Ob 3 zjutraj smo se z avtom odpravili iz Štanjela, ob 3:30 pa iz Sežane mimo Tolmeča in Lienza do Seichenbrunna na 1686m, kamor smo prispeli okrog 6:30, torej še v temi.

Do Lienzer Hütte vodi makadamska cesta, ki se zložn

o vzpenja slabo uro hoje. Od koče naprej vodi planinska pot, ki se najprej polagoma vzpenja, kasneje se malo spusti in preči potok Debentbach, potem pa se začne strmeje vzpenjati. Vmes smo si privoščili še 2 krajši pavzi, zadnjo na dobrih 2900m, kjer pot postane zelo zahtevna in smo si tudi nadeli čelade ter samovarovalne komplete.

Do vrha je pot cel čas »okovana« in dobro varovana, na precej mestih tudi močno izpostavljena. Vmes je začinjena z visečim mostom. Na vrh smo prišli po slabih 6 urah hoje. Razgled ni bil najboljši, saj je skoraj ves čas prevladovala nizka oblačnost, ki je zakrivala okoliške vrhove. Tudi vrh Velikega Kleka se je ves čas skrival v oblakih.

Sestop smo do koče opravili po isti poti. Pri koči smo opravili še analizo ture, do izhodišča smo sestopili po »poti narave in kulture«, ki poteka vzporedno z makadamsko cesto, po kateri smo se vzpeli, je pa precej bolj slikovita.

Skupaj smo prehodili 18km ter dobrih 1600m višinske razlike. Povratek domov je bil okoli 23 ure.

Izlet je bi sicer mišljen kot 2-dnevni, vendar je bil zaradi slabega vremena 2x prestavljen, na koncu tudi izveden s precej manjšim številom udeležencev.

Besedilo: Matej Trobec

Fotografije: Matej T., Nina I., Erik G.

[Show slideshow]

Matej Trobec

Zaradi slabega vremena smo morali predviden prvotni plan prečenja Julijskih Alp (Pokljuka – Savica) spremenit na 2 dnevno bivanje na koči pod Bogatinom. V petek smo se zbrali na železniški postaji v Dutovljah in se nas je skupaj 12 od tega 3 spremljevalci odpravili na Bohinjski Bistrici naproti. Ob 10:30 smo se odpravili na pot iz Savice proti koči pod Bogatinom, katero smo dosegli v slabih 3h urah, vmes nas je ujela rahla ploha, vendar smo na to bili pripravljeni. Udeleženci so dobili pred samo turo seznam opreme in priporočila kako vso opremo spakirat da bo ostala suha. V koči nas je grela topla peč. Popoldne smo vetrili v koči in opazovali strele in grmenje skozi okno, čas smo zapolnili z raznimi družabnimi igrami. Zvečer so nam razmere omogočale, da smo se odpravili po večerji na krajši sprehod po dežju v smeri Bogatinskega sedla. Sedla nismo dosegli, saj smo se odločili, da se vrnemo v kočo in smo bili nekaj po 21ih v koči. Med potjo smo si ogledali tudi nešteto število močeradov. V soboto zjutraj nas je čakala ekološka delavnica, kjer smo si ogledali kočo pod Bogatinom in primerjali jo s kočo na Komni katero smo si tudi ogledali. Na Komni smo imeli kosilo in glede na to, da je ni več deževalo smo se odpravili proti Bogatinskem sedlu in od tam smo nadaljevali proti Lanževici, na grebenu nas je ujela megla in po skupinski sliki smo se hitro odpravili proti Lepi Komni in nazaj v kočo. Proti koncu nas je ujel dež, vendar smo prišli do koče se preoblekli in pojedli večerjo. V nedeljo nas je čakal le spust, zato smo si privoščili malo daljši spanec in zajtrkovali nekaj pred 9o zjutraj, okoli 10ih smo se odpravili proti Savici in jo nekaj pred 13o dosegli. Sledila je vožnja z avtobusom in nato kosilo v Štacjonu na železnici. Ob 19:30 smo bili v Dutovljah in tako se je naša dogodivščina zaključila.

Vreme sicer ni bilo idealno, vendar nam je uspelo doseči kakšen vrh in spoznat hribe tudi v manj lepih vremenskih razmerah, kar je za pravega obiskovalca gora nujno potrebno znanje. Čas vedrenja smo pa zapolnili z raznimi igrami in opravili ekološko delavnico.

Besedilo: Erik Guštin

Fotografije: Erik Guštin, Nina Intihar, Metka Dolgan

[Show slideshow]

Poročilo o poteku aktivnosti

Pohod »Gremo peš na Kokoš« poteka teden dni pred občinskim praznikom Občine Sežana. Letos je bil v soboto, 18. avgusta, že enajstič po vrsti, prijavljen pa tudi v Koledarju dogodkov »Slovenija planinari«.  

Na izhodišču poti , pri lokavskem pokopališču se nas je zbralo 10 pohodnikov, med njimi tudi Marija Kuhar iz PD Postojna, ki je tudi  predsednica MDO- ja Primorske. Najprej sva pozdravili vse udeležence ter v dobri uri prišli pred kočo na Kokoši, kjer smo se pridružili ostalim članom društva, ki so nas evidentirali. Sčasoma so individualno prihajali še ostali člani, tako, da nas je bilo vseh skupaj blizu 50. V programu smo imeli sproščen pogovor o Varstvu narave. Nekaj najbolj pomembnih pravil nam je posredovala,Vesna Pečar, ki je v našem društvu že več let varuhinja gorske narave. Naš alpinist in planinski vodnik, Marjan Olenik  pa je povedal nekaj o nevarnostih v gorah ter o napotkih o varnem gibanju v gorah. Tu sva se v sproščenem pogovoru vključili še midve z Marijo tako, da smo prisotne opozorili, da podvige v gore ne smemo jemati z lahkoto, pač pa se moramo nanje pripraviti zelo odgovorno, ker je največkrat prav subjektivni razlog tisti, ki prevede do nesreče v gorah. Sledilo je še prijetno druženje ob priboljških, ki smo jih prinesli s seboj in kmalu za tem priprava na odhod v dolino. Marjan je povabil tiste, ki želijo, da se mu pridružijo po grebenu na Veliko Gradišče in jim pokaže še izvirek Vroče, drugi pa smo sestopili po isti poti.

Mirjam Frankovič Franetič

Vojsko, najvišje ležeča vas na Primorskem, 1077 metrov nad morjem, 14 kilometrov oddaljena od Idrije, sestavljena iz gruče domačij z avtobusno postajo, cerkvijo, gostinskim lokalom in gasilskim domom, pa centrom šolskih in obšolskih dejavnosti ter vrsto kmetij na samem, ki kljubujejo času tudi po dve ali več stoletji (sobe v centru nosijo imena posameznih vojskarskih kmetij). Vojskarska planota, prepredena s pohodnimi potmi, ki se vijejo po dolinah in senožetih, po bukovih in jelovih gozdovih, nad strmimi in neprehodnimi soteskami potokov Idrijca, Gačnik in Kanomljica, ki teče po znamenitem Idrijskem geološkem prelomu. Mehak svet, v katerem življenje nikoli ni bilo lahko, je vodnik Planinskega društva Sežana Bogdan Rojc izbral za letošnje planinarjenje odraslih planincev. Območje sodi v Idrijsko hribovje, po katerem so razpredene poti, ki od nas niso terjale veliko napora. 

Vojskarska planota je bila pomemben dejavnik v času narodnoosvobodilnega boja. Nenazadnje je skrita očem nepoklicanih v teh strminah od septembra 1944 do konca druge svetovne vojne delovala največja in tehnično najbolje opremljena partizanska tiskarna na Primorskem, tiskarna Slovenija. V njej so tiskali Partizanski dnevnik, na dan tudi do 7000 izvodov, v tiskarni pa je delalo 40 do 50 mladih ljudi. Da bi lažje vzdržali, so si ob sobotah pripravili zabavo, smo izvedeli od predstavnika Mestnega muzeja Idrija.

Travniki so bili v času našega obiska (8.  – 12. 7.) polni živopisanega cvetja. Nismo mogli prešteti glavincev, ki so se v vseh odtenkih modrih in vijoličnih barv bohotili od poteh, po katerih smo hodili. Občudovali smo konjsko grivo, razne kukavičevke, dobro misel, polno drobnih škrlatnih cvetov, iskali skrivnostno botanično posebnost območja, astromontano. Nekaj steblov smo odkrili na vrhu Hudournika (najlepša razgledna točka planote, ki se pne 1148 metrov nad obsežnim strmim pobočjem, na dnu katerega sta globoko vrezani dolini Kanomljice in Hotenje), domačini, ki so nas postregli z domačim žganjem, v katerem je sledove pustila tudi omenjena cvetlica, pa so nam povedali, da njenih rastišč ne pozna vsak. 

Srce in duša planote so prijazni in gostoljubni domačini. Še danes je skrbno obdelan marsikateri košček zemlje, razvita sta predvsem živinoreja in gozdarstvo. Ponekod so ohranili tudi kaj starega in tako smo si na Brdarjevi domačiji ogledali, kakšna orodja so uporabljali nekdaj. Razlog za obisk je bil sicer slikovit Brdarjev slap v soteski potoka Gačnik. Seveda je bil dolg postanek na dvorišču kmetije, priložnost za klepet z gospodinjo, ki z nekaj glavami živine v hlevu še vedno vztraja. Nazaj grede smo si ogledali še mokrišče, v katerem raste tudi žužkojeda rosika drosera. Pred vstopom v mokrišče pa so nekatere premamile slastne borovnice in če se nam ne bi mudilo naprej, bi najraje ostali na tistem “pašniku”.

Tri dni je vreme vzdržalo. V nedeljo, ko smo z vzponom na Javornik (1240 metrov nad morjem) vstopili v deželo žlikrofov, v ponedeljek in torek. V sredo pa nas je dež pregnal v dolino, kot da bi hotel, da se spoznamo še s slavnim idrijskim podzemljem. Vodiča po Antonijevem rovu oziroma nekdanjem rudniku živega srebra s poltisočletno zgodovino in interaktivni razstavi, ki so jo lani odprli v nekdanji rudniški topilnici, sta nas uvedla v zgodbe o tem strupenem kemijskem elementu in njegovih posledicah na življenje ljudi. Pretresljiv je podatek, da so možje po petih ali šestih letih dela v rudniku umirali za posledicami raznih bolezni. Kljub temu pa Idrijčani ostajajo polni humorja in z optimizmom gledajo na svet.

Nam je žal deževno vreme skazilo tradicionalen zaključek planinarjenja s tabornim ognjem. Sicer pa bi tudi ob drugačnem vremenu gotovo večjo pozornost pritegnilo svetovno prvenstvo v nogometu, ki nam je letos nekoliko krojilo družabne večere.

Zadnji dan se je zopet vrnilo sonce in nam omogočilo, da smo si pretegnili noge na priljubljeno Hleviško planino, kjer pripravljajo žlikrofe na vsaj pet različnih načinov. In še eno posebnost imajo, žganjemat. Po povratku k avtomobilom smo se stari znanci (letos nas je bilo 29 ) poslovili z neizrečeno obljubo, da se čez leto znova snidemo.

Irena Cunja