DVODNEVNA TURA NA JALOVEC
Tudi tokrat ni bila vremenska napoved najbolj obetavna, saj je bil napovedan popoldanski dež, ki pa nas je na srečo obšel. Oba dneva je bilo za hojo idealno vreme. Zbralo se nas je dvajset planincev, pretežno naših članov, nekateri pa so bili člani sosednih planinskih društev.
Z javnim avtobusom smo se iz Kranjske Gore odpeljali do prelaza Vršič in pričeli hoditi malo čez 10. uro dopoldne. Pred tem smo dva osebna avtomobila pustili v Planici, ostale pa na avtobusni postaji v Kranjski Gori. Pot do Zavetišča pod Špičkom je bila dokaj senčna, pretežno po gozdu, tu pa tam nas je obsijalo sonce, na prostem pa smo pogled usmerili na bližnje vrhove. Malo pred 15. uro smo bili na cilju prvega pohodnega dne. Skupina desetih planincev pa je z Borisom obiskala še Škrbino za Gradom in se povzpela na Mali Ozebnik. V Zavetišču je bilo za vse naše in ostale planince kar pretesno, smo pa kljub temu vsi dobili ležišče, bili kar se da hitro postreženi in zelo zadovoljni nad prijaznostjo dveh mladih oskrbnic, Hane in Barbare.
Takoj po 7. uri naslednjega dne smo se pričeli vzpenjati na Jalovec in bili na vrhu ob 9.30. Smer sestopa smo spremenili, namesto čez Kotovo sedlo smo ubrali pot čez Goličico in Jalovško Škrbino v Kot. Pri sestopanju je bilo potrebna velika pozornost in koncentracija saj smo imeli skoraj uro sestopanja po klinih, nato pa še po ostenju z jeklenicami z opremo za samovarovanje. Vse je šlo kot po maslu, brez težav, kar potrjuje, da je bila skupina dobro opremljena in tudi psihofizično pripravljena. Pri Domu v Tamarju smo natočili svežo studenčnico in se odžejali, eni z vodo, drugi pa z žlahtnim Zlatorogom. Sledila je še hoja po ravnem do Planice. Hitri fantje so šli z Borisom po avtomobile v Kranjsko Goro in jih pripeljali do zaključka naše poti pod Poncami. Z lepimi vtisi » fanta od fare« in ostalega gorskega sveta ter prijetnega medsebojnega druženja smo se vrnili domov še pred nočjo.
Mirjam Frankovič Franetič
