Jirmancu, takoj po osamosvojitvi Slovenije, ko so leta 1991 so stekla prizadevanja, da bi se bivšo karavlo-stražnico prenovilo v kočo. Akcija je stekla s pomočjo Občine Sežana, Ministrstva za obrambo ter s pomočjo Kraškega zidarja, ki je v celoti prenovil streho ter seveda ostalih sponzorjev, ki so pomagali sofinancirati izvajalska dela na objektu ter seveda brez pridnih rok naših članov, ki smo s prostovoljnim delom pomagali pri gradnji in pri vseh ostalih delih ne bi šlo. Tedanji predsednik društva, od leta 1996 do leta 2000,  pokojni  Iztok Bernetič je bil gonilna sila tega projekta, ki je  v delo vložil 303 prostovoljnih ur, pa še drugi naši člani Silvo Kralj, ki je za delo namenil 438 prostovoljnih ur, nato že pokojni Jože Šonc 229 ur in Janez Verbič 185 ur. Med planinkami pa je Jožica Milavec oddelala 65 prostovoljnih ur. Vseh aktivnih planincev,  ki smo tedaj kakorkoli lahko pomagali  je bilo 67 , skupaj z 11-timi podjetji ter društvi- Gasilsko društvo Sežana, Jamarsko društvo Sežana, Planinski odsek ŠD Sloga iz Bazovice ter Obalno planinsko društvo iz Kopra.

V teh dvajsetih letih delovanja Koče na Kokoši se je zvrstilo kar nekaj najemnikov, že drugi mandat pa kočo oskrbuje Tina Premru iz Kopra, s katero prav lepo sodelujemo. Iskrena hvala Tini za tako pestro ponudbo hrane in pijače in seveda njeno prijaznost do vseh obiskovalcev  koče na Kokoši, ki je postavljena na vrhu JIRMANCA na višini 670m nadmorske višine, 10 minut oddaljena od vrha Kokoši ( 663 m).  Po ustnem izročilu vaščanov iz Lokve je zapisano, da so domačini greben med Lokvijo in Vrhpoljem nekoč poimenovali Golina, ker je bil gol in neporaščen. Italijani naj bi ga preimenovali po svoje, kar Gallina, kar po italijansko pomeni          » kokoš«. Naši predniki so to ime poslovenili in od tedaj nosi ime Kokoš. Nekateri pa jo ljubkovalno imenujejo Kokoška.

Po uvodnem delu sem predala besedo pozdravnim govorom, predsednici Meddruštvenega odbora Mariji Kuhar, predsedniku Planinskega odseka pri Športnem društvu Sloga iz Bazovice , Viktorju Stopar,  Joškotu Čuku, turističnemu vodniku Krasa in Brkinov, Maruški Lenarčič iz Obalnega planinskega društva in namestnici Meddruštvenega odbora ter Ruži Tekavec, planinski vodnici pri Pošti Telekom Slovenije v Ljubljani.

V kulturnem delu prireditve  so sodelovali pevci  in igralci Mešanega pevskega zbora iz Sežane, pod vodstvom Jelke Bajec Mikuletič s pesmimi in igranimi odlomki »Janez bi rad osvojil dekle«. Večletno delovanje društva je predstavila predsednica društva Sonja Perhavec. Pevci so zapeli več pesmi, z  igranimi odlomki pa nastopili Cvetka Mevlja, Loredana Mezinec, Marta Caharija, Matej Gorup in Igor Rojc, ki je pred nekaj dnevi čudovito zaigral pripadnika drugega gorskega polka avstro-ogrske vojske v Lokvi na svečani prireditvi ob 25. obletnici vojaškega muzeja v Lokvi Srečka Rožeta in njegove družine.

Po kulturnem delu programa je sledilo druženje ob plesni glasbi z Matejem Felicijanom.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

Tokrat smo se na tradicionalni pohod na tritisočak odpravili na Glödis. Skupaj s PD Postojna. Glödis je bi sicer v planu, pa tudi izpeljan že lani, pa smo ga ponovili zaradi skromne udeležbe. Zanimivo, da vrh med našimi člani očitno ni najbolj priljubljen, saj je bil večji del udeležencev iz PD Postojna. 
Vožnja z avtobusom je kar dolga. Do Tolmeča gre po avtocesti, potem pa preko 2 prelazov proti Lienzu in končno do Seichenbrunna. Seveda z 20 sedežnim avtobusom, z večjim namreč po ozki in ovinkasti cesti ne gre. 
Pot se najprej počasi vzpenja po makadamski cesti do Lienzer Hütte (1977m). Nad kočo pa nas začne sonce že pošteno gret. Pot nato zavije desno (naravnost Hochschober), se najprej rahlo spusti in preči potok, nato pa se začne strmeje vzpenjati, dokler nas ne pripelje na JV greben. Tu se opremimo za ZZ pot, ki sledi zelo kmalu. Po izpostavljenem grebenu je pot lepo speljana in zelo malo je mest, kjer se je potrebno vleči »na moč«. Ves čas je dobro varovana. Za popestritev in dvig adrenalina pa je vmes še viseči most, ki se mu je sicer možno tudi ognit.
Malo po 12 uri, oz – po planu, stopimo na vrh. Kar nekaj udeležencev je bilo prvič na 3000m, zato je veselje še toliko večje.
Z vrha je čudovit razgled, le Veliki Klek se je sramežljivo skrival v oblakih. Se je pa postopoma vidljivost slabšala in oblaki so skrili še par drugih vrhov. Za pozno popoldne je bilo napovedano tudi poslabšanje. Ki pa nas, tudi če je do njega prišlo, ni zajelo  🙂
Po veselju na vrhu, je bila seveda potrebna še velika previdnost pri sestopu. Vsaj do konca ZZ dela poti. Naprej do koče je šlo hitreje. Nekaterim se je celo tako mudilo, da so iskali kar prvenstveno smer  🙂
Na koncu pa »po predpisih« še analiza ture. Ob hmeljevi kapljici, jabolčni piti in kar si je še kdo zaželel. Tura je kar dolga, skoraj 1600 višinskih m in 16,5km, ampak s super skupino to ni noben problem.

[Show slideshow]

1 2 ►

AVGUSTOVSKI PODVIG NA TRIGLAV

Za turo na Triglav se nas je zbrala skupina štirinajstih udeležencev, med njimi smo bili trije vodniki, Erik, Bogdan in jaz.  Za hojo je bilo vreme zelo ugodno, saj ni bilo hude pripeke, sonce pa se je ravno prav  skrivalo za oblaki in nas le občasno ogrelo. Pri Vodnikovemu domu so nas poleg skupine planincev pozdravile krave s telički, ki so tu pa tam radovedno želele  pokukati v naše nahrbtnik, zato pa jih je bilo potrebno varovati, da so ostali celi. Na Konjskem prevalu smo krenili proti Kredarici po krajši poti in se izognili Kalvariji. Občasno se je bilo potrebno ustaviti in globoko zadihati ter si tako umiriti srčni utrip. Pri Domu na Kredarici smo bili ob 14.30 in ugotovili, da je bolje, da gremo še isti dan na vrh.  Pravilno opremljeni  smo se nekateri brez, drugi z lažjimi nahrbtniki podali v triglavsko ostenje. Pred tem smo bežno slišali, da je nekdo zdrsnil  z vrha. To je bil hrvaški državljan, ki je sestopal skupaj s svojo skupino planincev . Srečevali smo pretresene in solzne planince, ki jih je ta tragični  dogodek  globoko prizadel.  Pretreslo pa je tudi nas, zlasti pri opazovanju helikopterja GRS, ko so teren večkrat obkrožili in truplo dvignili v helikopter. Poraja se ti žalost in jeza ob tem, ko ugotoviš, da naša družba premalo ceni prostovoljno in nevarno delo naših gorskih reševalcev.  Proti vrhu smo še bolj pozorno spremljali vsak naš korak. Po manjšem oddihu smo se posedli  pod  obnovljeni  Aljažev stolp, raztegnili slovensko zastavo in zapeli triglavsko himno. Ob prihodu v Triglavski dom na Kredarici je bilo nabito polno ljudi, so pa nam prijazni planinci iz Bele Krajine odstopili mizo, da smo se lahko usedli in pojedli nekaj toplega. Zjutraj smo se  pod steno Malega Triglava podali do Doma na Planiki, v oskrbi PD Gorje, ki letos praznujejo 90.letnico delovanja. Okoli Doma ima poleti svoje stalno domovanje tudi drobnica ovac, ki se ti približa, če ji ponudiš priboljšek. Dokaj hitro je sledil sestop do Vodnikovega doma in Studorskega prevala, kjer smo utrujeno oklevali ali bi se podali še na Ablanco ali čez Srenjski preval na Mali Draški vrh. Ni bilo pretirane želje po ponovnem vzponu, zato smo se raje spustili nižje ter se pri Jezercu  ohladili noge. Še nižje, v pokljuškem gozdu pa je zadišalo po gobah in z veseljem nabrali užitne sirovke in lisičke. Seveda pa brez slovesa ob hladni  pijači ni šlo. Na kratko smo ugotovili, da je bila tura uspešna, brez poškodb, le z nekoliko bolečimi hrbti, koleni in stopali, ki pa bodo čez dan ali dva minile. Nazdravili smo naši zvesti planinki Jasni za njen bližajoči se rojstni dan in se srečno vrnili domov.

 Besedilo: Mirjam Frankovič Franetič

Fotografije: Maks P., Erika P., Anže Š., Erik G.

[Show slideshow]

Vremenska napoved ni bila  preveč obetavna, kljub temu  se nas je zbralo šest planincev, željnih opraviti turi na Tolsti vrh in Storžič. Z avtomobili smo se odpeljali dokaj visoko, do Doma na Storžiču, ki je bil na naše presenečenje odprt. Pred nekaj dnevi sem po telefonu govorila s predstavnikom Planinskega društva Tržič, ki je povedal, da ne morejo dobiti osebje za oskrbovanje doma. Do tega dne je bil dom še zaprt, zato sem spanje rezervirala v Koči na Kriški gori in temu tudi prilagodila turi. Privoščili smo si jutranjo kavo ter od Doma krenili navkreber, po smrekovem gozdu do planine Mala Poljana. Hodili smo eno uro ter na planini uzrli zavetišče- planšarsko kočo, ki je v lasti pašne skupnosti Goriče. V bližini se je pasla kravja družinica z mladimi telički, ki so nas z zanimanjem opazovali. Mimo njih smo krenili proti zahodu, skozi bukov gozd v strmejše pobočje, ter po skalnati poti do gozdne meje in naprej po travnatem robu do Tolstega vrha, od koder je bil prelep razgled na greben Košute, v daljavi pa na mogočne Julijske Alpe z našim najvišjim vrhom. Udeležencem sem na kratko predstavila zgodovino Tržiča ter njegov  turistični razvoj, ki je porasel po propadu industrije in tovarne čevljev Peko. Pot smo nadaljevali do Koče na Kriški gori, kjer so nekateri pohodniki počivali na počivalnikih ter se predajali  bolj skopim sončnim žarkom. Tu pa tam so temnejši oblaki prekrili sonce, dežja pa kljub napovedi ni bilo. Tudi mi smo preizkusili ležalnike ter v prijetnem klepetu preživeli popoldan in večer na zelo obljudeni gori,  saj vodijo do nje poti iz več smeri.  

Dokaj zgodaj smo se v hladnem jutru podali po grebenu Kriške gore, proti vzhodu, v smeri včerajšnjega prihoda do Male Poljane, od koder smo se začeli strmo vzpenjati proti Storžiču. Na križišču poti, kjer nas je usmerjal kažipot na Lažjo pot proti Storžiču ali pa na težjo pot čez Psico, smo se  odločili, da izberemo slednjo. Vremenski pogoji so bili za hojo zelo ugodni, saj nas sonce ni žgalo. Tu pa tam nas je ogrelo s toplimi žarki, ob postanku pa si je bilo potrebno obleči dolge rokave. Vrhovi Psice so bili kar zahtevni saj smo se morali večkrat vzpenjati in sestopati po njenem dokaj ošiljenem ostenju. Malo pred dvanajsto uro smo osvojili vrh Storžica, kjer smo naredili  skupno fotografijo pod križem, ki so ga postavili na samem vrhu. Srečali smo kar nekaj pohodnikov in tudi tekačev, ki so z lahkoto pritekli na vrh. Sestop čez Škarjev rob do Doma pod Storžičem je trajal dve uri. Ob prihodu k avtomobilom je začelo narahlo rositi, le za kratek čas, nakar je posijalo sonce ter hitro posušil klopi pred Domom. Borovničev zavitek  nas je po današnji  zahtevni turi hitro okrepil.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

V soboto, 15.6. je MDO PD Primorske, kot že zadnjih nekaj let, organiziral skupni izlet na Dan slovenskih planinskih doživetij 2019 na Lisco. Zbralo se nas je okrog petdeset planincev iz petih društev in iz Planinske skupine slovenskega društva Bazovica iz Reke. Iz PD Sežana se nas je srečanja slovenskih planincev udeležilo osem.                                                                                                          

Nekateri so se podali na triurno turo iz Sevnice na Lisco. Drugo skupino je avtobus odpeljal na Lisco, kjer se je udeležila raznovrstnih aktivnosti in pohoda po novi Jurkovi naravoslovni učni poti.                                                                                                                               

Praporščaki so se ob 13.h udeležili Zbora praporščakov. Sledila je osrednja prireditev s sprevodom praporščakov planinskih društev. Med njimi je bil tudi prapor PD Sežana, katerega je nosil Tomaž Bole.                                                                                                  

Osrednji prireditvi je sledila še planinska zabava z ansamblom Fantje izpod Lisce in sproščeno druženje par tisoč zadovoljnih planincev vseh generacij.

Vesna Pečar

[Show slideshow]